Up-144/96

2.7.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B.V., v priporu v Z. L. na seji senata dne 2. julija 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba B.V. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 552/96 z dne 27.5.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča V Ljubljani št. Ks 342/96 z dne 19.4.1996 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo 24.5.1996 in dopolnjeno 18.6., 21.6. in 24.6.1996, izpodbija sklep Okrožnega sodišča, s katerim je bil zoper njega podaljšan pripor oziroma sklep Višjega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep prvostopnega sodišča. Pritožnik zatrjuje, da je z izpodbijanima sklepoma kršena njegova ustavna pravica do enakosti pred zakonom, kršeno načelo sorazmernosti in domneva nedolžnosti. Pravico do enakosti naj bi sodišče kršilo z utemeljevanjem, da je pripor zoper pritožnika potreben zaradi njegove nezaposlenosti. Načelo sorazmernosti naj bi bilo kršeno zato, ker pripor naj ne bi bil sorazmeren teži kaznivih dejanj, ki jih je pritožnik obtožen, zato je po mnenju pritožnika sodišče prekoračilo in zlorabilo določbo 20. člena Ustave.

Pritožnik naj bi le razbil izložbo in iz nje vzel nekaj ur, kar naj ne bi ogrožalo pravic in življenja drugih. Kršitev domneve nedolžnosti naj bi bila podana, ker naj bi sodišče do njegove krivde že zavzelo stališče. Pritožnik pripominja tudi, da mu sodišče ni omogočilo vložiti pritožbe na zapisnik zoper odločitev prvostopnega sodišča , kar naj bi bilo sanirano šele po enem mesecu, zaradi česar po njegovem mnenju Višje sodišče sploh ne bi smelo obravnavati njegove pritožbe, ampak bi jo moralo kot nedovoljeno zavreči.

2.Okrožno sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožniku podaljšalo pripor zaradi razloga po 3. točki drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljnjem besedilu: ZKP). Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je zoper pritožnika vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 212. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljnjem besedilu: KZ) in kaznivega dejanja prikrivanja po drugem odstavku 221. člena KZ. Sodišče je utemeljen sum za prvo očitano kaznivo dejanje obrazložilo na temelju izpovedbe oškodovanca in očividke kaznivega dejanja, ki je tudi poklicala policijo in podala opis storilca, na podlagi katerega so policisti prijeli pritožnika. Utemeljen sum za drugo kaznivo dejanje - to je za prodajo ukradenih starin - pa naj bi izhajal iz izpovedbe soobdolženca in sodnega izvedenca. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti je sodišče utemeljilo na predkaznovanosti pritožnika, ki je bil doslej dvakrat kaznovan za premoženjska kazniva dejanja, od tega enkrat prav za vlomne tatvine. V drugem primeru je bil obsojen na zaporno kazen štirih let, ki jo je prestal v maju 1995, obstoji pa utemeljen sum, da je že v juliju 1995 in zatem še v februarju 1996 storil novi premoženjski kaznivi dejanji. Pritožnik naj bi bil tudi brez zaposlitve in brez premoženja. Zaradi vsega navedenega naj bi po mnenju sodišča obstajala realna nevarnost, da bi pritožnik na prostosti ogrožal premoženjsko in s tem eksistenčno varnost drugih ljudi. To naj bi utemeljevalo neogibno potrebnost pripora.

3.Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper prvostopni sklep. Potrdilo je prvostopne navedbe glede obstoja utemeljenega suma. Prav tako glede obstoja ponovitvene nevarnosti in presoje relevantnih okoliščin, zaradi katerih naj bi bil pripor potreben.Višje sodišče je pri tem poudarilo še to, da je bil pritožnik že obsojen zaradi hudega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, med drugim tudi treh vlomov v stanovanjske hiše. Zato je zavrnilo pritožnikovo zatrjevanje, da je prvostopno sodišče prekoračilo in zlorabilo določbo 20. člena Ustave.

B.

4.Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP določa v 3. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ustavno sodišče je ob odločanju o dosedanjih ustavnih pritožbah o priporih zaradi ponovitvene nevarnosti (na primer v odločbi št. Up-75/95 z dne 7.7.1995; OdlUS 132,IV) obrazložilo, na kakšen način naj sodišča uporabljajo ustavno in zakonsko določene pogoje, da se pri odrejanju pripora spoštujejo ustavne pravice posameznika. Tako opredeljeni kriteriji so tudi po izdani odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (Uradni list RS, št. 25/96) podlaga za presojo o tem, ali je z odločitvijo o priporu kršena pritožnikova pravica do osebne svobode. S citirano odločbo je Ustavno sodišče odločilo o ustavnosti 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP.

5.Po presoji senata Ustavnega sodišča je sodišče, kakor izhaja iz obrazložitev izpodbijanih odločb, ob podaljšanju pripora ugotovilo, da obstajajo ustavni in zakonski pogoji za podaljšanje pripora in opravilo tudi presojo neogibne potrebnosti posega v pritožnikovo ustavno pravico do osebne svobode. Pri tem sodišče ni kršilo pritožnikove pravice do enakosti pred zakonom, ker je pritožnikovo nezaposlenost in dejstvo, da nima premoženja, štelo le kot eno od okoliščin, ki pri pritožniku obstojijo. Sodišče je dolžno ugotoviti vse konkretne okoliščine na strani pritožnika, tako tiste, ki so povezane s kaznivim dejanjem, ki je predmet kazenskega postopka, kakor druge, ki so povezane z dosedanjim ravnanjem pritožnika in njegovimi lastnostmi. Šele po presoji vseh teh okoliščin lahko sklepa na to, ali nevarnost ponovitve določenih kaznivih dejanj obstoji. Teža kaznivih dejanj, ki jih je pritožnik osumljen je torej le eden od elementov za presojo sorazmernosti med nevarnostjo za varnost drugih ljudi in posegom v pritožnikovo pravico do osebne svobode. Zato sodišču ni mogoče očitati, da je kršilo načelo sorazmernosti. Eno od dejanj, ki se očita pritožniku, je imelo v sebi tudi elemente sile, kakor pritožnik sam navaja. To pa velja tudi za nekatera dejanja v nadaljevanem kaznivem dejanju vlomne tatvine, za katero je bil pritožnik že pravnomočno obsojen.

6.Sodišče tudi ni kršilo pritožnikove ustavne pravice iz 27. člena Ustave. Po izrecni določbi 20. člena Ustave je pripor ob drugih pogojih dovoljeno odrediti, če obstoji utemeljen sum.

7.Sodišči sta ustrezno obrazložili, zakaj sodita, da je utemeljen sum, da je pritožnik storil očitani mu dejanji, podan. Ustavno sodišče je v že citirani odločbi št. U-I-18/93 navedlo razloge, zaradi katerih odreditev pripora ob izpolnjenih pogojih iz 20. člena Ustave ne pomeni tudi kršitve domneve nedolžnosti. Na te razloge se senat Ustavnega sodišča sklicuje tudi v tej zadevi.

8.Prav tako ni podana kršitev pravice do pritožbe, ker je bila njena uveljavitev, čeprav z zamudo, pritožniku omogočena in jo je tudi uveljavil. Sama kršitev zakonitosti pa ne more biti predmet ustavne pritožbe, če ne pomeni istočasno tudi kršitve človekove pravice.

Ker niso podane zatrjevane kršitve človekovih pravic, senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič