Jedro

Objektivna odgovornost organizatorja terenskega jahanja je podana takrat, kadar nastanejo okoliščine povečane nevarnosti za okolico.

Tako ni jahalni konj že vnaprej in po svoji naravi nevaren za okolico, lahko pa je oz. postane tak glede na razmere, v katerih je (npr. na terenu), glede na specifične lastnosti kot so npr. velikost, teža ali siceršnja narava konja (npr. nadpovprečno plašljiv konj, ki s plašnostjo reagira na normalne pojave na jahalnem terenu). Jahanje ni že samo po sebi nevaren šport, ker lahko konj glede na svoje sposobnosti zaznavanja dražljajev iz okolice reagira pred jahačem in ga preseneti s svojim impulzivnim odzivom, pri tem pa jahaču ne ostane dovolj časa za pravilno akcijo. Sodišče mora ugotoviti, katere konkretne okoliščine so tiste, ki jahalnemu konju dajejo pomen in naravo nevarne stvari oz. na kakšen način in v kakšnih konkretnih okoliščinah je bilo organizirano rekreativno jahanje na terenu, da je preraslo v nevarno dejavnost. Šele takšne ugotovitve nudijo sodišču oporo za pravilen zaključek o obstoju objektivne odgovornosti tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e v novo sojenje.

Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo polno odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožničino škodo, ki jo je utrpela pri terenskem jahanju pri zavarovancu tožene stranke, ko jo je konj vrgel na tla. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku za negmotno škodo v skupnem znesku 2,100.000,00 SIT, zavrnilo pa je presežni tožbeni zahtevek za 200.000,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga ugoditev pritožbi in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Sodišče ne pove, kakšno bi moralo biti potrebno varstvo in kakšen nadzor bi moral obstajati, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, niti ne pove, kateri predpisi to zahtevajo. Tožnica se je sama odločila, da bo jahala na terenu in je bila za takšno ježo tudi usposobljena. Tožnica si je sama osedlala konja. Skupino rekreativnih jezdecev je spremljala vodička, kar pomeni, da je imela tožnica strokovno vodstvo. Tožena stranka meni, da je odločitev sodišča, da je konj oziroma konjeniški šport nevarna dejavnost zmotna, saj gre vendarle za šport, katerega riziko je tožnica spoznala že v času 12-urnega osnovnega tečaja, pa tudi sicer lahko odrasla oseba oceni nevarnost takšnega športa in se nato zavestno odloči, ali se bo z njim ukvarjala ali ne. Tožnica je jahala konja, ki je bil po svoji naravi miren in primeren tako za začetnike, kot za rekreativno ježo, in ga zaradi tega ni mogoče šteti za nevarno stvar. Teren, na katerem je bilo organizirano rekreativno jahanje je bil primeren, saj na ta poligon vodijo celo tečajnike v zadnji uri jahanja, pa tudi sicer je rekreativna ježa potekala pod vodstvom strokovno usposobljene vodnice, ki je z gotovostjo prilagodila način ježe terenu in sposobnostnim udeležencev. Meni, da je do poškodbe tožnice prišlo izključno po njeni krivdi, bodisi zaradi njene trenutne nepazljivosti ali napačnega ukaza konju, s čimer se sodišče sploh ni ukvarjalo. Preprosto je zaključilo, da njena trenutna nepazljivost ne more biti vzrok škodnemu dogodku, ker se moč njenih rok ni mogla meriti z močjo 400 kg težke živali. Takšna odločitev pa je najmanj preuranjena, če že ne nepravilna, saj jahač ne obvladuje konja s svojo močjo, temveč s komandami, ki jih daje bodisi z roko ali nogo. Sodišče ni ugotovilo vzroka za tožničin padec, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da se tožnica ne spominja dogodokov 3 do 4 ure pred poškodbo in 14 dni po poškodbi. Tožnica torej ne more vedeti, zakaj je do škodnega dogodka sploh prišlo, ostale priče pa dogodka niso videle, ker so jezdile pred njo. Potrebno bi bilo angažirati strokovnjaka, ki bi odgovoril na vprašanje, kaj pomeni pri jezdenju trenutna nepazljivost oziroma napačna komanda in ali lahko v takšnih primerih konj nepravilno odreagira in vrže jahača s sedla.

Poleg tega pa tožena stranka meni, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino iz naslova strahu. Iz izvedeniškega mnenja namreč ni razvidno, da bi morala tožnica zaradi strahu prejemati kakršnakoli zdravila, ali da bi bilo potrebno kakršnokoli zdravljenje. Ker strah tožnici ni zapustil nobenih posledic, tožena stranka meni, da bi bila primerna odškodnina za to obliko negmotne škode 150.000,00 SIT.

Previsoko pa je odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so tožnici po poškodbi ostali občasni glavoboli in nekoliko zmanjšana koncentracija, zaradi česar mora v svoje delo vlagati nekoliko več napora. Vse ostale težave,katere v svoji izpovedi navaja tožnica, to je strah pred vožnjo s kolesom, hoja po stezi v hrib in občasne težave s vidom,pa nimajo opore v predloženem mnenju. Zato tožena stranka meni, da bi bila za to obliko škode primerna in pravična odškodnina 700.000,00 SIT.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ko tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog procesne narave z očitkom zagrešitve bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tega posebej ne konkretizira. Samo pritožbeno sodišče v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve v tej smeri na podlagi II. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 kakršnihkoli absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pri delu sodišča prve stopnje ni našlo. V tej smeri tako pritožba ne more biti uspešna.

Pritožbi pa je priznati uspeh v smeri uveljavljanja napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da je jahanje samo po sebi nevaren šport, ker lahko konj glede na svoje spobnosti zaznavanja dražljajev iz okolice reagira pred jahačem in ga preseneti s svojim impulzivnim odzivom, pri tem pa jahaču ne ostane dovolj časa za pravilno akcijo, kar se je zgodilo tudi tožnici. To, da je jahanje specifična dejavnost, v kateri sodelujeta dve živi bitji, jezdec s svojimi psihičnimi in fizičnimi lastnostmi in konj s svojimi lastnostmi, ki morata biti usklajena ter povezana med seboj, drug drugega morata biti navajena ali se vsaj poznati, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, povsem drži. Drži tudi, da so lahko okoliščine pri rekreativnem jahanju čez drn in strn tudi nepredvidljive in zato takšna ježa zahteva usposobljenega in izkušenega jahača. Obnašanja konja na terenu res ni mogoče v celoti predvideti. Terensko jahanje je specifično, ker se tu bolj pokaže živahnost konj. Konji se počutijo "svobodnejše" kot pa na primer pri jahanju v maneži. Konj je tudi med prvo uro ježe živahnejši in bolj neposlušen kot pri kasnejši ježi, ter še posebno, ko se vrača proti hlevu. Tudi mlad konj je živahnejši od starejšega.

Nenazadnje je tudi konj, ki ga v poletni soparni ježi ob vodi napada mrčes (obadi) nemirnejši in zato bolj neposlušen. Vendar pa po mnenju sodišča druge stopnje živahnost konja in s tem tudi njegova nepredvidljivost ter večja možnost za spontano, instinktivno in neodmerjeno reagiranje, še ne nudi podlage za zaključek, da je jahalni konj že vnaprej in svoji naravi nevaren za okolico oziroma, da je organiziranje rekreativnega (terenskega) jahanja že samo po sebi, že po svoji naravi dejavnost s povečano nevarnostjo.

Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR sicer ne pove, kaj je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost, ampak se omeji le na učinke takšne dejavnosti oziroma stvari, kadar zaradi nje pride do škode. Tako II.

odst. 154. čl. ZOR predpisuje, da se za škodo od stvari ali dejavnosti,iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Po 173. čl. ZOR se šteje,da takšna škoda izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti in da za to škodo po 174/I členu ZOR odgovarja tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo oziroma imetnik nevarne stvari. Iz opisanih skopih zakonskih določb je sklepati, da je nevarna dejavnost izvor večje škodne nevarnosti, torej, da gre za dejavnost, ki povzroča več poškodb kot običajne dejavnosti. Torej mora po splošnem družbenem pojmovanju zaradi izpostavljenosti nastanku škode odstopati od drugih dejavnosti. Neka dejavnost je torej nevarna takrat, kadar je tveganje večje od običajnega, nevarnosti, ki so jim izpostavljeni udeleženci takšne aktivnosti, pa presegajo nevarnosti, s katerimi se srečuje človek pri običajnih opravilih. Nevarnost mora biti torej taka, da pomeni v okoliščinah, ki jih kdo ustvari, posebno nevarnost, zlasti zato, ker jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod svojo kontrolo in tako nesreče pravočasno odvrniti. Objektivna odgovornost organizatorja terenskega jahanja je torej podana takrat, kadar nastanejo okoliščine povečane nevarnosti za okolico. Tako ni jahalni konj že vnaprej in po svoji naravi nevaren za okolico, lahko pa je oziroma postane tak glede na razmere, v katerih je (naprimer v množici ljudi, splašen konj...), glede na specifične lastnosti kot so naprimer velikost, teža ali siceršnja narava konja (na primer nadpovprečno plašljiv konj, ki s plašnostjo reagira na normalne pojave na jahalnem terenu, ali naprimer konj, ki enostavno dlje časa ne prenese jezdeca na hrbtu in ga nenadoma v podivjanem stanju vrže iz sedla). Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotoviti, katere konkretne okoliščine so tiste, ki jahalnemu konju dajejo pomen in naravo nevarne stvari oziroma na kakšen način ali v kakšnih konkretnih okoliščinah je bilo organizirano rekreativno jahanje na terenu, da je preraslo v nevarno dejavnost. Šele takšne ugotovitve bi sodišču prve stopnje nudile oporo za pravilen zaključek o obstoju objektivne odgovornosti tožene stranke, v kolikor pa ne obstaja krivdna odgovornost. Tudi pritožbeno naziranje, da sodišče prve stopnje ni opredelilo, kakšno bi moralo biti potrebno varstvo in kakšen nadzor zavarovanca tožene stranke kot imetnika konja bi moral obstajati, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, ko je kot pravno podlago toženkine obveznosti uporabilo tudi določilo paragrafa 1320 bivšega Občnega državljanskega zakonika - ODZ, je utemeljeno. Po citiranem paragrafu, ki se pri nas uporablja kot pravno pravilo, je za škodo, ki jo povzroči žival odgovoren njen rejec, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo (pa ne gre za primer, ko je škoda nastala zaradi spodbujanja, draženja živali ali zanemarjanja njenega (za)varovanja). Navedeno pravno pravilo torej uzakonja načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Vendar pa to pravilo ureja tisto škodo, ki jo drugemu povzroči žival, ko torej žival koga poškoduje, za kar to v konkretnem primeru ne gre, saj sodišče govori o jahanju kot nevarni dejavnosti.

Načelo predpostavljene krivde je uzakonjeno tudi v določilu I. odst. 154. čl. ZOR, ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Sodišče prve stopnje pa iz spisovnih podatkov v razloge sodbe ni povzelo elemente, potrebne za obstoj krivdne odgovornosti, kot to utemeljeno izpostavlja pritožnica, saj je štelo, da gre za objektivno odgovornost. Prvostopno sodišče namreč zaključka o obstoju tudi krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni utemeljilo z nobeno stopnjo krivde. Sodišče sploh ni navedlo, v čem se kaže krivdno ravnanje zavarovanca tožene stranke. Sodišče v prvostopni sodbi ni ugotavljalo, ali je bila ježa organizirana po ustaljenih pravilih in praksi,ali je zavarovanec tožene stranke nadzorovanje prilagodil situaciji, ki bi jo moral in mogel predvideti ter tako poskrbeti, da bi preprečil nastanek škode, še posebno glede na izpoved priče V. P., vodnice pri zavarovancu tožene stranke, ki turiste (tiste, ki uro jahanja plačajo) pelje ali v manežo ali na enourno terensko jahanje, da so s konja, ki ga je jezdila tožnica, jezdeci že padali, predvsem na terenu, vendar brez hujših posledic (glej list. št. 18). Krivda organizatorja terenskega jahanja je lahko v tem, da organizira skupinsko jahanje ob neupoštevanju lastnosti konja oziroma, da pri dodelitvi konja jahač ne upošteva temperamenta konja. Izbiri ustreznega konja posameznemu jahaču je namreč potrebno nameniti posebno pozornost, saj jahači z malo izkušnjami ne bi smeli jahati na temperamentnih konjih, ki s svojo živahnostjo jahača presenetijo. Prvostopno sodišče pa se v sodbi ni ukvarjalo z lastnostmi konja, ki ga je jezdila tožnica, čeprav so ga vse zaslišane priče (razen U. Š.), kot tudi tožnica sama, opisovale oziroma okarakterizirale kot muhastega, samosvojega in nepredvidljivega. Še posebno bode v oči izpoved priče J.G., ki je pred škodnim dogodkom jezdil pred tožnico, da so bili na tečaju opozorjeni, da se A., kot je bilo ime konju, na katerem je jezdila tožnica, ko položi ušesa nazaj, začne nekaj "motati po glavi" in je potrebno biti takrat posebej pazljiv (glej list. št. 21). Krivda tistega, ki goji športno jahanje, je lahko tudi v neupoštevanju zadostne izurjenosti oziroma usposobljenosti jahačev za terensko jahanje. Potreben je preizkus, ali jahač obvlada konja v tolikšni meri, da ga lahko sam vodi. Sodišče prve stopnje pa v sodbi ni ugotavljalo, ali je bila tožnica, ki je imela za sabo 12-urni začetni tečaj jahanja in še nekaj ur rekreativnega jahanja ob koncu tedna, in jo zato prvo sodišče tudi ni štelo za popolnoma usposobljenega jahača, sposobna sama oceniti, ali je dovolj usposobljena in izkušena za terensko jahanje. Nenazadnje pa je krivda organizatorja rekreativnega jahanja lahko tudi v tem, da organizira skupinsko jahanje ob neupoštevanju primernosti spremljevalca oziroma vodiča,primernosti terena (ki mora biti prilagojen izkušenosti jahača), kakor tudi ustrezne opreme. Organizator jahanja je dolžan opozoriti jahača na obvezno uporabo vsaj jahalne kape. Sodišče pa je ugotovilo, da so učitelji jahanja in vodniki nošnjo jahalne kape zahtevali le za osebe mlajše od 18 let, starejše osebe (tečajnike in turistične jahače) pa so na to možnost le opozorili, vendar njene nošnje niso zahtevali.

V ponovnem sojenju bo torej potrebno izvedene dokaze z zaslišanjem prič skrbneje oceniti v nakazani smeri. Zato je bilo potrebno sodbo prvostopnega sodišča razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (čl. 370 ZPP/77). Ko se bo sodišče prve stopnje odločalo glede uporabe materialnega prava, se bo moralo določno opredeliti, ali gre za krivdno ali objektivno odgovornost, če bi sodišče ocenilo, da so podane (konkretne) okoliščine, ki jahalnemu konju dajejo pomen in naravo nevarne stvari oziroma, da je bilo rekreativno jahanje organizirano na tak način ali v takšnih okoliščinah, da je preraslo v dejavnost povečano nevarnostjo. Če pa se bo pri razreševanju ključnih vprašanj pri subjektivni odgovornosti organizatorja terenskega jahanja, kot so spoznanje in ocena sposobnosti jahača, ki najame konja, vrsta konja, način jahanja, uporaba osnovne zaščitne opreme itd. izkazalo, da toženkin zavarovanec za škodni dogodek odgovarja krivdno, pa bo moralo sodišče natančno navesti razloge za takšno odločitev. Če bo sodišče prve stopnje torej ugotovilo, da je potrebno uporabiti določila o splošni, subjektivni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, naj razišče obstoj elementov, ki morajo biti podani za nastanek odškodninske obveznosti. Ob razreševanju okoliščin v tej smeri pa bo moralo sodišče prve stopnje bolj kritično presoditi, ali ni tožnica z neuporabo jahalne kape kot osnovnega zaščitnega sredstva morebiti doprinesla k večji škodi, ali ni s tem tudi sama kriva, da je nastala večja škoda kot sicer, če bi zaščitno kapo nosila v smislu določila I. odst. 192. čl. ZOR.

Glede na razveljavitev prvostopne sodbe glede same odškodninske odgovornosti, pritožbeno odločanje o višini škode ni bilo mogoče. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP/77.