Jedro

Zavrnitev tožbenega zahtevka (za razveljavitev sklepov o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja) in obenem delna ugoditev istemu tožbenemu zahtevku (tako, da je delavec glede ene od očitane hujše kršitve delovne obveznosti oproščen) pomeni nasprotje v izreku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem (zavrnilnem) delu razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zahtevek tožeče stranke A.A. za razveljavitev sklepa tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu z dne 29.4.1998 in s tem v zvezi sklepa tožene stranke zavrne, s tem da se v izreku izpodbijani sklep z dne 29.4.1998 tako spremeni, da se črta besedilo: "pri tem pa še znesek 32.500,00 SIT in sicer v neugotovljenih dneh v mesecu februarju 1998" (1. točka izreka). Obenem je sklenilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je za tožniku očitano kršitev v pravilniku o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke predvidena denarna kazen, lahko pa se zanjo izreče tudi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pravilnik torej ne določa obligatornega izreka najstrožjega disciplinskega ukrepa, zato bi morali disciplinski organi in sodišče ugotavljati obstoj kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR, torej najmanj obstoj večje materialne škode ali možnosti njenega nastanka, kar pa ni bilo ugotovljeno. Višina oz. vrednost prilaščenih stvari, kot jo je ugotovilo sodišče, ni in ne more biti večja materialna škoda. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe bistveno kršilo določbe postopka, ker sodba s tem v zvezi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožba nadalje meni, da tožniku za očitano kršitev ni mogoče zakonito izreči disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ne strinja se z ugotovitvijo, da si je tožnik pivo prilaščal protipravno, niti z zaključkom, da si je protipravno prilaščal gotovino. Direktor je delavcem dovoljeval uporabo piva za lastne potrebe. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič D. B. in B. T., pa tudi pribavo podatkov iz poslovnih knjig, pritožba pa opozarja tudi na neskladne izjave priče M. L. ter na neujemanje datumov v zapisnikih o ugotovljenih manjkih. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90 - ZPP/77) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da ima sodba bistvene pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe sodišča prve stopnje nasprotuje sam sebi. Sodišče prve stopnje je na eni strani zavrnilo zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 29.4.1998 ter 16.6.1998, obenem pa poseglo le v (prvostopenjski) sklep disciplinskega organa z dne 29.4.1998 tako, da ga je v izreku spremenilo in črtalo besedilo, ki se nanaša na očitek prilastitve zneska 32.500,00 SIT v neugotovljenih dneh v mesecu februarju 1998. To pomeni, da je bil tožnik glede te kršitve oproščen in je sodišče prve stopnje v tem delu delno ugodilo tožbenemu zahtevku, čeprav je v takem primeru potrebno spremeniti oba sklepa, tako prvostopenjski sklep disciplinskega organa kot tudi dokončni sklep. Zavrnitev tožbenega zahtevka in delna ugoditev istemu tožbenemu zahtevku obenem sta med seboj v nasprotju. Že zaradi navedene pomanjkljivosti v izreku sodbe, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljaviti. Poleg navedenega pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba utemeljeno opozarja, da za tožniku očitane hujše kršitve delovne obveznosti po Pravilniku o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke ni predviden obligatoren izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zato bi morali disciplinski organi, pa tudi sodišče, v dokaznem postopku ugotavljati obstoj kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. št. 14/90, 5/91, 71/93). Teh okoliščin sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijanih sklepov ni ugotavljalo, niti se ni do tega vprašanja opredelilo v obrazložitvi sodbe. Zato je sprejeta odločitev, ki temelji na ugotovitvi, da sta sklepa disciplinskih organov o izreku prenehanja delovnega razmerja zakonita, vsaj preuranjena. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razvljavilo izpodbijani del (t.j. zavrnilni del) sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek in zlasti preveri obstoj kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR, ki so pogoj za zakonit izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, nato pa naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem naj odpravi pomanjkljivosti v izreku sodbe ter upošteva, da je tožnik že (pravnomočno) oproščen ene od očitanih kršitev, ki se nanaša na prilastitev zneska 32.500,00 SIT v februarju 1998. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljiv tudi zato, ker sodišče v izreku sodbe očitno pomotoma ni odločilo o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku, čeprav ju je tožnik uveljavljal v tožbi (2. točka tožbenega zahtevka v tožbi z dne 6.7.1998). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).