Jedro

Pravnega dejanja oddelitve gospodarske družbe ni mogoče izpodbijati po pravilih o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

Stečajni upravitelj prenosne družbe nima pravice za račun njenih upnikov od oddeljene družbe zahtevati vrnitve vrednosti z delitvenim načrtom njej dodeljenega premoženja, zmanjšanega za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 10.740,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za izpodbijanje njenih pravnih dejanj – delitvenega načrta delitve družbe z ustanovitvijo nove družbe (tožene stranke) in prenosa nepremičnin nanjo. Posledično je tožeča stranka zahtevala vrnitev na toženo stranko prenesenih nepremičnin, v delu, v katerem to zaradi njihove odtujitve ni več mogoče, pa plačilo denarnega nadomestila v znesku 1.518.698,00 EUR z zamudnimi obrestmi. S podrednim zahtevkom je zahtevala vrnitev vrednosti premoženja, ki je bilo pri oddelitvi dodeljeno toženi stranki, zmanjšano za obveznosti, ki so ji bile hkrati dodeljene z delitvenim načrtom, v višini 2.805.798,05 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter „ravna skladno z določbama 379. in 380. člena ZPP“.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je odgovorila, da revizija ni utemeljena, zato naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S sodbo sodišča prve stopnje so ugotovljena naslednja dejstva, ki so odločilna za presojo utemeljenosti revizije: - tožeča stranka je dne 15. 1. 2008 izdelala delitveni načrt, ki ga je njen edini družbenik sprejel s sklepom 24. 1. 2008, ko je bil sklep tudi potrjen pri notarju; na podlagi tega sklepa je prišlo do njene delitve z ustanovitvijo nove družbe – tožene stranke; - na podlagi delitvenega načrta je prišlo do prenosa nepremičnin na toženo stranko; - tožena stranka je bila v sodni register vpisana dne 4. 3. 2008; zoper tožečo stranko je bil dne 2. 3. 2009 uveden stečajni postopek, ker je tega dne sama vložila predlog za njegov začetek.

7. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker se je postavilo na stališče, da je bilo izpodbijano pravno dejanje, to je sprejem delitvenega načrta, ki je bil tudi podlaga za prenos nepremičnin, storjeno več kot eno leto pred uvedbo stečajnega postopka, kar pomeni, da ni izpodbojno. Dodalo je še, da je ovira za uspešno uveljavljanje izpodbojnega zahtevka tudi v določbi tretjega odstavka 635. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), po kateri po vpisu delitve v sodni register morebitne pomanjkljivosti delitve ne vplivajo na njene posledice; možni so le še odškodninski zahtevki. Pritožbeno sodišče je o vprašanju časovne meje izpodbojnosti zavzelo drugačno stališča. Štelo je, da je delitveni načrt začel učinkovati šele z vpisom v sodni register, do vpisa pa je prišlo znotraj obdobja izpodbojnosti. Pač pa je ocenilo, da ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti pravnega dejanja, ker se lahko upniki tožeče stranke na podlagi določbe 636. člena ZGD-1 poplačajo direktno iz tistega premoženja tožene stranke, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšano za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v istem načrtu (v nadaljevanju: aktivno premoženje), pri čemer pa niti zaradi stečaja tožeče stranke za te upnike ne velja načelo hkratnega in enakomernega poplačila njihovih terjatev.

Glede razlogov za zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka sta sodišči prve in druge stopnje soglasni: Zakon ne daje legitimacije stečajnemu upravitelju za uveljavljanje zahtevkov po 636. členu ZGD-1, kar niti ni potrebno, ker lahko upniki te zahtevke proti toženi stranki uveljavijo samostojno.

O neutemeljenosti revizije o primarnem tožbenem zahtevku

8. Po 269. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) so izpodbojna tista pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v obdobju od začetka zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo stečajnega postopka pa do njegovega začetka. Iz nadaljnjih določb zakona, zlasti tistih o posledicah uspelega izpodbijanja, sledi, da je namen tega pravnega instituta v tem, da se v skladu z načelom enakega obravnavanja upnikov stečajnega dolžnika izenačijo tisti upniki, ki so prejeli izpolnitev svojih terjatev v določenem obdobju pred uvedbo stečajnega postopka, s tistimi upniki, ki izpolnitve niso prejeli in jo zato lahko uveljavijo le v stečajnem postopku. Za uspešno izpodbijanje pravnega dejanja morata biti izpolnjena dva pogoja, objektivni in subjektivni. Za odločanje v tej zadevi subjektivnega pogoja izpodbojnosti ni treba obravnavati. Objektivni pogoj pa je, da mora priti zaradi izpodbijanega pravnega dejanja do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, kar ima za posledico manjše poplačilo ostalih upnikov (prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Najpomembnejša posledica uspešnega izpodbijanja pravnega dejanja stečajnega dolžnika je, da mu mora upnik zaradi razveljavitve učinkov izpodbitega pravnega dejanja (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP) vrniti to, kar je na podlagi tega dejanja od njega prejel, če to ni več mogoče, pa plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodbe, s katero je bilo razsojeno o tožbenem zahtevku za izpodbijanje pravnega dejanja (drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP). Iz tega sledi, da je načeloma izpodbojno vsako pravno dejanje, ki ga je stečajni dolžnik storil v obdobju izpodbojnosti, pod pogojem, da obstaja objektivni pogoj izpodbojnosti. To pa pomeni, da bi bilo načeloma lahko izpodbojno tudi pravno dejanje sprejema načrta o delitvi tožeče stranke z ustanovitvijo tožene stranke. Vprašanje, na katero je treba odgovoriti v obravnavanem primeru pa je, ali ta teza drži glede na ureditev postopka in posledic oddelitve gospodarske družbe (v tej zadevi z ustanovitvijo nove družbe) v ZGD-1. 9. Oddelitev z ustanovitvijo nove družbe se opravi s prenosom posameznih delov premoženja družbe, ki z oddelitvijo ne preneha (prenosna družba), na novo družbo (četrti odstavek 623. člena ZGD-1). Pri tem se po določbi šestega odstavka 623. člena ZGD-1 na novo družbo prenesejo vse pravice in obveznosti v zvezi s tem premoženjem, glede katerega nova družba postane univerzalna pravna naslednica prenosne družbe. Do prenosa premoženja (tako premičnin kot nepremičnin) skupaj z obveznostmi pride z vpisom delitve v register (1. točka drugega odstavka 635. člena ZGD-1), torej po samem zakonu (kar glede prenosa lastninske pravice na nepremičninah pomeni, da je vknjižba lastninske pravice nove družbe zgolj deklaratornega značaja). Po vpisu delitve v register je po določbi prvega odstavka 636. člena ZGD-1 za vse obveznosti prenosne družbe, ki so nastale do vpisa in ki so ostale pri prenosni družbi, solidarno odgovorna nova družba, in sicer do višine vrednosti aktivnega premoženja.

10. Po določbi prvega stavka tretjega odstavka 635. člena ZGD-1 po vpisu delitve v register morebitne pomanjkljivosti delitve ne vplivajo na pravne posledice delitve. V nadaljnjem besedilu (torej v drugem stavku) iste zakonske določbe je za tožnika, ki je pred vpisom delitve v register vložil tožbo za ugotovitev ničnosti ali izpodbijanje sklepa o soglasju za delitev, predpisano, da lahko v takem primeru brez soglasja toženca tožbo spremeni tako, da zahteva povračilo škode, ki mu je nastala z vpisom delitve v register. S tem ZGD-1 v uvodnem stavku tretjega odstavka 635. člena uzakonja konvalidacijo pomanjkljivosti v postopku delitve, nato pa še posledico te konvalidacije za tistega tožnika, ki je že pred vpisom delitve vložil tožbo za ugotovitev ničnosti ali izpodbijanje sklepa o soglasju za delitev. Zakon pa konvalidacije v ničemer ne omejuje in je zato popolna. To pa pomeni ne samo, da ni mogoče uveljavljati ničnosti in izpodbojnosti sklepa o soglasju k delitvi, kot bi bilo mogoče sklepati na prvi pogled ob branju te zakonske določbe, ampak da ni mogoče uveljavljati nobenih pomanjkljivosti postopka delitve (take pomanjkljivosti so lahko kvečjemu podlaga za odškodninski zahtevek). Iz tega pa sledi, da v primeru začetka stečajnega postopka proti prenosni družbi ni mogoče uspešno uveljavljati niti tožbenega zahtevka za izpodbijanje pravnega dejanja sprejema delitvenega načrta o oddelitvi in nastanku nove družbe.

11. Do takega razumevanja določbe tretjega odstavka 635. člena ZGD-1 ne vodi le njegova gramatikalna razlaga. Obstajajo tudi mnogi vsebinski razlogi, zaradi katerih bi lahko imelo drugačno pojmovanje za obe družbi in njune upnike za posledico nastanek številnih pravno neurejenih konfliktnih položajev, ki jih z uveljavljenimi civilno pravnimi instituti ne bi bilo mogoče konsistentno obvladati. Opozoriti velja samo na nekaj takih položajev, saj vseh ni moč predvideti. Po oddelitvi vsaka od družb zaživi samostojno življenje. Do začetka stečajnega postopka nad prenosno družbo dobi le-ta poleg upnikov, ki jih je imela ob vpisu delitve v register, še nove upnike. Tudi nova družba je v podobnem položaju; poleg obveznosti, dodeljene z delitvenim načrtom, prevzema takoj po nastanku še nove obveznosti do novih upnikov. Izpodbitje pravnega dejanja sprejema delitvenega načrta in vrnitev aktivnega premoženja (da o možnosti vrnitve vsega z delitvenim načrtom dodeljenega premoženja sploh ne govorimo) bi poseglo v vsa ta razmerja. Poleg tega bi imela vrnitev aktivnega premoženja prenosni družbi za posledico, da bi to premoženje postalo del njene stečajne mase, iz katere bi se poplačali vsi njeni upniki, tako tisti, ki so imeli ta položaj že ob vpisu delitve v register, kot tudi tisti, ki so ga pridobili pozneje, kar bi bilo v direktnem nasprotju z določbo prvega odstavka 636. člena ZGD-1. 12. Prav zaradi določbe prvega odstavka 636. člena ZGD-1 se obseg premoženja, iz katerega se lahko poplačajo tisti upniki, ki so imeli ta položaj ob vpisu delitve v register, v ničemer na spremeni. Edina negativna posledica, ki nastane za te upnike zato, ker učinkov oddelitve ni mogoče izpodbijati niti po stečajnem pravu, je ta, da bodo morali novo družbo terjati vsak posebej, kar ima lahko za posledico, da bodo prvi izterjali svoje terjatve iz aktivnega premoženja v takem obsegu, da za tiste, ki bodo prišli na vrsto kasneje, ne bo ostalo nič. Pa še to ni nujno, če aktivno premoženje nove družbe zadošča za poplačilo vseh upravičenih upnikov prenosne družbe; v takem primeru bi nastala dodatna škodljiva posledica za novo družbo, saj bi vse njeno aktivno premoženje (ne samo v obsegu, potrebnem za poplačilo upravičenih upnikov prenosne družbe) po nepotrebnem prešlo s stečajno maso prenosne družbe.

13. Tehtanje, ali je v primerjavi z vsemi drugimi možnimi posledicami morebitnega izpodbitja delitve prav možnost neenakega obravnavanja upnikov prenosne družbe tako pomembna, da bi bilo treba dati določbam o načelu enakega obravnavanja upnikov stečajnega dolžnika in s tem v zvezi o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika po določbah 269. člena in naslednjih ZFPPIPP prednost pred določbo tretjega odstavka 635. člena ZGD-1, po stališču revizijskega sodišča privede do zaključka, da temu ni tako. Pri tem tehtanju je treba poleg tega, kar je bilo rečeno doslej, poudariti še to, da zakon upnikom prenosne družbe poleg varstva iz 636. člena ZGD-1 zagotavlja še druge možnosti za varstvo njihovega položaja pred morebitnim oškodovanjem zaradi delitve (na primer pravica do seznanitve z delitvenim načrtom – tretji odstavek 629. člena ZGD-1, pravica zahtevati zavarovanje terjatve – 592. člen v zvezi z drugim odstavkom 636. člena ZGD-1). Končno pa bodo upniki lahko uveljavljali tudi odškodninske zahtevke zoper tiste osebe, ki so jim s postopkom oddelitve povzročile škodo (peti odstavek 625. člena v zvezi s tretjim odstavkom 594. člena in 595. členom ZGD-1). Vse to pa pomeni, da pravno dejanje delitve gospodarske družbe ni izpodbojno.

O neutemeljenosti revizije o podrednem tožbenem zahtevku

14. Sodba pritožbenega sodišča o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka je po oceni revizijskega sodišča dovolj obrazložena, da omogoča preizkus, ali je zakonita ali ne. Pritožbeno sodišče je zadosti obrazložilo svoje stališče o tem, zakaj šteje, da stečajni upravitelj tožeče stranke ne more uveljavljati zahtevkov stečajnih upnikov proti toženi stranki na vrnitev aktivnega premoženja v stečajno maso (glej 10. točko obrazložitve sodbe druge stopnje). Ob jasnem stališču, da bi bil tak zahtevek stečajnega upravitelja dopusten samo v primeru, da bi mu bilo tako upravičenje podeljeno z zakonom, je tudi stališče o tem, da ne bo upoštevalo tuje sodne prakse, pravilno. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jo uveljavlja revidentka, tako ni podana.

15. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da bi moralo biti za primer, kakršen je obravnavani, upravičenje za vložitev tožbe na vrnitev aktivnega premoženja tožene stranke v stečajno maso tožeče stranke, načeloma predpisano z zakonom. Izostanka take določbe ne vidi kot pravno praznino, ki bi jo bilo treba zapolniti v skladu z določbo drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih. Soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da je za primer, ko je zakonodajalec štel, da je treba stečajnemu upravitelju dati upravičenje za vložitev tožbe za račun upnikov, to v primeru iz drugega odstavka 233. člena ZGD-1 (tožba na vrnitev prepovedanih plačil delničarjem), tudi predpisal. Vrhovno sodišče meni, da enako upravičenje stečajnemu upravitelju v obravnavanem primeru ni dano, ker se situacija, kakršno imamo pred seboj v tem primeru, bistveno razlikuje od tiste iz 233. člena ZGD-1. Predvsem pa mora biti jasno, da razlogi, iz katerih oddelitev gospodarske družbe ni niti izpodbojno pravno dejanje po stečajnem pravu (glej 10. do 13. točko obrazložitve), še toliko bolj nasprotujejo stališču, da bi stečajni upravitelj prenosne družbe lahko pridobil pravico za račun njenih upnikov zahtevati vrnitev aktivnega premoženja direktno na podlagi določbe prvega odstavka 636. člena ZGD-1, na kateri tožeča stranka izrecno utemeljuje svoj podredni tožbeni zahtevek v tej zadevi. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da stečajni upravitelj zastopa interese vseh stečajnih upnikov, do poplačila terjatev iz aktivnega premoženja oddeljene družbe pa niso upravičeni vsi, ampak samo tisti, ki so imeli položaj upnika prenosne družbe v trenutku oddelitve.

16. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 10.740,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki je je tožena stranka pravilno uveljavljala za čas od morebitne zamude z njihovim plačilom, torej od poteka roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti dalje. Stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po veljavni Odvetniški tarifi skupaj z davkom na dodano vrednost.