Jedro

Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec tako izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1.1 Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, pa določa 28. člen ZMZ-1. Ugotovitev tožnikove splošne (ne)verodostojnosti je torej (le) podlaga za dokazno oceno pritožnikovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite oziroma, povedano z drugimi besedami, s presojo (ne)verodostojnosti tožnikovih izjav je (lahko) opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.

Zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoča zgolj zaradi neizkazanosti okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Že naslov tega člena pove, da gre za okoliščine utemeljevanja prošnje, nobena od teh okoliščin pa sama po sebi ni ne podlaga za priznanje mednarodne zaščite ne za zavrnitev prošnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-617/2016/50 (1312-07) z dne 29. 11. 2016, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na presoji, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker v postopku izdaje odločbe tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava in tudi ni upoštevala pravil postopka, kar je vplivalo na to, da tudi ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja. Odločitev sodišča prve stopnje v bistvenem temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka nepravilno sklepala, da se prisilne rekrutacije v provinci Logar ne dogajajo, pri čemer tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje pri obravnavi tega dejstva ni upoštevala vseh poročil v spisu (predvsem ne tistih, ki jih je predložil tožnik), selektivno pa je obravnavala tudi vsebine znotraj sicer upoštevanih poročil. Ob tem sodišče prve stopnje pojasnjuje, da pri uporabi splošnih informaciji o stanju v izvorni državi ne gre za dokaze o konkretnih historičnih dogodkih, v povezavi s katerimi bi bilo treba morebiten opis drugačnih okoliščin specifičnega dogodka šteti za lažnega. Po presoji sodišča prve stopnje ni ustrezna niti argumentacija tožene stranke glede razlogov, zakaj tožnik ni prepričljivo pojasnil nekonsistentnosti v svojih izjavah, poleg tega pa tožena stranka tudi ne ločuje med manj in bolj pomembnimi nekonsistentnostmi. Prvostopno sodišče ocenjuje še, da nista pravilna niti sklepa tožene stranke, da se tožnik ni dovolj potrudil pri utemeljevanju prošnje in da ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo mogoče. V zvezi s presojo tožene stranke glede statusa subsidiarne zaščite pa sodišče prve stopnje meni, da je tožena stranka storila kršitev, ker je zgolj predpostavljala, da bo tožnika ob povratku v Kabul sprejela njegova teta, saj za to ne zadošča ugotovitev, da je zanj teta v preteklosti že skrbela in mu nudila oporo.

3. Tožena stranka zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ob sklicevanju na 21. člen ZMZ-1 uvodoma nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da časovna zamuda pri vložitvi prošnje ne more igrati nobene vloge v dokazni oceni o verodostojnosti tožnikovih izjav. Nadalje tožena stranka kot neupravičen ocenjuje očitek prvostopenjskega sodišča o napačni uporabi informaciji o izvorni državi. Preučene informacije so po njenem mnenju dale dovolj podlage za objektivno oceno, da tožnikovim navedbam ni mogoče verjeti. Ob tem posebej izpostavlja, da skladno s temi informacijami Talibani res opravljajo (prisilne) rekrutacije med mladoletnimi fanti, a ne na način, kot ga zatrjuje tožnik. Zanika tudi, da naj bi zbrane informacije obravnavala selektivno. Pojasnjuje še, da se je do informacij, ki jih je predložil tožnik, opredelila na več mestih, vendar ne vidi smisla, da bi se eksplicitno opredeljevala do vsakega posameznega dokaza. Oporeka tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni pojasnila, zakaj tožnikova pojasnila glede posameznih nekonsistentnosti niso prepričljiva in meni, da je pravilno ocenila tudi pomembnost posameznih nekonsistentnosti. Svojo presojo, da bo tožnik ob vrnitvi v Afganistan lahko bival pri svoji teti, ocenjuje kot skrbno, natančno in celotno. Zato se ji zastavlja vprašanje, kaj bi v zvezi s tožnikovo vrnitvijo v Kabul v okviru predmetnega postopka še lahko storila, pri čemer meni, da vsi postopki, ki se nanašajo na zmožnost ali pripravljenost za prevzem skrbi za mladoletnika brez spremstva v izvorni državi, ne sodijo v okvir postopka po ZMZ-1. Sodišču prve stopnje sklepno očita še, da ni izvedlo glavne obravnave. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. 7. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec tako izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1.1 Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, pa določa 28. člen ZMZ-1.2 Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 8. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da pa prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati sledeče okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). Če navedenih okoliščin ni mogoče oceniti pozitivno, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Ugotovitev tožnikove splošne (ne)verodostojnosti je torej (le) podlaga za dokazno oceno pritožnikovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite oziroma, povedano z drugimi besedami, s presojo (ne)verodostojnosti tožnikovih izjav je (lahko) opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.3

9. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v konkretnem primeru kot razlog preganjanja navedel pripadnost skupini otrok oziroma mladoletnikov v provinci Logar, ki jih skušajo Talibani prisilno rekrutirati v svoje vrste. Tožena stranka je ob tem presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ker ni izkazal splošne verodostojnosti in tako ni izpolnil svojih obveznosti iz 21. člena ZMZ-1. Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano sodbo presodilo, da navedena ocena tožene stranke o izkazanosti pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ni pravilna. Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in pravil postopka nepopolno oziroma napačno ugotovila dejansko stanje. Slednje dejstvo pa se po presoji prvostopenjskega sodišča nanaša predvsem na vprašanje, ali se v relevantnem okolju dogaja prisilna rekrutacija.

10. Iz pritožbe je razvidno, da tožena stranka (zmotno) meni, da je zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito mogoča zgolj zaradi neizkazanosti okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Zato Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da takšno postopanje ni pravilno. Že naslov tega člena pove, da gre za okoliščine utemeljevanja prošnje, nobena od teh okoliščin pa sama po sebi ni ne podlaga za priznanje mednarodne zaščite ne za zavrnitev prošnje. To pomeni, da tudi če bi bila ocena toženke, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kolikor hitro bi bilo to mogoče, ta okoliščina sama zase ne more biti podlaga za zavrnitev tožnikove prošnje.4

11. Ob tem gre dodati, da je prošnjo za mednarodno zaščito sicer mogoče (kot očitno utemeljeno) zavrniti (tudi), če so so prosilčeve navedbe očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (peta alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ-1), vendar v konkretni zadevi očitno ne gre za tak primer.

12. Če ne gre za primer iz prejšnje točke, je naloga pristojnega organa v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito (kot pojasnjeno že zgoraj), da ugotovi, ali obstaja razlog preganjanja, zaradi katerega prosilec zaproša za priznanje obravnavanega statusa, in ali imajo zatrjevana dejanja preganjanja zahtevane lastnosti. Pri tem predstavlja tudi prosilčeva splošna verodostojnost zgolj element utemeljevanja prošnje za mednarodno zaščito oziroma utemeljevanja obstoja pogojev za priznanje mednarodne zaščite in ni samostojna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da pristojni organ sploh začne s presojo obstoja omenjenih pogojev. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da za sprejeto odločitev (še) niso izpolnjeni pogoji, ker je tožena stranka zaradi napačnega izhodišča oziroma razumevanja določb ZMZ-1 napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo tudi, da z ugotovljenimi neskladji ni mogoče utemeljiti odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

13. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je razlogovanje tožene stranke, ki se nanaša na nekonsistentnost tožnikovih navedb v zvezi z okoliščinami, ki niso neposredno povezane s pogoji za priznanje mednarodne zaščite, za odločitev v konkretni zadevi brezpredmetno. Že sodišče prve stopnje je v zvezi s tem po oceni Vrhovnega sodišča pravilno opozorilo na potrebo po ločevanju med bistvenimi5 in nebistvenimi nekonsistentnostmi v izjavah prosilca, ki je tožena stranka v obravnavani zadevi ni ustrezno spoštovala. Zapisano velja še toliko bolj, ker tožena stranka niti v pritožbi ne pojasnjuje, zakaj in kako ugotovitev nekonsistentnosti glede okoliščin, ki niso neposredno povezane z dejanji preganjanja, sploh vpliva na dokazno oceno, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Isto velja za argument tožene stranke glede časovne zamude pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje tudi pojasnilu sodišča prve stopnje, da v dokazni oceni o verodostojnosti oziroma obstoju tožnikovega strahu pred preganjanjem slednja okoliščina ne igra vloge, pritožbene ugovore v tej smeri pa posledično zavrača kot neutemeljene.

14. Tožena stranka v pritožbi kot nepravilen zavrača očitek sodišča prve stopnje, da naj bi ugotovila, da se prisilna rekrutacija v tožnikovi izvorni državi ne dogaja. Vendar pa hkrati poudarja in kot ključno za presojo v konkretnem primeru šteje svojo ugotovitev, da se prisila pri novačenju po pridobljenih informacijah ne dogaja na zatrjevani način (tj. z grožnjami med delom na prostem). Po presoji Vrhovnega sodišča je navedeno pritožbeno izhodišče, da je odločitev o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito pravilna, ker informacije o izvorni državi ne potrjujejo tožnikovih navedb o tem, da se prisilna rekrutacija v tožnikovi državi izvaja na točno določen, specifičen način, kot ga navaja prosilec, napačno. Tudi če drži, da pridobljene informacije ne navajajo zatrjevanega, točno določenega načina rekrutacije, to še ne zadošča za zaključek, da se zatrjevani dogodek preganjanja ni zgodil in tudi ne, da se rekrutacije ne dogajajo, tudi če se, kakor izpostavlja tožena stranka, (nekateri) posamezniki Talibanom pridružujejo celo prostovoljno. V obravnavanih poročilih takega opisa oziroma omembe vsakega posameznega in specifičnega načina, na katerega se prisilne rekrutacije izvajajo, po prepričanju Vrhovnega sodišča, namreč niti ni pričakovati. Pomembna pa je ugotovitev tožene stranke, da se prisilne rekrutacije dogajajo, čeprav ne na enak način.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča obravnavane prošnje že ob ugotovitvi, da se prisilne rekrutacije (na splošno) v relevantnem okolju dogajajo, ni mogoče zavrniti. Po navedenem pa se tako kot pravilno izkaže tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da ni pravilen način uporabe informaciji o izvorni državi, po katerem skuša tožena stranka v teh iskati dokaz o konkretnih, specifičnih historičnih dogodkih (v konkretnem primeru o prisilnem novačenju med delom na zemlji), pritožbeni ugovori proti temu pojasnilu pa kot neutemeljeni. Upoštevaje navedeno Vrhovno sodišče tako tudi nima pomislekov v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je dokazna ocena tožene stranke v obravnavanem smislu pomanjkljiva6 in (zaradi tega) tudi nepravilna. Vsi pritožbeni ugovori v nasprotni smeri pa so zato neutemeljeni.

16. Napačno je tudi stališče tožene stranke, da ni najti smisla v tem, da bi se opredeljevala do vsakega posameznega predloženega poročila. Vrhovno sodišče v zvezi s tem opozarja na obveznost, da je pri ugotavljanju izpolnjenosti pogojev za priznanje mednarodne zaščite treba upoštevati ne le podatke, ki govorijo v škodo, ampak tudi v prid verodostojnosti tožnikovih izjav, upoštevanje teh dejstev pa mora biti razvidno iz odločbe. Zato se mora pristojni organ eksplicitno opredeliti do vseh poročil, ki potrjujejo relevantne navedbe prosilca (v konkretnem primeru do vseh tistih poročil, iz katerih izhaja, da se prisilne rekrutacije dogajajo). V primeru če pristojni organ oceni, da tiste okoliščine, ki govorijo v škodo prosilca, prevladajo nad tistimi, ki so mu v korist, obstaja poleg navedenega še zahteva, da ustrezno utemelji tudi razloge za to. Utemeljena je tako ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka kršila pravila postopka, ker iz obrazložitve njene odločbe ni razvidno, ali je pri oceni obstoja zatrjevanih dejanj preganjanja upoštevala tudi vse informacije oziroma poročila, ki jih je v podkrepitev svojih navedb v zvezi s statusom begunca predložil tožnik, saj se je do teh na str. 11 odločbe opredelila le zelo na splošno in nesubstancirano.7

17. V zvezi z notranjo razselitvijo pa je Vrhovno sodišče že pojasnilo8, da mora upravni organ v postopku mednarodne zaščite odločati najprej o tem, ali prosilec (sploh) izpolnjuje pogoje za podelitev mednarodne zaščite (v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite). Če upravni organ namreč meni, da prosilec sploh ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito (zato, ker ni izkazal zgoraj navedenih pogojev za priznanje mednarodne zaščite) in da je iz tega razloga treba prošnjo zavrniti, se tudi ne bo postavilo vprašanje notranje zaščite kot nadomestka mednarodne zaščite. V takem primeru se bodo pogoji glede tujčeve odstranitve iz Republike Slovenije oziroma možnosti njegovega vračanja v drugo državo presojali v okviru določb ZTuj-2 ob upoštevanju načela nevračanja iz 72. člena tega zakona.

18. Če je torej tožena stranka (kar sicer iz njene odločbe ne izhaja) možnost notranje razselitve tožnika (v okviru nastanitve pri teti v Kabulu) v konkretnem primeru presojala zato, ker je ocenila, da bi bil tožnik (v domačem kraju) upravičen do priznanja statusa subsidiarne zaščite, ni pravilno pritožbeno izhodišče, da je vprašanje, ali se kljub temu lahko vrne v Kabul (ker bo ob njegovi vrnitvi v izvorno državo poskrbljeno za njegov sprejem), stvar organa, ki se ukvarja z odstranitvijo tujcev. Poleg tega tožena stranka pri tem niti v pritožbi ne pojasni, zakaj se je s tem vprašanjem v izpodbijani odločbi sploh ukvarjala, če meni, da vsi postopki, ki se nanašajo na zmožnost in pripravljenost za prevzem skrbi za mladoletnika brez spremstva v izvorni državi, ne sodijo v okvir postopka obravnave prošnje za mednarodno zaščito. Upoštevaje navedeno je treba v konkretnem primeru najprej ugotoviti, ali tožnik sploh izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ta ugotovitev pa bo determinirala tudi vsebino nadaljnjih dejstev, ki jih bo morala tožena stranka presojati v predmetnem postopku.

19. Ne glede na navedeno v prejšnji točki, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da pritožba zmotno stoji na stališču, da zadošča, da tožena stranka možnost vrnitve prosilca k sorodnikom (v okviru presoje možnosti notranje razselitve) ovrednoti le v povezavi z njegovimi navedbami glede preteklega dogajanja in v povezavi z informacijami o izvorni državi. Očitek prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ne more sklepati, da bo za tožnika ob vrnitvi v Kabul lahko sprejela in zanj skrbela njegova teta, zgolj zato ker je njena družina skrbela zanj in mu nudila oporo v času življenja v Kabulu pred prihodom v Evropo, je tako pravilen. Tožena stranka je namreč v okviru presoje tega vprašanja dolžna preveriti realne zmožnosti in pripravljenosti za prevzem skrbi za mladoletnika, npr. vsaj tako, da mladoletnika o tem podrobneje izpraša oziroma tako, da ga seznani s svojim sklepanjem, da bo zanj po vrnitvi v izvorno državo poskrbljeno na nek točno določen način, in mu tako dati tudi možnost, da se do tega opredeli.9 Le v takšnem primeru je namreč ustrezno upoštevano načelo zaslišanja strank, saj mora prosilec imeti pravico, da pojasni vse pomembne okoliščine pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito.

20. Sodišče prve stopnje je torej presodilo, da je tožena stranka kot posledico nepravilne uporabe materialnega prava in pravil postopka nepopolno oziroma napačno ugotovila dejansko stanje. To pa ni primer, ki ga določa drugi odstavek 71. člena ZMZ-1, zato tožena stranka neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev v zvezi z (ne)izvedbo glavne obravnave.

21. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Dejanja, ki zaradi svoje resnosti in resnosti njihovih posledic za zadevno osebo utemeljujejo njen strah pred preganjanjem, se opredelijo kot taka glede na naravo nasilja nad posameznikom in njegove posledice. 2 Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. 3 Po tretji alineji prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 predstavlja razlog za zavrnitev prošnje v rednem postopku (ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona) ugotovitev, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (torej ugotovitev neobstoja razlogov preganjanja in zahtevanih lastnosti dejanj preganjanja ali ugotovitev odsotnosti utemeljenega tveganja za resno škodo), ne pa ugotovitev prosilčeve (splošne) neverodostojnosti. 4 Ob tem gre opozoriti, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito mogoče zavrniti na podlagi časovne zamude pri vložitvi prošnje le na podlagi 52. člena (kot očitno neutemeljeno prošnjo), kar v primeru mladoletnika brez spremstva niti ne pride v poštev (drugi odstavek 49. člena ZMZ-1). 5 Tj. tistimi, ki se neposredno nanašajo na opis zatrjevanih dejanj preganjanja oziroma na pogoje za priznanje mednarodne zaščite. 6 Sodišče prve stopnje (pravilno) ugotavlja, da navedbo tožnika o pojavu prisilnega novačenju Talibanov, tudi v njegovi domači provinci, ki je izjemno obremenjena s prisotnostjo Talibanov, potrjujejo nekateri viri splošnih informaciji o tožnikovi izvorni državi; to dejstvo pa v pritožbi, kot nakazano, priznava tudi tožena stranka. Prav tako sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja tudi na več poročil o visoki stopnja nasilja v Afganistanu in še posebej v provinci Logar ter v zvezi s tem na smernice UNHCR, ki izpostavljajo, da so (sicer odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera) do mednarodne zaščite upravičeni med drugim tisti otroci, ki prihajajo iz območji, kjer pripadniki upornikov in protivladnih sil novačijo mladoletnike. 7 Dejstvo, da se je tožena stranka do teh informacija opredelila v povezavi z navedbami, ki se nanašajo na status subsidiarne zaščite, na kar se tožena stranka sklicuje v pritožbi, na navedeno kršitev ne vpliva. 8 Gl. npr. sodbo VSRS I Up 100/2017 z dne 7. 6. 2017. 9 Prim. npr. sodbo VSRS I Up 196/2016 z dne 14. 12. 2016.