Jedro

Dogovor, da se bo upnik poplačal iz denarja, ki ga bo prejel na račun dolžnice, ne pomeni, da dolžničina obveznost preneha, čeprav upnik tega denarja ne prejme. Gre za dogovor o načinu izpolnitve in če takšna izpolnitev ni uspešna, je dolžnica še vedno v zavezi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, naj tožniku plača znesek 2.400,00 DEM v tolarski protivrednosti na dan 2.10.1992 po srednjem tečaju Banke Slovenije z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.10.1992 dalje ter mu povrne pravdne stroške v znesku 95.796,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1999 dalje. Proti takšni sodbi se je pritožila toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Res je bilo med strankama napisano potrdilo o posojilu, vendar z namenom, da se posojilo vrne, ko bo toženki vrnjen vložek v igro Catch the Cash. Toženka se je v igro vključila na strani tožnika in na njegovo prigovarjanje ter zagotavljanje dobička oz. vrnitve vložka. Brez te garancije se v igro ne bi vključila in si za to pri drugih ne bi sposojala denarja. Tožnik ni nastopal le kot spolnitveni pomočnik organizatorja, saj je zaradi nadaljevanja svoje igre rabil druge člane. Delal je zase, da bi oplemenitil svoj denar. Iz igre bi toženka morala prejeti še 2.400,00 DEM, ki pa naj bi jih po dogovoru obdržal tožnik in mu tako toženka ne bi bila več ničesar dolžna. Tega na potrdilu ni hotel zapisati. Njene trditve potrjuje tudi to, da ji je tožnik 2.400,00 DEM izročil dne 2.6.1992 in naj bi, kot je sam izjavil, igra propadla 15.4.1992, po šestih tednih pa naj bi prejel za toženko še 2.400,00 DEM. Toženka še navaja, da ni res, da bi posojila ne izpodbijala. Že pred vložitvijo tožbe je tožniku nesla v podpis potrdilo o izmenjavi denarja, ki ga tožnik ni hotel podpisati. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje, da si je toženka od tožnika denar izposodila, da bi poravnala dolg Igorju V.. Stranki sta tako sklenili posojilno pogodbo in bi toženka morala tožniku izposojeni znesek v dogovorjenem roku vrniti (1. odstavek 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), pa tega ni storila. Na toženkino obveznost, da vrne dolg tudi ne vpliva, da si je denar od Igorja V. izposodila za sodelovanje v igri "Catch the Cash", na kar naj bi jo je nagovoril tožnik. Ta s tem za vrnitev v igro vloženega zneska ni prevzel jamstva in toženka v zvezi s tem v pritožbi tudi ni predlagala nobenih novih dokazov. Stranki sta sklenili odplačen pravni posel. Eventualni dogovor, da se bo tožnik poplačal iz denarja, ki ga bo toženka prejela na račun sodelovanja v igri, ne pomeni pogojevanja njene obveznosti s prejemom tega denarja. Gre le za način izpolnitve obveznosti, od uspeha katerega pa je šele odvisno njeno prenehanje (1. odstavek 295. člena ZOR). Toženka v igro vloženega zneska ni prejela, zato se tudi tožnik iz njega ni mogel poplačati. Dolg tako še naprej obstaja, tožena stranka pa je dolžna izpolniti, kar se je zavezala. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je toženka posojilo izpodbijala s tem, da je tožniku v podpis predložila potrdilo o izmenjavi denarja. Eventualne razloge za izpodbijanje pravnega posla mora stranka uveljavljati v predpisanem roku in na predpisan način, to je s tožbo v enem letu od dneva, ko je izvedela za razlog, najkasneje pa v treh letih od sklenitve pogodbe (117. člen ZOR). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št.26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92 - 19/94.