Jedro

Če prosilec za azil ne izkaže utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem iz razlogov po ZAzil v izvorni državi, mu ni mogoče dodeliti azila; prav tako mu azila ni mogoče podeliti, če za to ne izkaže posebnih humanitarnih razlogov. Za preganjanje v smislu ZAzil pa gre, če so osebi v izvorni državi zaradi vere, rase, narodnosti, politične pripadnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini trajno in sistematično kršene temeljne človekove pravice zaradi pomanjkanja zaščite države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 1.9.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil v rednem azilnem postopku zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje azila v Sloveniji, ker je menila, da jima v izvorni državi, to je Bosni in Hercegovini, ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi ter se je nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Navedlo je vsebino 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pojasnilo vsebino pravnega standarda preganjanje, ki se je v azilnem pravu uveljavil v upravni in sodni praksi v Republiki Sloveniji in kot pravilno presodilo oceno tožene stranke, da tožnikoma v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tožena stranka je po presoji prvostopnega sodišča pravilno ocenila tudi, da tožnika ne spadata v kategorijo oseb, ki se v BIH srečujejo s hudimi težavami, povezanimi z reševanjem stanovanjskih vprašanj, z zaposlovanjem, zdravstvenim varstvom, izobraževanjem in izvajanjem lastninske zakonodaje, saj takšnih težav niti nista zatrjevala. Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka pravilno ocenila tudi, da so njune izjave, ki sta jih navedla v prošnji, v nasprotju z izjavami, ki sta jih dala na zaslišanju. Tožena stranka je pravilno ugotovila, to potrjujejo tudi podatki iz upravnih spisov, da so ob streljanju na prvotožnika na njun klic prišli policisti na kraj dogodka, preiskali teren, našli izstreljen naboj, slikali prestreljeno streho avtomobila ter ostali na kraju dogodka približno pet ur. Drugih dogodkov pa policiji nista prijavljala. Kot neutemeljene je prvostopno sodišče zavrnilo tožbene ugovore, da je tožena stranka odločala v pospešenem postopku, saj je iz njene odločbe in tudi siceršnjega postopka razvidno, da je odločala v rednem azilnem postopku, to je po 1. odstavku 35. člena ZAzil, in na podlagi 1. alineo te določbe njuno vlogo zavrnila. Prvostopno sodišče je ocenilo tudi, da je tožena stranka pravilno opravila poseben ugotovitveni postopek, tožnikoma omogočila da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter glede na njune izjave pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje. Svojo odločitev je tudi prepričljivo obrazložila. Ker pa tožnika v tožbi nista navedla nobenih razlogov, s katerimi bi dodatno utemeljevala upravičenost prošenj za azil, je sodišče ocenilo, da izvedba glavne obravnave ne bi pripeljala do drugačne odločitve, zato je odločalo na seji. Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnih predpisov. Menita, da so ugotovitve sodišča, da jima v izvorni državi ne grozi preganjanje in da sta prišla v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, niso v skladu s podatki in dokazi v spisih. Že v prošnji in kasneje v postopku sta navajala, da sta iz izvorne države pobegnila zato, ker so ju zaradi njune romske narodnosti ljudje muslimanske narodnosti nadlegovali, ju verbalno žalili in jima govorili, da cigani v Bosni in Hercegovini nimajo kaj početi in naj zato odideta. Fizično in verbalno nadlegovanje sta prijavila policiji, ki pa jima ni nudila ustrezne zaščite. Tudi policisti so ju žalili. Menita, da razlogi, ki sta jih navedla, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih. Gre namreč za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti, ki je bilo dalj časa trajajoče in zoper katero državne oblasti niso ustrezno reagirale, saj jim niso nudili ustrezne zaščite. Ugotovitve tožene stranke, da je situacija v Tuzli kljub kulturn i in etnični raznolikosti stabilna oziroma umirjena, so nepravilni in ne ustrezajo dejanskemu stanju, saj sta bila tožnika žrtvi etnično motiviranega nasilja, na zaščito policije ali ustreznih mednarodnih organizacij v izvorni občini pa nista mogla računati, saj niso naklonjeni romski skupnosti. Iz tega izhaja, da jima v izvorni državi grozi trajno preganjanje, ki je posledica težav s policijo, tamkajšnje oblasti pa jima ne nudijo ustrezne zaščite. Zato predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se prošnji tožnikov za priznanje političnega azila v Republiki Sloveniji ugodi. Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Kot sta tožnikoma praviloma navedla že tožena stranka in prvostopno sodišče, je azil posebna oblika zaščite, ki jo država nudi tujcem, če dokažejo da so v izvorni državi preganjani zaradi rase, vere, nacionalnosti, politične pripadnosti ali pripadnosti posebni družbeni skupini (2. odstavek 1. člena ZAzil) oziroma, če azil potrebujejo iz posebnih humanitarnih razlogov (3. odstavek 1. člena ZAzil). Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki ga je po njegovi presoji pravilno in popolno ugotovila tožena stranka, pravilno presodilo, da tožnika nista izkazala utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča posamična verbalna in fizična nadlegovanja oziroma šikaniranja večinskega prebivalstva v izvorni državi oziroma v T., kjer sta prebivala, do njiju ne dosega vsebine pravnega standarda preganjanja, kakršno se je v upravno-sodni praksi uveljavilo v azilnem pravu. Nista torej dokazala trajnega in sistematičnega preganjanja zaradi romske nacionalnosti, ki bi pri njiju izvalo utemeljen strah in ju policija in drugi ustrezni organi v izvorni državi pred takšnim preganjanjem ne bi mogli zaščititi. Pravilna je ocena, da gre le za posamezne oblike diskriminacije in verbalnega obračunavanja in da ni izkazano, da jih policija zoper to ne bi mogla zaščititi, saj razen streljanja na tožnikov avto, drugih zatrjevanih nadlegovanj oziroma diskriminacij policiji niti nista prijavila. Pravilno je prvostopno sodišče pritrdilo tudi oceni tožene stranke, da izjave tožnikov glede preganjanja v izvorni državi zaradi njihove medsebojne neskladnosti in nelogičnosti tudi niso verodostojne. Ne glede na navedeno pa je tožena stranka pravilno vpogledala tudi v poročila o stanju v Bosni in Hercegovini zlasti z vidika odnosov prebivalstva do Romov. Iz teh poročil sicer izhaja, da je odnos drugega prebivalstva do Romov v Bosni in Hercegovini diskriminatoren, vendar jim država nudi ustrezno varstvo. Iz teh poročil ne izhaja, da bi že samo romska narodnost bila razlog za preganjanje v izvorni državi. Ker torej tožnika nista izkazala niti utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem, kakršno se je kot pravni standard uveljavilo v upravno-sodni praksi, torej trajno in sistematično kršenje temeljnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, kar zajema trpinčenje oziroma mučenje, ki mora biti izkazano kot nepretrgano in sistematično tveganje, in ker tudi iz proučite objektivnih okoliščin v izvorni državi utemeljenost strahu pred preganjanjem ne izhaja, tudi pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 2. oziroma 3. odstavka 1. člena ZAzil, da bi se tožnikoma priznal azil v Sloveniji. Pritožben ugovor, da naj bi bilo dejansko stanje v obravnavanem primeru zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten na podlagi 5. odstavka 72. člena ZUS. Ta ugovor je v pritožbah v upravnem sporu namreč mogoče uspešno uveljavljati le, kadar oziroma kolikor sodba prvostopnega sodišča temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavanem primeru pa prvostopna sodba v celoti temelji na dejanskem stanju ki ga je ugotovila tožena stranka in ki ima podlago v upravnih spisih. Na podlagi tako pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja s strani tožene stranke, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče napravilo pravilen sklep, da tožnikoma v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. V čem naj bi bile kršene določbe Zakona o pravdnem postopku tožnika podrobneje v pritožbi ne navajata, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je morda podana katera od bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. oziroma 3. odstavka 72. člena ZUS. Ker takšnih kršitev ni našlo, zavrača kot neutemeljen tudi tožbeni ugovor kršitev pravil postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.