Jedro

Tožnik je spornega dne prvič opravljal delo na podestu, ki je bil postavljen 3,5 metrov nad tlemi. S strani šefa gradbišča mu je bilo odrejeno, naj delo opravi na podestu, pri sestopu pa je lestev zdrsnila in padla. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje predstavlja delo na višini 3,5 m nevarno dejavnost. Ob dejstvu, da je tožnik opravljal delo, ki mu je bilo odrejeno, da je moral uporabljati prav sporno lestev, da je pred sestopom preveril, kako je bila lestev naslonjena na steno (da torej ni bil nepozoren), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka k nastanku škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati tožeči stranki odškodnino v višini 27.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2014 do plačila (točka Ia izreka). V presežku, to je za plačilo 13.863,56 EUR in zakonskih zamudnih obresti za čas od 27. 6. 2013 do 29. 10. 2014, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka Ib izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti tožeči stranki stroške sodnega postopka v višini 1.063,54 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške priče A.A. v višini 45,00 EUR in priče B.B. v višini 650,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2. Pritožbo sta vložila tožena stranka in stranski intervenient. 3. Tožena stranka se pritožuje zoper točki Ia in II izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sodišču očita, da je ugotovilo zgolj to, da je do zdrsa lestve in posledično do padca tožnika prišlo zato, ker je bila lestev položena na betonska tla, pokrita s kartonom in lesenimi ploščami. Ob tem pa ni ugotovilo, da bi bilo z lestvijo karkoli narobe, česar tožnik niti ni zatrjeval. Sodišče je nasprotno, upoštevajoč izpovedbe A.A., C.C., B.B., ugotovilo, da je bila lestev aluminijasta in je imela spodaj plastične nastavke, torej je bila ustrezna in brezhibna. Zato ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker naj ne bi tožniku zagotovila varnega in ustreznega delovnega orodja, to je lestve. Tožnik je v svoji trditveni podlagi glede krivdne odgovornosti zatrjeval zgolj, da lestev, ki jo je uporabil za dostop na podest, ni imela protizdrsnih nastavkov, zaradi česar je prišlo do zdrsa lestve. Tožnik ni podal navedb, da je do zdrsa lestve prišlo zaradi tega, ker so bila betonska tla, na katera je bila položena lestev, pokrita s kartonom in lesenimi ploščami, kar sodišče ugotavlja kot vzrok za zdrs lestve in posledično za padec tožnika. Sodišče je ugotovilo dejansko stanje v nasprotju s trditveno podlago in s tem ravnalo v nasprotju s 7. členom ZPP (razpravno načelo), posledično pa kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Zaradi kršitve 7. člena ZPP je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo (131. člen OZ). Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ugotovitev sodišča, da ni zagotovila varnih delovnih pogojev, ni z ničemer konkretizirana. V sodbi ni mogoče zaslediti, kaj konkretno bi morala tožena stranka storiti v zvezi s tem oziroma kaj je opustila. Nobena od prič ni videla, kako je prišlo do padca, videle so zgolj, da je tožnik ležal na tleh. Priča A.A. je menila, da je do zdrsa prišlo zaradi prahu in položenih kartonov in lesa, torej je sodišče svojo ugotovitev oprlo na njeno mnenje in ne na tisto, kar je priča zaznala oziroma videla. Sodišče je ravnalo v nasprotju z 213. členom ZPP. Ker nobena od prič ni videla, da je do zdrsa lestve prišlo zaradi kartonov in lesenih plošč, s katerimi so bila pokrita betonska tla, na katero je bila položena lestev, se kot najverjetnejši vzrok za nezgodo izkaže nepazljivost tožnika pri sestopu z lestve. V prijavi nezgode na delu z 3. 8. 2011 je kot vzrok nesreče navedeno, da je tožnik pri sestopu z lestve z eno nogo zgrešil naslednjo spodnjo prečko, izgubil ravnotežje in padel. Tožnik je izpovedal, da so navedeno lestev uporabljali tudi drugi delavci, pa ni prišlo do nezgode. Predhodno se je že pripetila skoraj identična nezgoda, ko je tožnik padel z višine okrog 7 m, kar potrjuje njegovo nepazljivost pri uporabi lestve. Napačna je ugotovitev, da so bila tla pokrita s kartonom in lesenimi ploščami. Tega ni navajal tožnik, niti niso o tem izpovedale priče. Delo je tožniku naročil šef gradbišča, zaposlen v podjetju RMS, ne tožena stranka. Tožnik je za dostop na podest uporabljal tuje orodje, lestev, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je v tej zvezi storila karkoli narobe. Prav tako ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Do nezgode ni prišlo zaradi dela na višini, ampak pri sestopu z lestve. Zato bi bilo treba ugotoviti, ali delo, kjer je potreben vzpon ali sestop po lestvi, predstavlja nevarno dejavnost. Ni izkazano, da se je tožena stranka ukvarjala z nevarno dejavnostjo - z delom na višini. Zmotna je tudi ugotovitev glede deljene odgovornosti. Sodišče je spregledalo, da je imel tožnik pred časom identično nezgodo. Dejstvo, da je do padca prišlo zaradi nepazljivosti tožnika dodatno potrjujejo okoliščine, da so isto lestev uporabljali drugi delavci, pa ni prišlo do padca. Zato bi moralo biti tožniku znano, da je pri sestopanju z lestve potrebna običajna previdnost. Če je pred vzponom po lestvi videl, da je lestev položena na lesene plošče, bi moral biti še bolj pazljiv. V izvedenih dokazih ni bilo podlage za 12.000,00 EUR odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu je bila tožniku priznana previsoka odškodnina. Bil je nezavesten, zato mu ne pripada odškodnina za primarni strah. Sekundarni strah pa ni mogel biti tako intenziven, da bi upravičeval odškodnino 3.000,00 EUR. Sodišče je dosodilo odškodnino v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih. Tudi sicer dosojena odškodnina ni zadosti obrazložena po 179. členu OZ. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zoper isti del sodbe se pritožuje stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da samo sestopanje z lestve, četudi z višine treh metrov, ne pomeni posebne nevarnosti za delavca. Navadno tak sestop ne privede do padca ali nastanka škode. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je bila lestev tehnično ustrezna in kakšen je bil pravilen način postavitve. Ne zadostuje zaključek, da lastnina delovnih sredstev ni bistvena. Sodišče je ugotovilo, da dogovor med toženo stranko in izvajalcem, da bo slednji delavcem tožene stranke zagotovil vso potrebno orodje za delo, ne vpliva na zakonsko dolžnost tožene stranke, da delavcem zagotovi varne pogoje za opravljanje dela, zato tudi ni razbremenjena odgovornosti. Sicer pa dogovor med toženo stranko in izvajalcem ni bil predložen. Neživljenjsko je, da bi delodajalec odškodninsko odgovarjal zgolj zato, ker lestev ni bila pravilno naslonjena. Uporaba lestve pri delu, kot ga je opravljal tožnik, je bila zanj nekaj običajnega. Tožena stranka mu ni naročila, naj pri svojem delu uporablja lestev. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je do padca prišlo zaradi zdrsa lestve in da tožniku ni mogoče očitati, da pri plezanju ni bil pozoren in pazljiv. Kljub predloženi prijavi nesreče je sledilo tožniku, da je pred sestopom preveril, ali je bila lestev naslonjena ob steno, pri čemer pa se ni ugotavljalo, na kakšen način naj bi potekalo zatrjevano preverjanje. Verjetno je točna navedba tožene stranke, da je prišlo do poškodbe pri sestopu, ker je tožnik zgrešil prečko. To izhaja iz opisa dogodka z dne 3. 8. 2011, saj bi bilo logično, da bi lestev zdrsnila že pred vzpenjanjem tožnika, priče A.A. in ostalih delavcev, ne pa šele med sestopom tožnika. Tožnikova soodgovornost je vsaj 30 %. Sodišče bi moralo povzeti vse ugovore stranskega intervenienta, torej tudi, da je sklenjena zavarovalna pogodba in dogovorjena odbitna franšiza, ki znaša 10 % od odškodnine, vendar ne manj kot 250,00 EUR. Glede višine odškodnine sodišče ni opravilo objektivne individualizacije. Dosojena odškodnina odstopa od odškodnin v podobnih primerih. Tudi upoštevaje izvedensko mnenje je dosojena odškodnina previsoka. Odškodnina zaradi nevšečnosti med zdravljenjem je določena previsoko, čeprav je tožnik res prestal veliko neugodnosti. Iz izvida bolnice izhaja, da je bil tožnik sprva nezavesten, ob prihodu zdravnika reševalca pa zmeden in ocenjen po Glasgow Comma Score lestvici z oceno 14. Zato ni mogoče slediti izvedeniškemu mnenju, da je tožnik utrpel intenzivni primarni strah. Zlom desne ključnice se je sicer zaraščal upočasnjeno, vendar je zaceljen, zato je tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoka. Tožnik je sposoben za lažja fizična dela v polnem delovnem času. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, da ugotovi soodgovornost tožnika vsaj v višini 30 % oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

7. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih - da ni konkretizirana ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka tožniku ni zagotovila varnih delovnih pogojev. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, preizkusiti jo je mogoče tako glede temelja, kot višine. Iz navedenega pritožbenega očitka je razbrati tudi nestrinjanje z dokazno oceno ter s pravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa prav tako ne drži, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja stranski intervenient - da bi moralo sodišče prve stopnje povzeti vse njegove ugovore, torej tudi tiste glede zavarovalne pogodbe in odbitne franšize, ki znaša 10 % od odškodnine, vendar ne manj kot 250,00 EUR. V sodbi ni potrebno povzeti vseh navedb (strank ali) stranskega intervenienta, pač pa je potrebno odgovoriti na relevantne navedbe. Navedbe glede odbitne franšize na odločitev sodišča niso imele vpliva, saj je v tem sporu tožena stranka le delodajalec in ne tudi zavarovalnica. Ker ta nastopa zgolj kot stranski intervenient na strani delodajalca, ne kot drugotožena stranka, njen ugovor odbitne franšize zoper tožnika nima učinka. Sicer pa se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih navedb stranskega intervenienta glede temelja in višine vtoževane odškodnine.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP s tem, ko naj bi dejansko stanje ugotovilo v nasprotju s tožnikovo trditveno podlago ter s tem ravnalo v nasprotju z določbo 7. člena ZPP (razpravno načelo). Tožnik je podal (sicer skope in splošne) navedbe o tem, zakaj je prišlo do delovne nezgode, sodišče prve stopnje pa pri ugotavljanju dejanskega stanja ni prekoračilo okvira njegovih trditev.

10. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika iz naslova nepremoženjske škode v zvezi z njegovo poškodbo na delovišču v Nemčiji 3. 8. 2011, ko je kot ključavničar montažer opravljal montažo zobatih ploščic med prirobnimi spoji na ceveh, ki so bile položene pod stropom hale. Tožnik je navajal, da je pri delu uporabljal enokrilno lestev. Pri sestopu z lestve je ta zdrsnila in tožnik je padel na betonska tla z višine 3 do 4 metre. Utrpel je možgansko lobanjsko poškodbo, zlom reber, udarnino pljuč, zlom desne ključnice in pretres desnega ušesnega labirinta.

11. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) je v prvem odstavku 184. člena določal, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.) je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). Oškodovanec mora zatrjevati in dokazati obstoj škodnega dogodka, vzročne zveze in škode, krivda pa se domneva. V primeru dejavnosti, iz katere izhaja večja nevarnost, se domneva tudi vzročna zveza. Imetnik nevarne stvari je lahko prost odgovornosti pod pogoji iz 153. člena OZ.

12. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.).

13. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik spornega dne prvič opravljal delo na podestu, ki je bil postavljen 3,5 metrov nad tlemi. S strani šefa gradbišča mu je bilo odrejeno, naj delo opravi na podestu, pri sestopu pa je lestev zdrsnila in padla. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj tožnik ne bi podal ustrezne trditvene podlage glede samega padca oziroma razloga za padec, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik navajal, da je prišlo do padca zaradi dejstva, ker lestev ni bila ustrezno opremljena z nastavkom proti zdrsu. Izhajajoč iz takšnih trditev je sodišče prve stopnje raziskovalo okoliščine, ki so povzročile zdrs lestve. Na podlagi zaslišanj tožnika in prič je pravilno ugotovilo, da je tožnik sestopal z lestve, ki je bila naslonjena na zid, na koncu pa je imela plastične nastavke, pri čemer so bili na betonskih tleh položeni kartoni in lesene (''šper'') plošče. Zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo do padca zaradi zdrsa lestve, ki ni bila ustrezna glede na podlago, na katero je bila naslonjena oziroma postavljena, ni izven okvira tožnikovih navedb.

14. Sodišče prve stopnje pri oblikovanju dokazne ocene ni bilo dolžno upoštevati zgolj vsebino prijave nesreče pri delu z dne 3. 8. 2011, v kateri je navedeno, da je tožnik pri sestopu z lestve zgrešil spodnjo letev, izgubil ravnotežje in padel. Navedeno listino je sodišče prve stopnje utemeljeno opredelilo kot osamljen dokaz, ki kaže v drugo smer kot pa ostali izvedeni dokazi. Na podlagi izpovedi prič A.A. in C.C. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili na delovišču po tleh položeni kartoni in lesene plošče, da plastični nastavki lestve ne bi poškodovali betonskih tal ter da je do zdrsa prišlo iz tega razloga. Prav tako sodišče prve stopnje pravilno ni dalo posebnega pomena okoliščini, ki jo poudarjata tožena stranka in stranski intervenient tudi v pritožbi, da naj bi tožnik pred tem že enkrat padel z lestve, kar naj bi dokazovalo njegovo nepazljivost, ki naj bi bila ključni razlog za sporni padec.

15. Za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke ni odločilno, da naj bi tožniku delo odredil vodja delovišča, saj je tožena stranka kot podizvajalec dopuščala, da tožnik dela na delovišču, na katerem je uporabljal delovna sredstva drugega izvajalca, ki ni bil delodajalec, ter upošteval navodila vodje gradbišča, ki prav tako ni bil zaposlen pri toženi stranki. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med toženo stranko in izvajalcem obstajal dogovor (pri čemer ni pomembno, kar uveljavlja stranski intervenient, da tovrstni pisni dogovor ni bil predložen), da bo izvajalec delavcem tožene stranke zagotovil potrebno orodje, po pravilnem razlogovanju sodišča prve stopnje tožene stranke ne razbremenjuje dolžnosti, da svojim delavcem zagotovi varne pogoje dela.

16. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje predstavlja delo na višini 3,5 m nevarno dejavnost. Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati objektivno odškodninsko odgovornost z vidika ravnanja delavca pri sestopu, saj je bistveno, da prav dejstvo, da delavec sestopa z višine, pomeni, da iz take dejavnosti izhaja večja nevarnost za nastanek poškodb. Tega stališča ne more spremeniti okoliščina, da drugi delavci, ki so uporabljali lestev, niso padli.

17. Glede na navedeno in ob dejstvu, da je tožnik opravljal delo, ki mu je bilo odrejeno, da je moral uporabljati prav sporno lestev, da je pred sestopom preveril, kako je bila lestev naslonjena na steno (da torej ni bil nepozoren), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka k nastanku škode.

18. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, po katerem pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.

19. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti je tožnik uveljavljal odškodnino v višini 18.500,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je dosodilo 12.000,00 EUR oziroma približno 12 povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Gre za primerno odškodnino, primerljivo z objavljenimi primeri v sodni praksi v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo hude bolečine zaradi padca, ki so trajale 10 dni, hospitalizacijo ter operativno zdravljenje ključnice, prav tako bolečine zaradi zloma reber ter poškodbe pljuč. Upoštevalo je obsežno radiološko diagnostiko, ki jo je moral opraviti tožnik in sicer predvsem štiri CT preglede, ki so, kot je to splošno znano, zelo škodljivi zdravju, saj pacient prejme veliko dozo rentgenskega sevanja. Zato je tožniku pravilno dosojena odškodnina v navedenem znesku. Pritožbi ne pojasnita, v katerih primerih bi bila za podobne posledice določena nižja odškodnina od dosojene. Odškodnina je torej dosojena v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ.

20. Pritožbi neutemeljeno izpodbijata tudi dosojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je iz tega naslova uveljavljal 16.500,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je prisodilo 12.000,00 EUR. Upoštevalo je vse omejitve tožnikovih aktivnosti, ki jih je lahko opravljal do poškodbe in ki bi jih lahko, ob rednem teku stvari, opravljal tudi v prihodnje, če se ne bi poškodoval. Tožnik je po poklicu ključavničar ter je pred tem nezgodo opravljal razna dela, ki so bila fizično zahtevna, na višini in neugodnih delovnih pogojih. Zaradi posledic poškodbe ni več sposoben opravljati svojega dela, priznana mu je invalidnost III. kategorije z omejitvami, opravlja lahko le še lažja fizična dela, v polnem delovnem času, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen, brez dela na višini, lestvah in v večjem hrupu. Ne more več opravljati ključavničarskih del, ki so mu bila dodatni vir zaslužka, opustiti je moral športne aktivnosti, kot so košarka, mali nogomet in badminton. Pomembno je tudi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaradi poškodbe ušesa tožnik postal delno naglušen, kar prav tako omejuje aktivnosti ter utemeljuje določitev odškodnine iz tega naslova.

21. Za strah je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo 3.000,00 EUR od vtoževanih 5.000,00 EUR. Oprlo se je na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je ob padcu v globino zaradi zdrsa utrpel intenziven kratkotrajni primarni strah, kasneje pa je trpel intenzivni sekundarni strah teden dni in sekundarni strah v zmerni obliki še pol leta. Občasno je prisoten zmeren do blag sekundarni strah. Bistveno je, da je tožnik že ob samem padcu utrpel šok, ko je začel padati, predvsem pa sekundarni strah, ko je ugotovil, da je hudo poškodovan, da ima poškodbe glave, ključnice ter reber, kar nedvomno lahko pusti hude posledice za zdravje. Zmotno je stališče pritožb, da tožnik ni upravičen do odškodnine za primarni strah, ker je bil ob padcu nezavesten. Sodišče prve stopnje namreč tožniku ni dosodilo odškodnine za čas, ko je bil nezavesten, temveč se odškodnina za primarni strah nanaša na trenutek, ko je tožnik pričel padati v globino, ko je tudi po stališču izvedenca medicinske stroke obstajal kratkotrajen, vendar intenziven primarni strah. Odškodnina za sekundarni strah pa se že nanaša na trenutek, ko se je tožnik zbudil iz nezavesti, vendar pa je bil nekoliko zmeden, imel je hude bolečine in se ni mogel premikati. V tem delu pa gre po stališču izvedenca, ki ga je v celoti upoštevalo pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje, že za sekundarni strah, ki je bil intenziven teden dni in je trajal tudi v času tožnikove hospitalizacije. Zato pritožbi neutemeljeno navajata, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino za strah, ko je bil v nezavesti. Vse navedeno utemeljuje dosojeno odškodnino v višini 3.000,00 EUR.

22. Do pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožena stranka in stranski intervenient s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).