Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je obveznost plačila predujma naložilo nasprotnim udeležencem s sklepom, saj je šlo za izvedbo dokaza, ki ga je predlagala ta stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče sodnemu izvedencu odmerilo nagrado, v točki II pa nasprotnim udeležencem naložilo, da so dolžni založiti manjkajoči predujem za stroške izvedenca v višini 226,26 EUR.

Zoper točko II sklepa, s katerim je bilo naloženo nasprotnim udeležencem, naj založijo predujem v znesku 236,26 EUR, se pritožujejo nasprotni udeleženci in uveljavljajo vse zakonske pritožbene razloge. Navajajo, da so založili predujem za izdelavo izvedeniškega mnenja, po prejemu mnenja, pa niso podali pripomb, niti niso predlagali zaslišanja izvedenca, zato je neutemeljena zahteva sodišča, da so dolžni založiti manjkajoči predujem. Pripombe je podala le predlagateljica in povzročila potrebo po dopolnitvi mnenja in neposrednem zaslišanju izvedenca. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi določil ZNP in ZPP naložiti plačilo predujma predlagateljici.

Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlaga v odgovoru na pritožbo njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa je ugotovilo, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožba prvostopnemu sodišču neutemeljeno očita napačno uporabo določil Zakona o nepravdnem postopku (Ur. list SRS, št. 30/1986 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZNP) pri naložitvi plačila predujma za stroške izvedenca nasprotnim udeležencem. ZNP v 35. členu določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen, če ni določeno drugače. Če so nastali skupni stroški odloči sodišče, v kakšnem razmerju jih udeleženci trpijo. Če je postopek izveden izključno v interesu nekaterih udeležencev, trpijo stroške ti udeleženci. Pravico do povračila stroškov postopka ima udeleženec, kadar zakon določa, da trpi stroške eden od udeležencev ali nekateri od udeležencev. Ne glede na izid postopka pa mora povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi, ali po naključju, ki se mu je primerilo.

Stroški, ki so potrebni za izvedbo dokazov, so del sodnih stroškov. Stroške za izvedenca je potrebno založiti vnaprej, predujem pa mora plačati tista stranka, ki predlaga izvedbo dokaza. Če predlagata izvedbo dokaza obe stranki, morata predujem založiti obe v enakih delih. Na koncu postopka se stroški poračunajo glede na uspeh v pravdi. Taka pravila pa so določena v 153. in 154. členu ZPP.

Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je obveznost plačila predujma naložilo nasprotnim udeležencem s sklepom, saj je šlo za izvedbo dokaza, ki ga je predlagala ta stranka. Ne glede na to, katera od strank je predlagala zaslišanje izvedenca ali podala pripombe na izvedeniško mnenje, je sodišče tisto, ki vodi dokazovanje z izvedenci in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja (252. člen ZPP). O tem, v kakšnem razmerju bodo udeleženci postopka trpeli nastale stroške, pa bo sodišče odločilo s sklepom o stroških, saj kot že rečeno, stroški za izvedenca delijo enako usodo kot ostali stroški.

Pritožbo je bilo potrebno zato zavrniti in izpodbijani sklep potrditi. Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala v ničemer k rešitvi zadeve, krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.