Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo (odtrgan palec desne roke v višini rastnega hrustanca glavice bližnjega členka).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo denarne odškodnine za škodo, ki jo je utrpela tožnica kot učenka osnovne šole dne 5.1.1995, ko je v podaljšanem bivanju premikala šolsko tablo, ki je padla in ji odtrgala palec desne roke v višini rastnega hrustanca glavice bližnjega členka. Ugotovilo je, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo in tožnici prisodilo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 5.345.000 tolarjev s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Za presežnih 4.700.000 tolarjev je zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker je tožena stranka priznavala, da je tožbeni zahtevek utemeljen, je sodišče ugotavljalo predvsem višino škode. Premoženjsko škodo je tožnici prisodilo v skupnem znesku 45.000 tolarjev. Za nepremoženjsko škodo pa je prisodilo kot pravično odškodnino: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.500.000 tolarjev, za strah 300.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.000.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2.500.000 tolarjev. Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka in sodišče druge stopnje je pritožbi deloma ugodilo, tako da je razveljavilo dajatveni del prve sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode v znesku 30.000 tolarjev zaradi izgube materinega dohodka. V preostalem delu je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je bila pravnomočno prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti, je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj spremeni izpodbijano sodbo, tako da v celoti ugodi pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo nad 3.800.000 tolarjev zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa predlaga, naj razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu in vrne zadevo v novo odločanje. Meni, da je prisojena odškodnina odločno previsoka in ni v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem navaja, da je trajalo bolečinsko obdobje približno en mesec in pol in da je zdravnik dne 19.3.1995, to je malo več kot dva meseca po poškodbi, tožnici dal navodilo, naj roko uporablja za normalna dela. Zato bi po mnenju tožene stranke zadoščala odškodnina za to obliko nepremoženjske škode v znesku 1.100.000 tolarjev. Primerno odškodnino iz naslova pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožena stranka ocenjuje na 1.700.000 tolarjev, saj tožeča stranka ni izgubila celotnega prsta, ampak je ta skrajšan za pol cm, tako da lahko pincetni dotik jagodice z jagodico prsta izvede s palcem do vseh ostalih prstov. Iz navedenega je moč zaključiti, da bo lahko tožnica opravljala vse aktivnosti, vendar bo morala vlagati večje napore. Iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je po mnenju tožene stranke primerna odškodnina 700.000 tolarjev, ker je sodišče preveč upoštevalo subjektivni kriterij in navedbe tožnice, zanemarilo pa je dejstvo, da sprememba palca ne deluje izstopajoče. Tako je zmotno uporabilo 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih ter v sodni praksi uveljavljane standarde.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SRS, št. 26/99) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je določitev pravične denarne odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi skaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Pravna podlaga in merila za določitev denarne odškodnine vsebuje Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 38/01), toda ker je v 1060. členu OZ določeno, da se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika, je revizijsko sodišče pri konkretni odmeri odškodnine upoštevalo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/98). V 200. členu ZOR je določeno, da se pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevajo: stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (prvi odstavek 200. člena ZOR); pomen prizadete dobrine; namen odškodnine; ter negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Pravna presoja, kakšna je pravična denarna odškodnina, poteka v dveh fazah. Sodišče najprej opravi širšo individualizacijo, govor je o objektivni pogojenosti višine odškodnine, to je o določitvi razpona, ki ga je treba upoštevati za primere te vrste. Pri tem se kaže, kako določena družba v določenem času vrednoti posamezne dobrine, pomembno vlogo pa imajo tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Za širšo individualizacijo so pomembni podobni primeri v sodni praksi, ki jih ta redno spremlja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kakšna je bila tožničina poškodba in jo je uvrstilo med srednje hude primere, torej v III. skupino po Fischerjevem seznamu razvrstitve poškodb od I. (najlažje poškodbe) do VI. (najtežje poškodbe).

Sodišče je opravilo tudi ožjo individualizacijo, ki pomeni prilagoditev konkretnemu dejanskemu stanju, to je konkretnemu primeru in konkretni oškodovanki. Pri tem sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da gre za zelo mlado oškodovanko, ki je v času nesreče dopolnila sedem let starosti in je bila iz šole pripeljana naravnost v bolnišnico. Njene bolečine so bile hude, saj so bile v predelu odtrganja palca pretrgane vse kite, žile in živci, ki so bili razgaljeni in močno dovzetni za vsak kontakt. Tako hude bolečine so trajale tudi po operaciji, najmanj en dan. V naslednjih treh dneh so bile še prisotne stalne hude bolečine, srednje močne en teden in nato občasne srednje močne bolečine še mesec dni, oziroma najmanj do odstranitve fiksacijskih igel, nato pa med razgibavanjem prsta dva meseca. Seveda pa tožnica ni bila prizadeta samo zaradi bolečinskega obdobja, temveč tudi zaradi tega, ker je bila hospitalizirana in je morala strogo ležati z infuzijami in do komolca imobilizirano roko. Pomoč je potrebovala pri hranjenju, pri osebni negi, pri opravljanju fizioloških potreb in pri vseh dnevnih aktivnostih. Vse navedeno je za sedemletnega otroka še posebej težavno, saj je še nebogljen, a hkrati dovolj star, da se vsega zaveda. Ker bolečine po zdravljenju niso prenehale in bodo tožnico spremljale tudi vse življenje, je prisojena odškodnina za vse prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za bodoče telesne bolečine odmerjena v skladu z 201. in 203. členom ZOR.

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je pravična. Na njeno odmero je spet vplivala tožničina mladost. Sodišči prve in druge stopnje sta v sodbah navedli vse težave, ki jih ima pri pisanju v šoli, pri športnem udejstvovanju in pri druženju z vrstniki, pravilno pa sta vrednotili tudi težave, ki jih bo imela v bodoče, ko bodo njene možnosti izbire poklica omejene in ko se bo morala znajti v novem okolju. Ni mogoče mimo dejstva, da ima tožnica poškodovan prav palec desne roke, ki je dominanten prst in izjemno pomemben za oprijemanje, pa te funkcije ne opravlja, ker ni več gibljiv oziroma je deloma trd. Zato prisojena odškodnina za to obliko nepremoženjske škode nikakor ni previsoka.

Tudi tožničinih duševnih bolečin zaradi skaženosti ne gre podcenjevati. Prst je že sedaj deformiran in za več kot pol cm krajši, z leti pa se bo vse stopnjevalo. Ker sta pri tem sodišči ugotovili, da celoten pogled na roko sprva niti ni vpadljiv, toda pri uporabi obeh rok in gestikuliranju deformacija postane moteča, je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti pravično odmerjena.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo pritožbe tožene stranke v zvezi z nepremoženjsko škodo. Zato je vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).