Jedro

Pritožbenih navedb v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče upoštevati (1. odstavek 424. člena ZKP).

Pri presoji, ali so v času odreditve preiskovalnega ukrepa obstajali razlogi za sum, da obsojenec z eno ali več osebami sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja, navedenega v 1. odstavku 151. člena ZKP-94 (t.i. kataloškega kaznivega dejanja), ni mogoče izhajati iz vsebine podatkov in dokazov, ki so bili pridobljeni z izvajanjem prikritega ukrepa, ali celo z uspehom tožilstva v kazenskem postopku, in na tej podlagi za nazaj sklepati o obstoju zakonskega pogoja za odreditev prikritega ukrepa.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni B.B. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te odločbe, je bil B.B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po 3. in 1. odstavku 221. člena KZ RS. Izrečena mu je bila kazen šest mesecev zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca pravočasno, dne 6.7.1999, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona - izpodbojni razlog po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94, 72/98 in 6/99; ZKP), pri čemer vložnik ne konkretizira, katera določba KZ RS je bila kršena, in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče sodbo oprlo na dokaze, pridobljene z nezakonitim ukrepom tajnega policijskega sodelovanja, tajnega opazovanja in sledenja ter slikovnega snemanja (izpodbojni razlog po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je zagovornik sodišču prve stopnje podal predlog, da se izvršitev izpodbijane pravnomočne sodbe odloži do odločitve o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da zahteva ni utemeljena. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ukrep tajnega policijskega sodelovanja, tajnega opazovanja in sledenja ter slikovnega snemanja je odredil preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca, ker so obstajali razlogi za sum, da se je obsojenec kot član hudodelske združbe ukvarjal s tatvinami dragih avtomobilov. Samo dejstvo, da je bilo kasneje obsojencu mogoče dokazati zgolj kaznivo dejanje prikrivanja po 3. in 1. odstavku 221. člena KZ RS, pa ne pomeni, da je bil ukrep nezakonit. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik navaja, da se glede uveljavljanega izpodbojnega razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP (kršitev kazenskega zakona) v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ustrezne navedbe v pritožbi, ki jo je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil obsojenčev zagovornik. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo in je Vrhovno sodišče po zakonu (1. odstavek 424. člena ZKP) pri odločanju o tem pravnem sredstvu omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v tem pravnem sredstvu sklicuje (ali drugače: jih konkretizira in ustrezno obrazloži), pritožbenih navedb v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč upoštevati. Vrhovno sodišče je tako preizkusilo le kršitev procesnega zakona (2. točka 1. odstavka 420. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP), ki je v zagovornikovi zahtevi ustrezno uveljavljana.

V obravnavani kazenski zadevi je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru dne 13.2.1996 z odločbo zaradi razlogov za sum, da obsojenec z drugimi osebami sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po 297. členu KZ RS, zoper obsojenca odredil uporabo prikritega ukrepa tajnega policijskega sodelovanja, tajnega opazovanja in sledenja ter slikovnega snemanja (v nadaljevanju: prikriti ukrep) po 2. točki 1. odstavka 150. člena takrat veljavnega Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94; ZKP-94). V obrazložitvi odredbe preiskovalni sodnik ugotavlja, da iz predloga tožilstva in pobude policije za odreditev prikritega ukrepa izhajajo razlogi za sum, da je obsojenec član dobro organizirane hudodelske združbe, ki se ukvarja s tatvinami osebnih vozil višjega cenovnega razreda, tatvine pa se izvršujejo s pomočjo ponaredka originalnih ključev, ki ga pridobijo s tatvino vložka ključavnice vozila (opozoriti velja, da zagovornik ne uveljavlja, da v odredbi niso navedeni konkretni podatki, na katerih temelji zaključek o zahtevanem standardu verjetnosti). Izpodbijana sodba se opira na dokaze, pridobljene z uporabo tega prikritega ukrepa.

Zagovornik uveljavlja, da so ti dokazi nezakoniti in se nanje sodba ne bi smela opirati. Meni namreč, da prikriti ukrep zoper obsojenca ne bi smel biti uporabljen, ker niso bili podani razlogi za sum, da je sodeloval pri izvršitvi enega od taksativno naštetih kaznivih dejanj iz 1. odstavka 151. člena ZKP-94 (obstoja drugih zakonskih pogojev za odreditev prikritega ukrepa zagovornik ne izpodbija).

Navaja, da je preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilstva zoper obsojenca odredil prikriti ukrep, ker naj bi po zatrjevanju tožilstva in iz pobude Uprave za notranje zadeve M. (UNZ) izhajalo, da pri obsojencu obstajajo razlogi za sum, da se kot član hudodelske združbe ukvarja s tatvinami osebnih avtomobilov višjega cenovnega razreda. Takšen sum pa je bil zgolj konstrukt UNZ in tožilstva, ki se v kasnejšem postopku niti slučajno ni pokazal za utemeljenega, še več, prvotna kvalifikacija kaznivega dejanja velike tatvine je bila s strani tožilstva spremenjena v kaznivo dejanje prikrivanja. Zato prikriti ukrep, ki je bil odrejen zoper obsojenca s takšno "napihnjeno" kvalifikacijo kaznivega dejanja, s kvalifikacijo, ki nikakor ne ustreza dejanskemu stanju, po njegovem mnenju ni zakonit. Pri presoji, ali so v času odreditve ukrepa obstajali razlogi za sum, da obsojenec z eno ali več osebami sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja, navedenega v 1. odstavku 151. člena ZKP-94 (t.i. kataloškega kaznivega dejanja), ni mogoče izhajati iz vsebine podatkov in dokazov, ki so bili pridobljeni z izvajanjem prikritega ukrepa, ali celo z uspehom tožilstva v kazenskem postopku, in na tej podlagi za nazaj sklepati o obstoju zakonskega pogoja za odreditev prikritega ukrepa. Oceniti je potrebno, ali so v okviru policijskih pooblastil (torej zakonito) zbrani podatki, s katerimi je v trenutku odreditve prikritega ukrepa razpolagal preiskovalni sodnik, zadostovali za zaključek o obstoju razlogov za sum, sicer najnižjega standarda verjetnosti v veljavnem kazenskem pravu.

Vrhovno sodišče je prebralo gradivo, s katerimi je v trenutku odreditve prikritega ukrepa razpolagal preiskovalni sodnik (spis Okrožnega sodišča v Mariboru). Iz obrazloženega predloga za odreditev prikritega ukrepa Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 13.2.1996 je razvidno, da je policija ugotovila, da se obsojenec skupaj z drugimi osebami ukvarja s tatvinami osebnih avtomobilov višjega cenovnega razreda, pri čemer je obsojenec v tej skupini posredovalni člen med izdelovalcem ponarejenega ključa, s katerim ukradejo avtomobil, in osebami, ki avtomobil ukradejo, ter med temi osebami in kupcem; ter da je policija ugotovila tudi to, da je obsojenec že uredil izdelavo ključa za osebno vozilo Mercedes, last firme K.G. d.o.o. iz M. (to vozilo je predmet obsojencu dokazanega kaznivega dejanja prikrivanja), ki naj bi ga v najkrajšem času odtujili in prepeljali do obsojenčeve hiše, kjer bo obsojenec poskrbel za premik avtomobila na drugo lokacijo. Iz pobude za uporabo prikritega ukrepa UNZ M. Okrožnemu državnemu tožilstvu v Mariboru z dne 12.2.1996, ki je priložena predlogu tožilstva, pa izhaja, da je policija do teh podatkov prišla ob zakonitem izvajanju prikritega ukrepa nadzorstva in snemanja telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja s tehničnimi sredstvi (1. točka 1. odstavka 150. člena ZKP-94) in sicer iz pogovora med obsojencem in osebo, zoper katero se je izvajal ta prikriti ukrep, ter zbiranjem obvestil. Po presoji Vrhovnega sodišča so navedeni podatki zadostovali za zaključek o obstoju razlogov za sum, da obsojenec z vsaj še eno osebo sodeluje pri izvršitvi kataloškega (2. točka 1. odstavka 151. člena ZKP-94) kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po 297. členu KZ RS (v povezavi s kvalificirano obliko kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku v zvezi z 2. točko 1. odstavka 212. člena KZ RS). Ker je bil torej prikriti ukrep odrejen in izvršen (da se ukrep ni izvajal zakonito, vložnik niti ne zatrjuje) v skladu z zakonom, se izpodbijana pravnomočna sodba lahko opira na dokaze, zbrane z uporabo tega ukrepa. Uveljavljana procesna kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Kot obrazloženo, zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Ob upoštevanju njegovih premoženjskih in družinskih razmer je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila povprečnine kot stroška, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi z 98. členom, 4. odstavkom 95. člena in 6. točko 1. odstavka 92. člena ZKP).