8. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper

– sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 328/2006 z dne 18. 8. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 442/2006 z dne 11. 8. 2006 in

– sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 403/2006 z dne 17. 10. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. K 281/2005 z dne 9. 10. 2006

se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ob preizkusu pripornih razlogov na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) in zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ob izreku obsodilne sodbe. Pripor je bil podaljšan iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

2.Pritožnik navaja, da sodišče pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti izhaja iz predpostavke oziroma bojazni o možni ponovitvi kaznivega dejanja, kar ne zadošča za utemeljevanje tega pripornega razloga. Zatrjuje, da glede na to, da med njim in oškodovanko ni več skupnega bivanja, saj se je oškodovanka odselila, obravnavana dejanja pa naj bi bila storjena v družinski skupnosti, ni več ponovitvene nevarnosti. Iz izvedenskega mnenja psihiatrične stroke naj bi izhajalo, da obstaja majhna verjetnost, da bi med njim in oškodovanko prišlo do konflikta na javnem kraju, saj naj bi bila njemu pomembna podoba, ki jo kaže drugim. Pri tem naj bi drugostopenjsko sodišče ocenilo, da kljub takemu mnenju ni izključena možnost, da ne bi pritožnik v primeru, če bi bil izpuščen na prostost, zlahka prišel do oškodovanke na samem. Pritožnik zatrjuje kršitev 19. in 20. člena Ustave in predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov.

B.

3.Veljavnost izpodbijanih sklepov o podaljšanju pripora je v času njihove presoje in izdaje tega sklepa potekla. Iz podatkov, ki jih je Ustavnemu sodišču posredovalo Okrožno sodišče v Celju, izhaja, da je pritožnik od 7. 3. 2007 že na prestajanju kazni zapora. Pritožnik pri ustavni pritožbi vztraja. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi št. Up-315/00 (odločba z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03) in v tej zadevi se Ustavno sodišče sklicuje nanj.

4.Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (glej npr. odločbe št. Up-74/95, št. Up-75/95, vse z dne 7. 7. 1995 OdlUS IV, 131, 132 in 133). Sklepanje sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti mora temeljiti na konkretnih okoliščinah, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno kaznivo dejanje. Sodišče mora nadalje ugotoviti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi. Nato pa mora, ob uporabi načela sorazmernosti, presoditi, ali je pripor neogibno potreben za odvrnitev nevarnosti ali ga je mogoče doseči z odreditvijo milejšega ukrepa.

5.Pritožnik z navedbo, da zunajzakonske skupnosti med njim in poškodovanko ni več, da po mnenju izvedenke psihiatrične stroke v javnosti ne bo nasilen do oškodovanke, in da sodišče pri ugotavljanju ponovitvene nevarnosti izhaja iz bojazni kot predpostavke, ne pa ugotovitve realne nevarnosti za ponovitev kaznivih dejanj, očita nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačne uporabe prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabo prava.

6.Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je sodišče pri podaljšanju pripora poleg teže in načina storitve kaznivih dejanj upoštevalo tudi okoliščine, v katerih naj bi bila storjena, pritožnikove osebne lastnosti, okolje ter razmere, v katerih živi. Pri tem je poudarilo kontinuiteto pritožnikovega nasilnega ravnanja, izvrševanega tudi v navzočnosti mladoletnih otrok in stopnjevanje brutalnosti, pri kateri je šlo tudi za hude in nevarne udarce v oškodovankino telo. Sodišče je navedlo, da je pritožnik nasilje izvrševal tudi nad oškodovankinimi starši in sosedi, ki so se ga vsi bali. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da pritožnika od nasilja ni odvračalo vedenje, da so z nasiljem seznanjeni Center za socialno delo, policija, sosedje, oškodovankini starši in da je pritožnik v priporu oškodovanki grozil. Očitek, da sta sodišči pri presoji obstoja pripornega razloga izhajali iz predpostavke, ne pa ugotovitve realne nevarnosti za ponovitev kaznivih dejanj, zato ni utemeljen. S takimi navedbami sta sodišči ugotovili realno nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Pri zadnjem podaljšanju pripora je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi nekritičen odnos pritožnika do obravnavanih dejanj, drugostopenjsko sodišče pa je na pritožbeno navedbo pritožnikove zagovornice, da pritožnik ni ponovitveno nevaren glede na izvedensko mnenje psihiatrične stroke, odgovorilo, da izvedenka niti v pisnem mnenju niti na glavni obravnavi ni z gotovostjo izključila ponovitvene nevarnosti. Pri tem je navedlo, da je izvedenka povedala, da pritožnika ocenjuje kot človeka, ki je sposoben nasilja v odnosu do partnerke in da je majhna verjetnost, da bi bil sposoben nasilja na javnem kraju, ker mu je pomembna podoba, ki jo kaže drugim. Vendar je sodišče pri tem ocenilo, da ne glede na to ni izključena možnost, da bi pritožnik na prostosti zlahka prišel do oškodovanke na samem. Iz izpodbijanih sklepov izhaja tudi ocena, da milejši ukrep v konkretnem primeru ne bi zagotovil odprave nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj in da zagotovitev varnosti oškodovanke odtehta poseg v pritožnikovo pravico do osebne svobode. Kot je razvidno iz izpodbijanih sklepov, sta sodišči pri podaljšanju pripora upoštevali pogoje iz prvega odstavka 20. člena Ustave in zato pritožniku pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena ni bila kršena.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer