Jedro

Sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, kateri upravni akt tožnik izpodbija in ga je zato s pozivom pozvalo k popravi tožbe tako, da bo to iz nje jasno razvidno (obenem pa tudi, da pojasni, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost), vendar tožnik tožbe ni popravil. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, zaradi katerih bi bil izpodbijani upravni akt ničen, je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroke postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 12. 10. 2020 pri tukajšnjem sodišču zoper toženo stranko vložil tožbo v upravnem sporu. Priložil ji je odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4213-0617-07690/2020 z dne 6. 7. 2020 (v nadaljevanju odločba FURS z dne 6. 7. 2020) in odločbo Ministrstva za finance, št. DT 499-03-112/2019-2 z dne 2. 9. 2020 (v nadaljevanju odločba Ministrstva za finance z dne 2. 9. 2020). V trditveni del tožbe je povzel vsebino odločbe FURS z dne 6. 7. 2020, s katero mu je bila odmerjena dohodnina od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti ter določena pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest, vse za leto 2019 in navedel, da zoper to odločitev vlaga pritožbo.

2. Sodišče je po pregledu tožbe in priloženih odločb ugotovilo, da se odločba Ministrstva za finance z dne 2. 9. 2020 ne nanaša na odmero dohodnine in pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest za leto 2019, pač pa za leto 2018. Po tem, ko je tožnikovo tožbo vročilo še toženi stranki, je ta sodišču sporočila, da je s to odločbo tožena stranka odločala o tožnikovi pritožbi zoper odmerno odločbo FURS, št. DT 4213-0617-05946/2019 z dne 12. 7. 2019 (v nadaljevanju odločba FURS z dne 12. 7. 2019), ki se je nanašala na tožnikove obveznosti iz kmetijstva za leto 2018. Zoper odločbo FURS z dne 6. 7. 2020 pa je tožnik vložil pritožbo, o kateri v času odgovora na tožbo še ni bilo odločeno.

3. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da tožnikova tožba ni razumljiva, saj ni jasno, kateri upravni akt pravzaprav izpodbija, torej ali izpodbija odločbo FURS z dne 6. 7. 2020 (o kateri je takrat še tekel pritožbeni postopek pri Ministrstvu za finance), katere vsebino je povzel v tožbene trditve, ali odločbo FURS z dne 12. 7. 2019 (ki je tožbi sicer ni priložil, je pa priložil odločbo Ministrstva za finance v zvezi s pritožbo, ki jo je vložil zoper to tožbo). Tožnika je zato s pozivom z dne 28. 9. 2023 pozvalo, naj tožbo v roku 8 dni po prejemu poziva popravi tako, da bo iz tožbe razvidno, kateri upravni akt izpodbija. Poleg tega ga je še pozvalo, naj pojasni, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost, saj je v tožbi le navedel, da so mu davčne obveznosti naložene v plačilo nezakonito, ni pa predlagal, kakšno odločitev naj sodišče sprejme v zadevi. Sodišče je tožnika opozorilo, da bo tožbo, če je ne bo popravil na zahtevani način in je ne bo mogoče obravnavati, na podlagi drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nerazumljivo zavrglo. Tožnikov pooblaščenec je poziv sodišča prejel 3. 10. 2023 (kot je to razvidno iz vročilnice), vendar pa vse do izdaje tega sklepa tožbe ni popravil na zahtevani način.

K točki I izreka:

4. Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva sodnik od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, obenem pa ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek 31. člena ZUS-1). Če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

5. Kot je že bilo opisano v predhodnih točkah te obrazložitve, je tožnik pri sodišču vložil tožbo, iz katere ni mogoče z gotovostjo razbrati kateri upravni akt pravzaprav izpodbija. V trditvenih navedbah namreč povzema vsebino odločbe FURS z dne 6. 7. 2020, ki se nanaša na odmero tožnikovih obveznosti v letu 2019 (zoper katero je vložil pritožbo, o kateri pa tožena stranka do dne vložitve tožbe oziroma tudi do dne njenega odgovora na tožbo še ni odločila), poleg te odločbe pa tožbi prilaga še odločbo Ministrstva za finance z dne 2. 9. 2020, ki pa se ne nanaša na odmero obveznosti za leto 2019 (ki jih opisuje v tožbi), pač pa na odmero njegovih obveznosti za leto 2018. Glede na navedeno zatorej sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, kateri upravni akt tožnik izpodbija in ga je zato s pozivom pozvalo k popravi tožbe tako, da bo to iz nje jasno razvidno (obenem pa tudi, da pojasni, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost). Četudi je sodišče tožnika seznanilo na kakšen način mora popraviti tožbo, da bo razumljiva, in ga opozorilo, da bo v primeru, če nejasnosti v tožbi ne bo odpravil in zadeve ne bo mogoče obravnavati, tožbo zavrglo, tožnik tožbe ni popravil. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, zaradi katerih bi bil izpodbijani upravni akt ničen, je iz vseh navedenih razlogov na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K točki II izreka:

6. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.