Jedro

Toženec se je v spornem obdobju na delo vozil skladno z izjavo, ki jo je podal tožeči stranki, zato mu pripadajo stroški prevoza na delo, ki mu jih je tožeča stranka plačala oziroma vrnila po neupravičeni odtegnitvi, skladno z določbo 2. in 4. odstavka 9. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki znesek neupravičeno izplačanih prevoznih stroškov z naslova stalnega bivališča v višini 1.197,56 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2015 dalje do plačila in plačati pravdne stroške (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 665,78 EUR v roku 15 dni (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz določb 4. odstavka 9. člena in 3. odstavka 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih, ki se je uporabljala do 1. 6. 2012, izhaja, da bi bil toženec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo le, če bi bil kraj A. bližje delovnemu mestu. Do teh navedb se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, prav tako pa se ni v zadostni meri opredelilo do navedb tožnice glede službenega stanovanja. Nadalje ni obrazložilo svoje ocene, da samske sobe ni mogoče enačiti s službenim stanovanjem. Pravno nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da v kolikor toženi stranki ne bi priznalo prevoznih stroškov na relaciji A. - B. - A. v obravnavanem primeru, bi bila kaznovana zato, ker je sama ravnala gospodarno, čeprav je v tem primeru trpela njena družina. Po pritožbenem stališču bi moralo sodišče prve stopnje določbo 2. odstavka 2. člena Uredbe uporabiti v povezavi s 3. odstavkom 2. člena in ne samostojno, saj gre za dejanski kraj, ki se lahko pri povračilu prevoznih stroškov upošteva le, če je bližje delovnemu mestu. Nadalje navaja, da tožena stranka navedb tožeče stranke, da je samsko sobo mogoče šteti za začasno prebivališče, ni prerekala, zato se to šteje kot priznano dejstvo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo njene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, opredelilo pa se je tudi do vseh navedb tožeče stranke, ki so za odločitev pomembne. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva vrnitev zneska 1.197,56 EUR, ki ga je na podlagi dokončnega sklepa z dne 23. 12. 2014 (priloga B4 k priloženemu spisu opr. št. Pd 19/2015) dne 5. 2. 2015 pri plači za mesec januar 2015 izplačala tožencu. Sodišče prve stopnje je v svoji odločitvi pravzaprav potrdilo pravilnost sklepa tožeče stranke z dne 23. 12. 2014. Toženec se je v spornem obdobju dejansko na delo vozil skladno z izjavo, ki jo je podal tožeči stranki (prilogi A/2 in B/1 v priloženem spisu Pd 19/2015), in zato mu stroški prevoza na delo, ki mu jih je tožeča stranka plačala oziroma vrnila po neupravičeni odtegnitvi, skladno z določbo 2. in 4. odstavka 9. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2006 in naslednji), pripadajo. Tako je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

7. Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Kot izhaja iz navedenega je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena, na 1. odstavku 154. člena in 155. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo nu uspela zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške krije sama, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla.