6. 10. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, na seji 6. oktobra 2016

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti prvega odstavka 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Uradni list RS, št. 62/10, 40/11, 14/13, 99/13, 57/15 in 90/15) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sklepom št. VIII Ps 724/2015 z dne 26. 8. 2015 na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) prekinilo postopek v socialnem sporu zaradi priznanja pravice do denarne socialne pomoči po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/10, 40/11, 14/13, 99/13 in 90/15 – ZSVarPre) ter na podlagi 156. člena Ustave vložilo zahtevo za oceno ustavnosti.

2.Predlagatelj zatrjuje, da je prvi odstavek 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS), po katerem se osebi, ki opravlja dejavnost, v primeru, da je njen mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot njen mesečni dohodek iz dejavnosti upošteva dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače, v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Meni, da za ureditev, po kateri se (le) pri osebah, ki opravljajo dejavnost, pri ugotavljanju njenega dohodka za potrebe uveljavljanja pravic iz javnih sredstev upošteva fiktivni in ne dejanski dohodek, ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Na podlagi take ureditve naj bi bila tožnica (samostojna kulturna delavka) iz socialnega spora (ob upoštevanju njenih družinskih članov) upravičena do denarne socialne pomoči v bistveno nižji višini, kot bi jo prejela, če bi se upošteval njen dejanski dohodek iz dejavnosti. Predlagatelj zatrjuje, da je izpodbijana ureditev tudi v neskladju z 2. in 50. členom Ustave.

3.V skladu s 156. členom Ustave mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. To ustavno pooblastilo sodiščem je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je po tej določbi Ustave upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku.

4.Procesna predpostavka, ki jo za začetek postopka za oceno ustavnosti z zahtevo sodišča določa prvi odstavek 23. člena ZUstS, mora biti izkazana ob vložitvi zahteve. Na njen obstoj pa mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka pred Ustavnim sodiščem. V obravnavani zadevi je med postopkom za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo predlagatelja, Ustavno sodišče že odločilo o ustavnosti prvega odstavka 14. člena ZUPJS na podlagi zahteve Varuha človekovih pravic. Z odločbo št. U-I-73/15 z dne 7. 7. 2016 (Uradni list RS, št. 51/16) je ugotovilo, da je prvi odstavek 14. člena ZUPJS v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave (1. točka izreka odločbe). Zakonodajalcu je naložilo odpravo ugotovljene protiustavnosti, hkrati pa določilo način izvršitve svoje odločitve (2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-73/15).

5.Enako kot v zadevi št. U-I-73/15, predlagatelj zatrjuje neskladje izpodbijane ureditve z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Očitkov o neskladju z 2. in 50. členom Ustave ne utemelji, zato ju Ustavno sodišče ne more presojati.

6.Ustavno sodišče je torej v odločbi št. U-I-73/15 izpodbijano določbo že presojalo z vidika načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave in s tega vidika tudi ugotovilo njeno neskladje z Ustavo. Nova odločitev Ustavnega sodišča o zahtevi predlagatelja tako za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku ni potrebna. Glede na navedeno procesna predpostavka iz prvega odstavka 23. člena ZUstS za odločanje o ustavnosti izpodbijane določbe ni izpolnjena. Zato je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo.[1]

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: podpredsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Podpredsednica

[1]Primerjaj s sklepoma Ustavnega sodišča št. U-I-250/12 z dne 6. 3. 2014 in št. U-I-46/16 z dne 21. 4. 2016.