Jedro

Ukrepi na podlagi ZPND se izrekajo ob upoštevanju dokaznega standarda verjetnosti (prvi odstavek 22. člena ZPND), zato so lahko le začasnega in ne trajnega značaja. Njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem (sumarnem) postopku čim prej nuditi zaščito pred nasiljem, zato se sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti. Tako ukrepi ne morejo trajati v nedogled, četudi tretji odstavek 19. člena ZPND predvideva možnost njihovega podaljšanja. Če želi žrtev doseči trajnejšo prepoved približevanja in navezovanja stikov, mora poskrbeti za sodno varstvo trajnejše narave - bodisi z vložitvijo tožbe za prenehanje kršitve osebnostnih pravic po 134. členu OZ bodisi z uporabo drugih ustreznih pravnih sredstev. Zato pritožba pravilno opozarja, da je namen ukrepov po ZPND v preprečitvi akutne ogroženosti, ne pa v trajni sistemski ločitvi bivših partnerjev. Upoštevajoč intenzivnost ravnanj nasprotnega udeleženca (do težav je prihajalo predvsem ob predajah otroka, sicer pa udeleženca nimata stikov) ter ogroženost predlagateljice, pritožbeno sodišče v skladu z načelom sorazmernosti iz 5. člena ZPND ocenjuje, da je izrečeno obdobje podaljšanja prepovedi približevanja in navezovanja stikov v trajanju 12 mesecev predolgo, zato ga je treba skrajšati na 9 mesecev.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Ugovoru nasprotnega udeleženca se delno ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu N 81/2018 z 8. 4. 2026 delno spremeni tako, da se v I. točki izreka besedna zveza "

za čas 12 mesecev

v" nadomesti z besedno zvezo "

za čas 9 mesecev

", v preostalem delu pa se ugovor zavrne.

II.V preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu se pritožba zavrne ter se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.Pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep z 8. 4. 2026, s katerim mu je na podlagi 19. člena ZPND za obdobje 12 mesecev podaljšalo prepovedi iz I. točke izreka sklepa s 7. 4. 2025. Nasprotnemu udeležencu je bila podaljšana prepoved: (1) vstopanja v predlagateljičino stanovanje, (2) zadrževanja v bližini njenega stanovanja na razdalji, manjši od 200 m, (3) približevanja na razdalji, manjši od 200 m, vsakokratnim krajem, kjer se predlagateljica nahaja ter (4) navezovanja stikov ali vzpostavljanja kakršnihkoli srečanj s predlagateljico.

2.Nasprotni udeleženec odločitve prvega sodišča ne sprejema in zoper njo vlaga pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) ter 1. odstavkom 22a. člena ZPND. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predlog za podaljšanje ukrepov v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo in zasliši oba udeleženca ter presodi njuno verodostojnost, ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.V pritožbi poudarja, da gre za zlorabo ukrepov po ZPND. Osemletno trajanje ukrepov brez novih fizičnih incidentov pomeni nedopusten poseg v njegove ustavno varovane pravice in mu onemogoča normalno delovanje v družbi. Gre za visoko konfliktno razmerje med staršema ob razpadu skupnosti, ki pa ga ni mogoče avtomatično enačiti z nasiljem v družini. Predlagateljica - izvežbana manipulatorka - trenutke predaje otroka izkorišča za načrtno izzivanje incidentov. Sodišče je nasedlo njenemu subjektivnemu prikazovanju. Sodišče je sporočilo s 16. 3. 2026, v katerem je zapisal: "To ti je zadnja šansa, če želiš otroku dobro, prisežem," zmotno presodilo. Sklepu očita kontradiktornost, predvsem med 7. in 15. točko obrazložitve. Zavrača oceno ogroženosti CSD s 16. 3. 2026. Ta ocena nima nikakršne objektivne dokazne vrednosti. Sodišču očita, da je popolnoma ignoriralo kazensko oprostilno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani.

4.Pritožba je bila vročena v odgovor predlagateljici, ta pa se nanjo ni odzvala.

5.Pritožba je delno utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje je ponovno podaljšalo ukrepe iz 3. odstavka 19. člena ZPND, saj je ugotovilo, da izrečeni ukrep prepovedi približevanja, ki ga je izdalo 7. 4. 2025, ni učinkoval. Nasprotni udeleženec je izrečene ukrepe kršil na način, da je pri predlagateljici znova povzročil ogroženost take stopnje, ki terja podaljšanje ukrepov zaradi njene zaščite. Sodišče prve stopnje je opravilo vrednotenje vseh ključnih predpostavk za podaljšanje ukrepa; ocenilo je ravnanja udeležencev in zaključilo, da potreba po zaščiti predlagateljice z izrekom ukrepov iz 19. člena ZPND še vedno obstoji.

7.Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevanih kršitev določb postopka ter je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Vendar pa je na ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8.Udeleženca sta starša 9-letnega A. Med njima teče kopica raznovrstnih postopkov, od kazenskih do nepravdnih v zvezi z varstvom in vzgojo, preživnino in stiki. Ukrepi po 19. členu ZPND so bili prvič izrečeni že 24. 9. 2018. V celotnem obdobju so bili podaljševani, ker jih nasprotni udeleženec vztrajno krši: vdrl je v predlagateljičino stanovanje, ji ob predajah otroka grozil ter jo vpričo otroka žalil z izrazi, kot so "monstrum", "mrha" in "naj crkne". Prepovedi krši tudi s tem, da ji pošilja sporočila, v katerih je zaznati grožnje. Takšna situacija še kar traja in tudi v obravnavanem primeru je bilo podobno. Glavnina težav izhaja iz prevzemov/predaj otroka. Nasprotni udeleženec konstantno krši začasno odredbo sodišča; otroka ne želi pripeljati na določeno mesto oziroma ga ne želi predati predlagateljici ali pa močno zamuja. Vendar se v tem postopku presoja (le) ogroženost predlagateljice s strani nasprotnega udeleženca, ne pa tudi morebitne kršitve stikov nasprotnega udeleženca z otrokom, ki se urejajo v drugem nepravdnem postopku.

9.Sodišče prve stopnje je podalo prepričljive, na dokazih temelječe razloge in ob upoštevanju določbe 8. člena ZPP sprejelo skladno dokazno oceno. V postopku podaljšanja ukrepa je pri presoji, ali predlagateljica še potrebuje varstvo, pravilno ugotavljalo, ali je podana verjetnost ponavljanja nasilnih dejanj. Presojalo je ravnanje nasprotnega udeleženca in predlagateljice med izvrševanjem ukrepa ter ovrednotilo vpliv že izvršenih nasilnih ravnanj na predlagateljico. Sodišče je v kontradiktornem postopku dalo možnost obema udeležencema, da predstavita svoje videnje zadeve ter se opredelilo do vseh bistvenih navedb in dokaznih predlogov; odločitev pa je ustrezno argumentiralo. Ugotovitve ugovornega postopka potrjujejo nadaljnji obstoj razlogov za izrek oziroma podaljšanje ukrepov po 19. členu ZPND.

10.Pritožbeno poudarjanje, da predlagateljica ob predajah otroka načrtno izziva incidente, v procesnem gradivu nima opore. Nasprotno, pritožnik je tisti, ki določa kraj in čas vrnitve otroka ter spravlja predlagateljico v podrejen položaj, saj je odvisna od njegove volje, kdaj in kje ji bo otroka vrnil. Nasprotni udeleženec svoja ravnanja minimizira, kar izhaja iz pritožbene navedbe, da kot gledalec ne sme spremljati sinovih nogometnih tekem, ker je predlagateljici pred letom dni poslal neprijazno SMS sporočilo. Nikakor ne gre le za neprijazno SMS sporočilo, marveč - glede na vsebino, ki jo je v sklepu povzelo sodišče - za žaljenje predlagateljice, povzročanje strahu in ogroženosti. Pritožnik želi dati svojim sporočilom drugačno konotacijo. Vendar je glede na vsebino sporočila z 22. 6. 2025 tudi po oceni pritožbenega sodišča v njem moč zaznati grožnjo.

11.Pritožbeno sodišče ni zaznalo nikakršne kontradiktornosti med 7. in 15. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. V 7. točki je sodišče povzelo predlagateljičino izpovedbo, ki potrjuje sklep sodišča o njenem občutku ogroženosti in podrejenem položaju. Izpostavila je strah, ki ga čuti ob prevzemih otroka: ob predajah se trese in s predlagateljem ne komunicira.

12.Prav tako je napačno pritožbeno razlogovanje, da je sodišče odločitev oprlo predvsem na oceno ogroženosti CSD s 16. 3. 2026. Ocena ogroženosti res temelji na enostranskih informacijah predlagateljice in njenem doživljanju situacije. Vendar pa ne predstavlja edinega/najpomembnejšega dokaza za podaljšanje ukrepov. Je le eden v vrsti dokazov, ki v povezavi s preostalimi tvori zaključeno celoto ter skupaj z drugimi podpira sprejeto odločitev. Zato pritožbena zatrjevanja, da CSD z nasprotnim udeležencem že več let ni vzpostavil nikakršnega stika, za odločitev niso bistvena. Prav tako pa tudi ne zatrjevanja o nepravilnostih pri njegovem delu, ki naj bi jih v preteklosti ugotovila socialna inšpekcija. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na kazensko oprostilno sodbo. V kazenskem postopku niso bili obravnavani isti historični dogodki, kot so predmet obravnave v tej zadevi.

13.Sodišče prve stopnje je z verjetnostjo ugotovilo, da je nasprotni udeleženec ponovno izvajal psihično nasilje oziroma kršil izrečene ukrepe in da izrečeni ukrepi niso zalegli. Tem ugotovitvam pritožbeno sodišče v celoti sledi. Pri tem pa je pomembno izpostaviti, da se ukrepi na podlagi ZPND izrekajo ob upoštevanju dokaznega standarda verjetnosti (1. odstavek 22. člena ZPND), zato so lahko le začasnega in ne trajnega značaja. Njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem (sumarnem) postopku čim prej nuditi zaščito pred nasiljem, zato se sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti. Tako ukrepi ne morejo trajati v nedogled, četudi 3. odstavek 19. člena ZPND predvideva možnost njihovega podaljšanja. Če želi žrtev doseči trajnejšo prepoved približevanja in navezovanja stikov, mora poskrbeti za sodno varstvo trajnejše narave - bodisi z vložitvijo tožbe za prenehanje kršitve osebnostnih pravic po 134. členu OZ bodisi z uporabo drugih ustreznih pravnih sredstev.

Zato pritožba pravilno opozarja, da je namen ukrepov po ZPND v preprečitvi akutne ogroženosti, ne pa v trajni sistemski ločitvi bivših partnerjev. Upoštevajoč intenzivnost ravnanj nasprotnega udeleženca (do težav je prihajalo predvsem ob predajah otroka, sicer pa udeleženca nimata stikov) ter ogroženost predlagateljice, pritožbeno sodišče v skladu z načelom sorazmernosti iz 5. člena ZPND ocenjuje, da je izrečeno obdobje podaljšanja prepovedi približevanja in navezovanja stikov v trajanju 12 mesecev predolgo, zato ga je treba skrajšati na 9 mesecev.

14.Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je čas trajanja ukrepov iz 19. člena ZPND skrajšalo z 12 na 9 mesecev (3. točka 365. člena ZPP).

15.Sodišče v tovrstnih postopkih o stroških odloča po prostem preudarku (8. odstavek 22a. člena ZPND). Glede na okoliščine konkretnega primera je pritožbeno sodišče po prostem preudarku ocenilo, da pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

Primerjaj VSM sklep III Cp 823/2025.