Jedro

Tožnik ne izpolnjuje nobenega izmed pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Ob smrti zavarovanke ni dopolnil starosti 53 let niti ni bil tedaj popolnoma nezmožen za delo oziroma ni to postal v enem letu po njeni smrti. Ob smrti zavarovanke sta pravico do družinske pokojnine uveljavljala le mladoletna otroka, ne pa tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 25. 3. 2006 in 26. 3. 2007 ter, da se tožniku prizna pravica do dela vdovske pokojnine.

Zoper zavrnilno odločbo se pravočasno pritožnik in v laični pritožbi navaja, da se ne strinja s tem, da mu ni bila priznana pravica do dela vdovske pokojnine, ker je bil ob smrti pokojne žene oz. ob odpadu otroka B. še premlad. Misli, da mu pravica pripada.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 26. 3. 2007 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe toženke z dne 25. 3. 2006, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do izplačila dela vdovske pokojnine.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja naslednje.

Tožnik je dne 27. 12. 2005 vložil zahtevek za priznanje pravice do izplačila dela vdovske pokojnine po dne 15. 9. 1977 umrli ženi A.D. Tožnik je v času smrti žene imel lastnost zavarovanca, rojen je 19. 12. 1932 in je bil takrat star 44 let in 8 mesecev. Mladoletnima otrokoma M. (rojenemu 30. 11. 1960) in B. (rojeni 31. 7.1973) je bila priznana pravica do družinske pokojnine z odločbo toženke z dne 14. 10. 1977, od 16. 9. 1977 dalje.

Z odločbo toženke z dne 29. 9. 1983 je B.D. pravica do družinske pokojnine prenehala z 31. 8. 1983. Tožnik je takrat že napolnil 50 let starosti.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Glede na datum vložitve zahtevka je v predmetni zadevi kot materialno pravo potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Ta v 110. členu določa pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnik teh pogojev ne izpolnjuje. Vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova oz. vdovec umrlega zavarovanca, če je do smrti zavarovanca, po katerem mu gre pravica dopolnil starost 53 let; če je bil do zavarovančeve smrti popolnoma nezmožen za delo ali je to postal v enem letu po zavarovančevi smrti ali, če je po zavarovančevi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem zavarovancu, vdova oz. vdovec pa ima do njih dolžnost preživljanja. Tožnik ne izpolnjuje nobenega izmed teh pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine in v posledici tega do dela vdovske pokojnine. Tožnik ob smrti zavarovanke ni dopolnil starost 53 let, niti ni bil ob zavarovankini smrti popolnoma nezmožen za delo ali je to postal v enem letu po njeni smrti prav tako pa sta pravico do družinske pokojnine ob smrti svoje matere uveljavila le mladoletna otroka M. in B., kateri pa se je nehala družinska pokojnina izplačevati z 31. 8. 1983, ne pa tudi tožnik. Tožnik ne izpolnjuje niti ostalih pogojev, ki so določeni v odstavkih od 2 do 7 člena 110 ZPIZ-1, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, ko je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo pravilna.

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.