Jedro

Sodna praksa avtomatizem oziroma samodejnost delovanja strojev šteje za pomemben element njihove nevarnosti. Stvari, ki jih poganja električna ali motorna sila, so nevarne ravno zaradi nemajhne možnosti nastanka škode tudi povsem neodvisno od človekovega ravnanja (npr. vrteča se krožna žaga, gibajoči se avtomobil, avtomatsko delujoči stroj točkalec). Posameznik, ki s samodejno delujočo stvarjo upravlja,namreč ne more hipoma ustaviti oziroma preprečiti vseh razsežnosti njenega delovanja in tako odvrniti nesreče. Tu obravnavano dejstvo (način delovanja dvigala), ki poleg vsega ni bilo zaobjeto v trditveni podlagi sodbe, se je šele tekom dokaznega postopka izkazalo za odločilno. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko spodbuditi k dodatnim navedbam v obliki vprašanj ali na drug ustrezen način v okviru materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP).

Če bi se v ponovljenem postopku izkazalo, da podlage za objektivno odgovornost ni, bo moralo sodišče prve stopnje na enak način omogočiti morebitne navedbe glede krivdne odgovornosti. Upoštevati je namreč treba, da bi tovrstne trditve tožnik lahko podal vse do konca prvega naroka za glavno obravnavo v prejšnjem postopku, na istem naroku pa mu je sodišče naložilo plačilo predujma za izvedbo dokaza glede višine tožbenega zahtevka (izvedenec medicinske stroke). Glede na to bi tožnik lahko utemeljeno pričakoval, da je temelj svojega zahtevka že izkazal in da morebitne navedbe o krivdni odgovornosti niso potrebne.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (2. in 4. tč. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku v 15 dneh plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.150,00 EUR ter odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 202,60 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 4. 2006 do plačila. Višji tožnikov zahtevek je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

(2) Proti ugodilnemu in stroškovnemu delu sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka. Ugodilni del sodbe izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, njen stroškovni del pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Ob tem priglaša pritožbene stroške. Navaja, da iz tožnikove izpovedi izhaja, da do poškodbe tožnika ni prišlo v zvezi z nevarno stvarjo. Do nezgode je prišlo potem, ko je tožnik že odložil tovor z mostovnega dvigala, ki je bilo zato prazno, verige pa neobremenjene. Mostovno dvigalo bi bilo lahko nevarno le, ko prenaša ali se z njegovo pomočjo manipulira težka bremena. Dvigalo ne deluje samodejno, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč je za pomikanje naprej potrebno ves čas držati ustrezen gumb na komandah; čim ga upravljalec spusti, se dvigalo ustavi. Iz tožnikove izpovedi izhaja tudi njegova izključna krivda za poškodbo. Izpovedal je, da je bil poučen o tem, da mora ves čas upravljanja z dvigalom spremljati tovor (v konkretnem primeru verige), pa tega ni storil. Do poškodbe je prišlo, ker tožnik ob premikanju verig z dvigalom najprej ni bil toliko pozoren, da se le-te ne bi zataknile za lego; ko so se verige že zataknile, je nadaljeval s pomikanjem dvigala, poleg tega pa je roko brez potrebe še vedno držal med verigami, ki so se nategovale in mu tako priprle prst. Ravnal je torej skrajno malomarno, saj je opustil tisto skrbnost, ki se lahko pričakuje od vsakega upravljavca dvigala. Pritožnica položaj primerja s situacijo, ko si nekdo pripre prst pri zapiranju vrat. Meni tudi, da tožnik ni utrpel nobene škode, ki bi glede na stopnjo in trajanje fizičnih in duševnih bolečin opravičevala denarno odškodnino v smislu določbe 179. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami; od tu OZ). Ne strinja se z višino prisojene odškodnine, ki da je previsoka in celo vodi k samopoškodbam. Končno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo umika znatnega dela tožbenega zahtevka (158. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami; od tu ZPP).

(3) V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje razlogom pritožbe in pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo stroškovno zavrne.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Pojma nevarne stvari (2. odst. 131. čl. OZ, 150. čl. OZ) zakon ne definira. Zato vsebinsko gledano pomeni ta pojem pravni standard, ki ga mora sodnik v vsakem primeru posebej opredeliti. Sodišče prve stopnje je mostovno dvigalo z verigami, s katerimi si je tožnik poškodoval (priprl) kazalec leve roke, opredelilo kot nevarno stvar. Ena od štirih verig se je ob premikanju dvigala zataknila za lego, tako da je tožniku med verigami stisnilo prst. Svojo odločitev je v bistvenem utemeljilo z dimenzijami dvigala, težo verig (40 kg) ter okoliščino, da se verige premikajo samodejno po vklopu dvigala s pritiskom na gumb na komandni plošči, ki jo delavec drži v eni roki, z drugo roko pa mora (ko odloži hlod) pridržati proste verige. V danih okoliščinah je po mnenju pritožbenega sodišča prav samodejnost delovanja tisti razlog, ki bi lahko v konkretnem primeru bistveno povečal riziko nastanka poškodb. V takšnem primeru bi bilo namreč ustrezno težje preprečiti nevarnost, ki izhaja iz premikajočih se verig, saj bi se le-te kljub zadostni skrbnosti lahko zataknile ob lege in se nevarno napele. Tudi sicer sodna praksa avtomatizem oziroma samodejnost delovanja strojev šteje za pomemben element njihove nevarnosti. Stvari, ki jih poganja električna ali motorna sila, so nevarne ravno zaradi nemajhne možnosti nastanka škode tudi povsem neodvisno od človekovega ravnanja (npr. vrteča se krožna žaga, gibajoči se avtomobil, avtomatsko delujoči stroj točkalec (1)). Posameznik, ki s samodejno delujočo stvarjo upravlja, namreč ne more hipoma ustaviti oziroma preprečiti vseh razsežnosti njenega delovanja in tako odvrniti nesreče. (6) Utemeljen je pritožbeni očitek, da je ugotovitev načina delovanja dvigala zmotna oziroma nepopolna (340. čl. ZPP). Gre za okoliščino, ki je bistvenega pomena za opredelitev, ali predstavlja konkretno mostovno dvigalo nevarno stvar ali ne. O okoliščinah poškodbe je bil zaslišan le tožnik, na podlagi njegove izpovedbe pa ni mogoče priti do zaključka, na kakšen način dvigalo deluje: bodisi je za premikanje dovolj le pritisk na ustrezen gumb, samodejno premikanje dvigala pa je nato treba zaustaviti z drugim pritiskom, bodisi je premikanje dvigala možno le ob neprekinjenem pritisk(anj)u na ustrezen gumb, ob prenehanju pritiska pa se dvigalo nemudoma ustavi. Ne gre za vprašljivost oziroma dvom v pravilnost dokazne ocene tožnikovih izpovedb, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, marveč za njeno popolnost. Tožnik o načinu delovanja dvigala enostavno ni podal (zadostnih) izpovedb, temveč zgolj določene indice, ki si poleg vsega še nasprotujejo. Glagol pritisniti je namreč uporabil tako v dovršni ("Jaz sem ... pritisnil gumb za naprej" - kar bi kazalo na samodejnost delovanja) kot v nedovršni obliki ("sem dajal komando naprej" - kar bi imelo ravno obraten pomen; list. št. 25). Tu obravnavano dejstvo (način delovanja dvigala), ki poleg vsega ni bilo zaobjeto v trditveni podlagi sodbe, se je šele med dokaznim postopkom izkazalo za odločilno. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko spodbuditi k dodatnim navedbam v obliki vprašanj ali na drug ustrezen način v okviru materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP). Ker tega ni storilo, pritožbeno sodišče ne more spremeniti izpodbijane sodbe (zavrniti tožbenega zahtevka) na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (215. čl. ZPP; gre za dejstvo, ki bi ga moral zatrjevati in dokazati tožnik), ker bi s tem tožniku odvzelo možnost, da se v postopku izjavi (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Obenem bi šlo za t. im. sodbo presenečenja (na drugi stopnji), saj je sodišče prve stopnje že na prvem naroku za glavno obravnavo tožniku nakazalo, da je uspel izkazati temelj tožbenega zahtevka (glej spodaj, tč. 7; primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča z dne 15. 9. 2005, opr. št. Up - 312/03).

(7) Ker se je izkazalo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (torej njeno 2. in 4. tč. izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V njem bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika na ustrezen način opozoriti, naj navede dodatna pravno relevantna dejstva (glej zgoraj, tč. 5 in 6) ter predlaga dokaze. Če bi se izkazalo, da podlage za objektivno odgovornost ni, bo moralo sodišče prve stopnje na enak način omogočiti morebitne navedbe glede krivdne odgovornosti. Upoštevati je namreč treba, da bi tovrstne trditve tožnik lahko podal vse do konca prvega naroka za glavno obravnavo v prejšnjem postopku, na istem naroku pa mu je sodišče naložilo plačilo predujma za izvedbo dokaza glede višine tožbenega zahtevka (izvedenec medicinske stroke). Glede na to bi tožnik lahko utemeljeno pričakoval, da je temelj svojega zahtevka že izkazal in da morebitne navedbe o krivdni odgovornosti niso potrebne (primerjaj Betetto v: Ude in drugi, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 585 ter Dolenc: Od pasivne k aktivni vlogi sodnika v pravdnem postopku Pravna praksa, št. 14/2007 - priloga).

(8) Odločitev o stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

(1) Primerjaj npr. odločbe VS RS, opr. št. II Ips 281/2003 z dne 1. 4. 2004, II Ips 470/2004 z dne 17. 5. 2005, II Ips 622/99 z dne 22. 6. 2000 in mnoge druge.