Jedro

V primeru dvojnega zavarovanja je za veljavnost pogodbe odločilna poštenost ali nepoštenost sklenitelja zavarovanja v času sklenitve druge zavarovalne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v obsodilnem delu I. točke in v II. točki izreka razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sodbo pod točko I naložilo toženi stranki plačilo zneska 1.089.703,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.11.1993 dalje do plačila in povrnitev 219.191,00 SIT pravdnih stroškov.

Prisojeni znesek predstavlja odškodnino po pogodbi o kasko zavarovanju s toženo stranko z dne 8.1.1993 in je posledica tatvine njegovega avtomobila z dne 20.1.1993. V presežku je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke (točka II izreka), ki je zahtevala razveljavitev zavarovalne pogodbe in plačilo zavarovalne premije v znesku 115.554,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1993 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov. Zavrnitev tega zahtevka je posledica ugotovitve, da tožnik ni ravnal nepošteno, saj je od vsake zavarovalnice na podlagi sklenjenih pogodb zahteval odškodnino, ki v seštevku ni presegala škode, ki jo je tožnik utrpel. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča nima opore v sklenjeni zavarovalni pogodbi in pogojih zavarovanja. Sodišče ni upoštevalo določanja višine škode, ki ga predpisuje 13. člen zavarovalnih pogojev AK/92. Ob upoštevanju cene novega vozila, dajatve avstrijske zavarovalnice, amortizacije in odbitne franšize, bi bil tožnik upravičen samo do zneska 2.000 DEM.

Sodba tudi ne vsebuje razlogov, zakaj je sodišče v celoti verjelo samo tožniku, ne pa priči C. K., ki je jasno povedala, da v primeru, če bi vedela, da je tožnik že sklenil takšno vrsto zavarovanja, tega ne bi še enkrat sklenila. Znesek 115.554,00 SIT predstavlja znesek neplačane zavarovalne premije, ki bi jo bil tožnik že zdavnaj moral poravnati, pa je še do danes ni. Zamudne obresti bi morale teči od dne zadnje obravnave, saj gre za nedenarno premoženjsko škodo.

Pritožba je utemeljena.

V izpodbijani sodbi je pravilno ugotovljeno, da gre v tem primeru za dvojno zavarovanje v smislu drugega odstavka 934. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ni sporno, da je bilo tožnikovo osebno vozilo istočasno kasko zavarovano pri avstrijski zavarovalnici in pri toženi stranki in to vselej za vrednost vozila, tako da seštevek zavarovalnih vsot presega vrednost zavarovane stvari. Po nastopu zavarovalnega primera, to je tatvine avtomobila, je iz zavarovanja pri avstrijski zavarovalnici tožnik prejel 108.839,96 ATS.

Bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku in delno o nasprotnem tožbenem zahtevku je ugotovitev o poštenosti oziroma nepoštenosti tožnika pri sklepanju zavarovanj. Po drugem odstavku 934. člena ZOR je dvojno zavarovanje dovoljeno, kadar sklenitelj zavarovanja ni ravnal nepošteno, po 9. odstavku 934. člena ZOR pa sme zavarovalnica v primeru nepoštenosti sklenitelja zavarovanja zahtevati razveljavitev pogodbe, obdržati prejete premije in zahtevati nezmanjšano premijo za tekočo dobo. V primeru veljavnega dvojnega zavarovanja ima zavarovanec pravico do največ take odškodnine, ki je enaka škodi.

Prvostopno sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in v celoti zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, ker je zaključilo, da tožnik ni ravnal nepošteno, izplačana odškodnina in prisojeni znesek skupaj pa tudi ne presegata škode, ki jo je tožnik utrpel z odtujitvijo vozila.

Taki razlogi prvostopnega sodišča po mnenju pritožbenega sodišča glede na dosedanje dejanske ugotovitve niso pravilni in kažejo na nepravilno uporabo materialnega prava. Poudariti je treba, da za prisojo odškodnine v breme tožene stranke ne zadošča argument, da bo tako tožnik (ob upoštevanju izplačane odškodnine po avstrijski zavarovalnici) prišel do poplačila vse škode, ki jo je utrpel z odtujitvijo osebnega avtomobila. V primerih premoženjskega zavarovanja zavarovanec tako ali tako ne more prejeti višje odškodnine kot znaša škoda. V primeru dvojnega zavarovanja je odločilna samo poštenost ali nepoštenost sklenitelja zavarovanja, pri čemer je za presojo poštenega ali nepoštenega ravnanja odločilen trenutek nastanka dvojnega zavarovanja. V obravnavanem primeru, ko je bilo sklenjeno zavarovanje z avstrijsko zavarovalnico dne 29.9.1992, zavarovanje s toženo stranko pa dne 8.1.1993, je torej pomembna presoja tožnikove poštenosti v času sklenitve te druge zavarovalne pogodbe. Kasnejša zavarovančeva ravnanja lahko služijo le kot dodatne okoliščine, ki posredno kažejo na poštenost ali nepoštenost ob sklenitvi dvojnega zavrovanja.

Prvostopno sodišče je štelo ravnanje tožnika pri sklenitvi zavarovanja s toženo stranko kot pošteno, saj mu je verjelo, da je toženi stranki povedal, da ima že sklenjeno kasko zavarovanje, v posledici česar ni plačal nič manj. Uslužbenki tožene stranke C. K. pa ni verjelo, ko je zanikala to tožnikovo trditev in pojasnila, da ne bi sklenila zavarovanja s tožnikom, če bi ji omenil, da ima že sklenjeno kasko zavarovanje z drugo zavarovalnico. Kot dodaten argument za tožnikovo poštenost upošteva sodišče dejstvo, da je tožnik od tožene stranke uveljavljal zgolj plačilo davščin in ostalih pristojbin, ki mu jih avstrijska zavarovalnica ni povrnila. Ti razlogi po presoji pritožbenega sodišča niso prepričljivi in se z dokazno oceno prvostopnega sodišča ni mogoče strinjati. Prvo sodišče je namreč ugotovilo premalo dejstev, že ugotovljena dejstva pa je zmotno ocenilo, da bi bilo mogoče z zanesljivostjo sprejeti zaključke o tožnikovem poštenem ravnanju pri sklenitvi dvojnega zavarovanja.

Trditev, da tožnik od tožene stranke uveljavlja zgolj plačilo davščin, velja morda v tem pravdnem postopku, ne pa tudi za čas pred pravdo. Iz navedb tožene stranke na list. št. 6 in 7, ki jih tožeča stranka v svojih nadaljnjih navedbah na list. št. 7 potrjuje, je namreč razvidno, da je tožeča stranka zahtevek za plačilo zavarovalnine zaradi odtujitve vozila vložila pri toženi stranki koncem januarja ali v začetku februarja 1993, dne 2.3.1993 pa je z dopisom zahtevek umaknila z obrazložitvijo, da bo odškodnino uveljavljala pri drugi zavarovalnici. Iz navedb tožeče stranke (list. št. 7) pa izhaja, da je tožnik na avstrijsko zavarovalnico naslovil svoj zahtevek, misleč, da je polno kasko zavarovan, ko pa je prejel odgovor, da je zavarovano vozilo brez pristojbin, ki jih je treba plačati pri uvozu, je ponovno vložil zahtevek pri toženi stranki.

Tako tožnikovo ravnanje ne more biti poseben element, ki bi kazal na tožnikovo poštenost ob času sklenitve dvojnega zavarovanja.

Prav ima pritožba, da prvostopno sodišče pri utemeljevanju tožnikove poštenosti ne pove, zakaj verjame tožniku, ne pa toženkini uslužbenki C. K. Tožnik je izpovedal, da je toženi stranki povedal, da ima že sklenjeno kasko zavarovanje, C. K. pa je izpovedala, da tega ni rekel, ker bi v nasprotnem primeru zavarovalne pogodbe ne sklenila. Slednje je po presoji pritožbenega sodišča verjetneje, saj je očitno, da se zavarovalnice izogibajo primerom dvojnega zavarovanja (primerjaj poravnavo med Erste Allgemaine Gesselschaft in Hypo Leasingom z dne 4.6.1993, v kateri je posebna ugotovitev, da isti zavarovani riziko ni bil zavarovan pri nobeni drugi družbi proti nastalemu škodnemu dogodku; listina pri A8. Resničnosti tožnikove izpovedi ne potrjuje njegova izjava, da ni plačal nič manj, čeprav je toženi stranki povedal, da že ima sklenjeno zavarovanje pri drugi zavarovalnici, saj ni nikjer nobenih podatkov o tem, da bi bila v primeru predhodnega zavarovanja istega rizika pri drugem zavarovanju premija nižja. Verjetneje je torej, da bi zavarovalnica v takem primeru drugo zavarovanje odklonila.

Drugih okoliščin v zvezi s poštenostjo tožnika pri sklenitvi drugega zavarovanja prvostopno sodišče ni ugotavljalo in posledično ne navajalo v razlogih sodbe, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Da je tožnik vedel, da je bilo sklenjeno prvo zavarovanje z avstrijsko zavarovalnico, je jasno, saj je premijo zavarovanja, kot sledi iz listin (A5), plačal. Drugo zavarovanje je sklenil s toženo stranko dne 8.1.1993, prvostopno sodišče pa ni ugotavljalo (in ne zahtevalo od tožnika pojasnilo), zakaj je ob obstoječem prvem zavarovanju tožnik sklenil še drugo zavarovanje s toženo stranko. Razlog sklenitve drugega zavarovanja utegne biti najpomembnejši pri presoji tožnikove poštenosti. Nadalje tudi ni nepomembno ali je ob sklenitvi drugega zavarovanja tožnik o tem obvestil avstrijsko zavarovalnico. Pri presoji, koliko je bila tožena stranka ob sklenitvi zavarovanja obveščena o obstoju prvega zavarovanja, bi bilo smotrno ugotoviti, katero listino je tožnik predložil toženi stranki kot podlago za sklenitev zavarovanja. Kot posreden dokaz pa bi bilo ugotoviti in oceniti tožnikovo ravnanje ob nastanku škodnega dogodka: kdaj je katero zavarovalnico o tem dogodku obvestil, kdaj in kako je uveljavljal odškodnino in kdaj je toženo stranko obvestil o izplačilu odškodnine s strani avstrijske zavarovalnice. Ker torej o vseh teh okoliščinah, ki bi omogočale ocenitev tožnikove poštenosti pri nastanku dvojnega zavarovanja, ni ustreznih razlogov v izpodbijani sodbi, je podana zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (prvi odstavek 355. člena ZPP), z nadaljnjim zaključkom, da tožnikovo ravnanje ni bilo nepošteno in z delno ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožeče stranke oziroma z zavrnitvijo nasprotnih tožbenih zahtevkov tožene stranke, pa je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu in v zavrnilnem delu po nasprotni tožbi razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (tretji odstavek 370. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo potrebno dopolniti dokazni postopek in ugotoviti nova dejstva, na katera je zgoraj opozorjeno.

V zvezi z nasprotnim tožbenim zahtevkom tožene stranke je potrebno opozoriti na še posebej zmotno presojo glede zahtevka pod točko II na plačilo zavarovalne premije. Če se ugotovi pošteno ravnanje sklenitelja dvojnega zavarovanja in je to veljavno, mora plačati zavarovalno premijo po pogodbi oziroma polici (drugi odstavek 934. člena ZOR). Če pa se ugotovi nepošteno ravnanje sklenitelja zavarovanja (9. odstavek 934. člena ZOR), sme zavarovalnica zahtevati razveljavitev pogodbe in kljub razveljavitvi plačilo zavarovalne premije. Utemeljenost nasprotnega tožbenega zahtevka na razveljavitev zavarovalne pogodbe pa bo odvisna od ugotovitve tožnikove poštenosti ali nepoštenosti.

Končno naj prvostopno sodišče pri novem sojenju upošteva nadaljnje pritožbene trditve in se do njih opredeli, to je glede vprašanj amortizacije, odbitne franšize, izračuna pravilnih zneskov in teka zamudnih obresti. Toženi stranki, ki se sklicuje na zavarovalne pogoje AK/92 pa bo uvodoma naložiti, naj te pogoje predloži sodišču.