Jedro

Ob sicer pomanjkljivi zakonski ureditvi, se pri ugotavljanju uspeha strank v individualnem delovnem sporu, kljub spremembi tožbe (višanju tožbenega zahtevka), upošteva vrednost spornega predmeta glede katerega se je vodil pretežni del postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v odločitvi o stroških (II. točka izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 58,90 EUR v 8-ih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnim obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe tožniku prisodilo dele premalo izplačanih plač za obdobje od aprila 2005 do vključno decembra 2009 v skupni višini 4.657,45 EUR, naložilo toženi stranki, da od prisojenih mesečnih bruto zneskov odvede predpisane dajatve in tožniku izplača ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti razlike plače od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse na fiduciarni račun tožnikovega pooblaščenca. V drugem odstavku I. točke izreka je njegov tožbeni zahtevek v presežku (za razliko med vtoževanim zneskom 11.577,30 EUR bruto in prisojenim zneskom 4.657,45 EUR bruto) zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 953,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške tega postopka, katere naj tožena stranka plača v roku 15-ih dni, šteto od dneva vročitve sodbe druge stopnje dalje do plačila, do tedaj brezobrestno, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, vse pod izvršbo, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pritožbene stroške pa šteje za nadaljnje stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, svojo odločitev pa utemeljilo z izvedenskim mnenjem A.A., ki ga je pridobilo na ugovor tožene stranke, pri čemer niti prvotni izračun tožnika niti izvedeniško mnenje dr. A.B., prvega izvedenca, imenovanega v tem individualnem delovnem sporu, za sodišče prve stopnje nista bila sprejemljiva. Nesprejemljivost primarnega izvedeniškega mnenja ni izkazana oziroma podana. Prvi izvedenec je izvid in mnenje podal skladno z napotki sodišča, nikjer v sklepu sodišča z dne 15. 3. 2011 pa tudi ni moč zaslediti, da bi izvedenec moral podati variantne izračune, kar je za sodišče prve stopnje sporno in zaradi česar tega mnenja sodišče prve stopnje ni sprejelo. Dokaz z izvedencem finančne stroke je le eden izmed dokazov, ki sta ga obe pravdni stranki predlagali, sodišče prve stopnje pa je ta dokaz izvedlo šele, ko je zaključilo, da je temelj zahtevka podan. Zato čudi odločitev sodišča prve stopnje, da odstopi od svojega sklepa ter ponovno vzpostavi dvom v temelj, ko od drugega izvedenca zahteva variantni izračun. Sodišče prve stopnje je ugovoru tožene stranke na izračun prvega izvedenca neutemeljeno sledilo, saj tožena stranka ni podala nobenega dejanskega ali pravnega argumenta, zakaj je to mnenje nesprejemljivo. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo primarno izvedensko mnenje, je bistveno kršilo določbe postopka, saj bi moralo ob postavitvi drugega izvedenca, le-temu naložiti, da se opredeli tudi do prikrajšanj pri plači prvega izvedenca. Ko je sodišče prve stopnje od naslednjega izvedenca zahtevalo variantne izračune, je kršilo svoj predhodni procesni sklep. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti izvedenskemu mnenju dr. A.B.. Napačna je odločitev tudi v stroškovnem delu, saj sodišče prve stopnje ni odločilo, od kdaj teče osemdnevni paricijski rok, poleg tega pa je napačno upoštevalo tudi uspeh strank v tem postopku. Tožnikov uspeh je znašal 40 % in ne 28,4 %.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razlike v plači za obdobje od aprila 2005 do decembra 2009 iz naslova nadur, ur pripravljenosti na delo in dodatka za delo na delo proste dneve, vse v bruto zneskih ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi po odvodu predpisanih dajatev. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku poleg prečitanja listin, ki sta jih v spis vložili stranki, zaslišanja tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke, prič A.C., A.D., A.C. in A.E. izvedlo tudi dokaz z izvedencema finančne stroke dr. A.B. in A.A., pri čemer je oba izvedenca, ki sta podala izvid in mnenje, tudi zaslišalo. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožnik upravičen do plačila razlik v plači za vsak posamezni vtoževani mesec v takšni višini, kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. V skupni višini je ugotovljena bruto pripadajoča razlika v plači znašala 4.657,45 EUR, zato je v preostalem tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje poleg na listinske dokaze in izpovedbe zaslišanih prič oprlo tudi na izvedensko mnenje, ki ga je podal sodni izvedenec A.A. (ki je bil na predlog tožnika tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo 10. 11. 2011).

Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenemu zahtevku odločilo na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava, tako da pritožbene navedbe, s katerimi le pavšalno zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava, niso utemeljene. V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati izvid in mnenje, ki ga je podal sodni izvedenec dr. A.B. in ga na naroku za glavno obravnavo dne 7. 6. 2011 tudi dodatno obrazložil, ne pa izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A.A., dodatno obrazloženega na naroku za glavno obravnavo dne 10. 11. 2011, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so sodišču prve stopnje poleg izvedenskega mnenja in izpovedbe sodnega izvedenca A.A. nudili podlago tudi drugi izvedeni dokazi, predvsem zaslišanje zgoraj omenjenih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke, tako da je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje na podlagi presoje vsakega od teh dokazov posebej in vseh dokazov skupaj utemeljeno zaključilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju prejel nižjo plačo od pripadajoče v skupnem znesku 4.657,45 EUR bruto in ne v znesku, kot jo je tožnik vtoževal. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je tožnik v postopku svoj tožbeni zahtevek (v tožbi je vtoževal znesek 11.869,45 EUR bruto) prvič modificiral na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. A.B. in ga zvišal na 16.397,69 EUR bruto, drugič pa ga je modificiral skladno z enim od variantnih izračunov, ki ga je izdelal sodni izvedenec A.A. in tožbeni zahtevek znižal na 11.577,30 EUR bruto.

Iz tožnikovih pritožbenih navedb je sicer mogoče zaključiti, da tožnik sodišču prve stopnje očita (poleg nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja) tudi bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da je po že izdelanem izvedenskemu mnenju dr. A.B. in njegovem zaslišanju postavilo drugega izvedenca. Te kršitve, ki bi sicer lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, tožnik ni uveljavljal v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče že zaradi določbe prvega odstavka 286. b člena ZPP ne more upoštevati. Ta pritožbena navedba pa je po ugotovitvi pritožbenega sodišča tudi vsebinsko neutemeljena. Iz podatkov spisa je razbrati, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da dvoma o pravilnosti mnenja, ki ga je podal dr. A.B., ni moglo odpraviti niti z njegovim novim zaslišanjem, zato je zahtevalo mnenje drugega izvedenca. Takšno postopanje pa omogoča sodišču določba tretjega odstavka 254. člena ZPP. Ob tem je potrebno omeniti, da tožnik tej odločitvi prvostopenjskega sodišča (torej odločitvi za postavitev novega sodnega izvedenca) ni oporekal, da je po sklepu o določitvi novega izvedenca podal tudi predloge oziroma pisna vprašanja zanj (list. št. 140 – 141) in da je te predloge oziroma vprašanja pri podaji izvedenskega mnenja upošteval tudi novo postavljeni sodni izvedenec. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnika, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je od naslednjega izvedenca zahtevala variantne izračune, kršilo svoj procesni sklep, je potrebno ugotoviti, da sodišče na sklepe procesnega vodstva, ki jih sprejme tekom postopka, ni vezano (člen 329/3 ZPP).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tožnikova pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških obeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ugotovilo, da je tožnikov uspeh v tem individualnem delovnem sporu znašal 28,4 %, uspeh tožene stranke pa 71,6 %. Po odmeri pravdnih stroškov obeh pravdnih strank in njihovem pobotanju (ob upoštevanju že omenjenega uspeha v pravdi) je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne del njen pravdnih stroških v znesku 953,24 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovljeni uspeh strank v tej pravdi izračunalo ob upoštevanju razmerja med tožbenim zahtevkom, ki ga je tožnik postavil v okviru prve modifikacije (zvišanje vtoževanega zneska na 16.397,69 EUR bruto) in prisojenim zneskom (4.657,45 EUR bruto). Ta sprememba tožnikove tožbe je temeljila na izvedenskem mnenju, ki ga je podal sodni izvedenec dr. A.B.. Po stališču pritožbenega sodišča pa je treba v tem primeru upoštevati dejstvo, da je tožnik takoj, ko je pridobil mnenje sodnega izvedenca A.A., vnovič modificiral tožbeni zahtevek (znižal ga je na znesek 11.577,30 EUR), kar je bilo praktično identično prvotno vtoževanemu znesku. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da se je pretežni del postopka tega individualnega delovnega spora vodil v zvezi z odločanjem o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka v višini 11.869,45 EUR (zahtevek, postavljen v tožbi) oziroma 11.577,30 EUR, je potrebno (ob sicer pomanjkljivi zakonski ureditvi) pri ugotavljanju uspeha strank v tem individualnem delovnem sporu upoštevati drugo in ne prve modifikacije tožbenega zahtevka tožnika. Glede na navedeno je tožnik ob upoštevanju uspeha v pravdi in glede na priznanje ter odmero pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo obema strankama (in ki jih tožnik v pritožbi niti ne prereka) ugotovilo, da bi bil tožnik upravičen do povrnitve njegovih pravdnih stroškov v znesku 2.509,86 EUR (glede na uspeh v pravdi pa do zneska 1.003,90 EUR), tožena stranka pa do povrnitve njenih pravdnih stroškov v znesku 1.666,04 EUR (glede na uspeh tožene stranke v pravdi pa do 999,62 EUR). Ob upoštevanju zgornje ugotovitve in glede na dejstvo, da je tožnik deloma zmagal v pravdi, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje. Iz tega razloga je pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP v tem obsegu izpodbijani del sodbe spremenilo, tako kot to izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, medtem ko je v preostalem pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel (z ozirom na vrednost spornega predmeta, ki ga je tožnik izpodbijal s pritožbo, je tožnik uspel do 12 %), mu je dolžna tožena stranka povrniti sorazmerni del njegovih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo pritožbe v priglašenem znesku 388,80 EUR (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi; ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), materialne stroške 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in 20 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT), kar znaša skupaj 490,56 EUR. Glede na že ugotovljeni uspeh tožnika s pritožbo (12 %), mu je dolžna tožena stranka povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v znesku 58,90 EUR v roku 15-ih dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.