Jedro

Stranka z vložitvijo pritožbe dejansko doseže, da začne rok za plačilo sodne takse - če je pritožba zavrnjena - teči šele z vročitvijo sklepa višjega sodišča in da se lahko zgodi, da je premoženjsko stanje takrat, ko mora plačati sodno takso, drugačno. Vendar zaradi tega ni mogoče reči, da sodišče ni upoštevalo relevantnega dejanskega stanja.

Treba je izhajati iz predpostavke, da so odločbe sodišč prve stopnje pravilne in zakonite, torej da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je stranka sodno takso v času izdaje sklepa sposobna plačati. V kolikor sodišče prve stopnje predlog zavrne, mora zato stranka že ob vložitvi pravnega sredstva računati s tem, da s slednjim ne bo uspela in bo morala sodno takso kasneje kljub temu plačati, četudi bi se premoženjsko stanje ob odločanju o pritožbi spremenilo.

Za pritožbeno novoto gre lahko le takrat, kadar stranka navaja objektivno staro dejstvo (torej takšno, ki je nastopilo do trenutka, na katerega se nanaša učinek pravnomočnosti), vendar je zanj izvedela kasneje (je torej subjektivno novo).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za delno oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Tožeča stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot pravilno povzema tožeča stranka v pritožbi, se skladno z 11. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 63/2013 z dne 26. 7. 2013, vključujoč ZST-1B) stranko, ki je pravna oseba ali podjetnik posameznik, glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila taks, oziroma se ji odloži plačilo ali se ji dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo in jih tudi ne more zagotoviti, oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1), kar sodišče ugotovi na podlagi podatkov, ki jih je v skladu z drugim in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 dolžna navesti stranka, ki prosi za oprostitev plačila sodnih taks. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni skrbno presodilo vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks in so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke, ker je na podlagi bilance stanja na dan 31. 12. 2014 ugotovilo, da tožeča stranka beleži bilančni dobiček v višini 69.781,00 EUR. Poudarilo je tudi, da tožeča stranka ni izkazala, da premoženja ne more unovčiti za poplačilo sodne takse, ki znaša (le) 166,00 EUR in ne presega višine bilančnega dobička, zato so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, da ne razpolaga s premoženjem, ki bi ga lahko unovčila oziroma prodala za namene pridobitev sredstev.

6. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je dejansko stanje enostransko ugotovljeno, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo le tiste podatke, ki govorijo v prid zavrnitvi predloga, prezrlo pa tiste, ki govorijo v prid ugoditvi, in sicer, da je tožeča stranka poslovno leto 2014 zaključila z izgubo in se njeno poslovanje slabša. Sodišče prve stopnje teh njenih trditev ni prezrlo. Navedlo je, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na negativni poslovni izid v letu 2014 (ker je pred tem ugotovilo, da tožeča stranka izkazuje bilančni dobiček v višini 69.781,00 EUR). Pripomniti je namreč, da iz izkaza poslovnega izida za leto 2014 (prim. priloga A4 spisa) izhaja, da je tožeča stranka izgubo v višini (-) 3.757 EUR pokrila s prenesenim čistim dobičkom iz preteklega poslovnega leta, pa je v letu 2014, ko je imela negativni poslovni izid, kljub temu beležila bilančni dobiček v višini 69.781,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni zatrjevala (niti izkazala), zakaj kratkoročnih poslovnih terjatev v znesku 36.241,00 EUR ne more izterjati. Pri tem ne gre za to, da bi jih morala odpisati, kot navaja v pritožbi, temveč za to, da bi morala v predlogu za oprostitev plačila sodne takse navesti in dokazno podpreti razloge, ki ji onemogočajo oz. otežkočajo njihovo izterjavo (npr. da so poslovni partnerji v stečaju in ni izgledov za poplačilo iz stečajne mase, da so izvršilni postopki za izterjavo teh terjatev neuspešni, da sodni postopki trajajo dalj časa, itd. ...). Te trditve bi tožeča stranka lahko podala in so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da več o teh terjatvah ne bi mogla navesti, kot je.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da tožeča stranka na dan odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks dne 5. 10. 2015 ni imela (več) blokade na transakcijskem računu. Sodišče mora namreč upoštevati (tudi) tista dejstva, ki obstajajo v času odločanja o predlogu. Rok za plačilo sodne takse (v kolikor je predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrnjen) bi moral začeti teči kmalu zatem. Res je sicer, da stranka z vložitvijo pritožbe dejansko doseže, da začne rok za plačilo sodne takse - če je pritožba zavrnjena - teči šele z vročitvijo sklepa višjega sodišča in da se lahko zgodi, da je premoženjsko stanje takrat, ko mora plačati sodno takso, drugačno. Vendar zaradi tega ni mogoče reči, da sodišče ni upoštevalo relevantnega dejanskega stanja, na kar tožeča stranka opozarja v pritožbi. Smiselno navaja namreč, da bi moralo višje sodišče upoštevati, da bo morala - v kolikor bo pritožba zoper sklep zavrnjena - plačati sodno takso, kljub temu, da ima vse od 20. 10. 2015 (kar je po izdaji izpodbijanega sklepa in ob vložitvi pritožbe) blokiran transakcijski račun. Vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Treba je izhajati iz predpostavke, da so odločbe sodišč prve stopnje pravilne in zakonite, torej da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je stranka sodno takso v času izdaje sklepa sposobna plačati. V kolikor sodišče prve stopnje predlog zavrne, mora zato stranka že ob vložitvi pravnega sredstva računati s tem, da s slednjim ne bo uspela in bo morala sodno takso kasneje kljub temu plačati.

9. Dejstvo, da ima tožeča stranka od 20. 10. 2015 blokiran transakcijski račun, tudi ni pritožbena novota, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, saj gre za objektivno novo dejstvo. Za pritožbeno novoto gre lahko le takrat, kadar stranka navaja objektivno staro dejstvo (torej takšno, ki je nastopilo do trenutka, na katerega se nanaša učinek pravnomočnosti), vendar je zanj izvedela kasneje (je torej subjektivno novo).

10. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).