Jedro

Ukrep iz 98. a člena ZIKS-1 nima kaznovalnega namena, ampak gre za institut varnostne narave, s katerim naj bi se v konkretnem primeru zagotovilo, da obsojeni tožnik s svojim vedenjem ne bi huje motil delavcev zavoda. V izpodbijani odločbi pa ni obrazloženo, v čem se kaže zatrjevana hujša motnja pri delu delavcev zavoda oziroma na kakšen način so tožnikova pisanja vplivala na opravljanje dela delavcev zavoda in zakaj je tožnikovo ravnanje mogoče opredeliti kot „hujšo motnjo“.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na A.A., zaposleno na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, zavrže. II. V preostalem delu se tožbi ugodi tako, da se odločba Ministrstva za pravosodje, Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij št. 720-2826/2015/149 z de 13. 6. 2018 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z v uvodu navedeno odločbo odločil, da se tožniku 5. 5. 2018 podaljša namestitev v prostoru s posebnim strožjim režimom prestajanja kazni zapora, vendar najdlje do 5. 6. 2018, najpozneje tri dni pred iztekom enomesečnega roka pa bo ponovno preverjeno, ali so še podani razlogi za tako namestitev. Odločil je še, da pritožba ne zadrži izvršitve in da niso nastali posebni stroški postopka.

2. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je bil tožnik v prostor s posebnim strožjim režimom prestajanja kazni nameščen 12. 1. 2018, ker je s svojim vedenjem in obnašanjem huje motil delovno osebje zavoda. Organ ugotavlja, da je pri tožniku še vedno viden ponavljajoč vzorec vedenja in komunikacije, in sicer nespoštljiv, žaljiv in lažno obtožujoč do zaposlenih oseb zavoda. To utemeljuje z navedbami, da je iz priglasnice z dne 10. 4. 2018 razvidno tožnikovo neprimerno izražanje, ki ga citira, in napovedovanje protesta. Tudi v priglasnici z dne 15. 4. 2018 po ugotovitvah organa tožnik nadaljuje z nespoštljivo, žaljivo komunikacijo in lažnimi obtožbami, kar prav tako citira. Neprimerna komunikacija, ki je žaljiva in nespoštljiva, ter krive obtožbe pa naj bi se pojavljale tudi v tožnikovi pritožbi zoper odločbo o podaljšanju namestitve v prostoru s posebnim strožjim režimom prestajanja kazni z dne 3. 4. 2018. 3. Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo in hkrati odločil, da se navedena odločba nadomesti z odločbo tega organa, s katero je odločil, da se tožniku 5. 5. 2018 podaljša namestitev v posebnem strožjem režimu za čas, ko obstajajo razlogi za takšno namestitev, vendar najdlje za obdobje enega meseca. Odločil je še, da v postopku niso nastali stroški.

4. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri izdaji svoje odločbe uporabil določbe ZIKS-1 pred spremembo ZIKS-1G, zato je drugostopenjski organ njegovo odločbo nadomestil s svojo. Navaja tudi, da se strinja z razlogi in presojo prvostopenjskega organa, s katerimi utemeljuje izrečeni ukrep, ki jih povzema in ocenjuje, da je takšno tožnikovo obnašanje vsekakor huje moteče do zaposlenih v zavodu, kar vpliva na nemoten delovni proces, to je na neovirano delovanje in organizacijo v zavodu.

5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v njej se sklicuje na 2., 14., 18., 22., 38. in 39. člen Ustave RS, 7. in 8. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina EU) ter 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Med drugim navaja, da iz izpodbijane odločbe ne izhajajo konkretna dejstva, ki bi utemeljevala njeno izdajo. Nikjer ni navedena vsebina prijavnic, toženki nista vpogledali v njegov celoten spis za čas od 18. 10. 2017 dalje in tako nista ugotovili nepravilnosti, ki iz njega izhajajo, kot npr., da se ne vodijo postopki po njegovih prijavnicah in „podanih postopkih“ (teh naj bi bilo več kot sto), da so uradne osebe zavoda ponaredile njegov podpis in da se ga zadržuje v tehnično neizpravnem zavodu brez potrebnih dovoljenj.

6. Opozarja na svoj položaj obsojenca na prestajanju kazni zapora po 85. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) ter trdi, da mu niso bile dokazane kršitve za izdajo ukrepa po 98.a členu ZIKS-1 in da so mu bile kršene procesne pravice iz 92. člena ZIKS-1. Navaja, da so ga 24. 5. 2018 brez vsake odločbe in pojasnjenih razlogov na silo premestili nazaj v „normalni“ zaprti oddelek. Meni, da so bili vsi postopki po 98.a členu ZIKS od 12. 1. 2018 do 24. 5. 2018 nezakoniti in napačni. Sklicuje se na več prijavnic iz aprila 2018. Opozarja, da je iz njegovega osebnega spisa razvidno, da je bil v zavodih v Ljubljani in na Dobu pri Mirni, kjer je pred tem prestajal kazen zapora, ter v Kopru, kjer je sedaj, brez sankcij. Navaja še, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjasni, in da je bila izpodbijana odločba izdana brez vsakršnih preverjanj in dokazov, ki bi narekovali strožji režim prestajanja kazni. Toženki nista ugotovili, kaj se s tožnikom dogaja, niti tega, da je bilo izvajanje strožjega režima prekinjeno že pred izdajo akta. Trdi, da mu je bila povzročena škoda, zato uveljavlja premoženjskopravni zahtevek. Navaja, da je bila storjena hujša kršitev 25. člena Ustave RS, ker o prekinitvi izvajanja sankcij ni bila izdana odločba. Nedopustna naj bi bila njegova namestitev v bivalni prostor s strožjim režimom presajanja kazni zapora v nezakonitih prostorih, kjer mu niso bili zagotovljeni minimalni pogoji za varno prestajanje kazni, ker zavod nima urejenega „urbanističnega načrta“, gradbenega in uporabnega dovoljenja, niti nima ustreznega dovoljenja za izvajanje gospodarske dejavnosti zapora. Sklicuje se tudi na obvestila inšpekcije za varno hrano, ki je ugotovila kršitve in ukrepala zoper zavod, „kar je razvidno za maščevanj iz strani toženih strank in direktorja zavoda ZPKZ Maribor za izdajo odločbe“ po 98.a členu ZIKS-1.Opozarja, da ni storil nobenega nasilja, kaznivega dejanja ali disciplinskega prestopka. Navedbe v zaključku izpodbijane odločbe naj bi bile hujša kršitev 39., 22. in 25. člena Ustave, kakor tudi njenega 18. člena, v zvezi s čemer navaja, da so se mu hoteli maščevati.

7. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano drugostopenjsko odločbo oziroma prepove izvajanje ukrepa po 98.a členu ZIKS-1, ter odloči, da sta toženka in A.A., zaposlena na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, tožniku dolžna plačati odškodnino 3.360 evrov za čas bivanja od 5. 5. 2018 do 23. 5. 2018, A.A. pa še odškodnino v višini 2.400 evrov zaradi poniževanja in maščevanja ter zaradi duševnih bolečin, ki jih je pretrpel v času od 5. 5. 2018 do 23. 5. 2018. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na ugotovitve v izpodbijani odločbi in dodaja, da je bil tožnik 14. 6. 2018 premeščen v Zavod za prestajanje kazni zapora Koper.

9. V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri tožbi in odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo.

K I. točki izreka:

10. Tožba zoper A.A. ni dovoljena.

11. V upravnem sporu je po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. A.A., zaposlena na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, od katere tožnik prav tako terja plačilo odškodnine, je (zgolj) vodila predmetni upravni postopek, ni pa v obravnavani zadevi izdala izpodbijane odločbe. Izpodbijano odločbo, s katero je bil upravni postopek odločanja končan in s katero je bilo vsebinsko poseženo v tožnikov pravni položaj, je izdala RS, Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalni urad. Zato je moralo sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na A.A., na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 1 zavreči. K II. točki izreka

12. V preostalem delu je tožba utemeljena.

13. Med strankama ni sporno, da je bila izpodbijana odločba izvršena pred vložitvijo predmetne tožbe, saj je bila sporna namestitev tožnika v poseben strožji režim datumsko opredeljena. Vendar je po presoji sodišča glede na naravo zadeve ter ob upoštevanju zatrjevane kršitve tožnikovih človekovih pravic in uveljavljanja njegovega odškodninskega zahtevka, tožnik izkazal pravni interes za vsebinsko obravnavo izpodbojne tožbe.

14. Sporna je odločitev toženke o namestitvi tožnika (obsojenca) v poseben strožji režim po 98. a členu ZIKS-1. Tožnik v zvezi s tem ugovarja, da niso bili podani pogoji za njegovo namestitev v poseben strožji režim ter zatrjuje, da mu v postopku ni bila omogočena pravica do izjave, posledično pa je prišlo do kršitve njegovih človekovih pravic.

15. Skladno z drugim odstavkom 98. a člena ZIKS-1 direktor zavoda namesti v poseben strožji režim tiste obsojence, ki: - so izrazito begosumni; - s svojim vedenjem huje motijo druge obsojence ali delavce zavoda; - so nevarni ter ogrožajo življenje ali zdravje drugih; - ali so ogroženi, ker jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci. Toženka se je pri svoji odločitvi oprla na drugi alinejo te določbe.

16. ZIKS-1 in Pravilnik o izvrševanju kazni zapora ne določata podrobnejših pogojev in kriterijev premeščanja obsojencev v strožji režim, kar pomeni, da gre pri odločitvi za prosti preudarek uradne osebe, ki o tem odloča. Pri odločanju je uradna oseba vezana na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek 98. a člena ZIKS-1). V primeru, ko je organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri (le), ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen2. 17. Sodišče poudarja, da ukrep iz 98. a člena ZIKS-1 nima kaznovalnega namena, ampak gre za institut varnostne narave, s katerim se zagotovi varnost obsojencev in delavcev zavoda ter vzdržuje red in mir3. Navedeno izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva ob uveljavitvi možnosti določitve bivalnih in drugih prostorov s strožjim režimom, ki jo je v ZIKS-1 zakonodajalec uvedel z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1E, Uradni list RS, št. 109/2012 z dne 31. 12. 2012).

18. Kot razlog za podaljšanje namestitve tožnika v poseben strožji režim v obravnavani zadevi toženka navaja tri tožnikova pisanja, to je priglasnici z dne 10. 4. 2018 in 15. 4. 2018 ter njegovo pritožbo zoper odločbo z dne 3. 4. 2018. V teh pisanjih naj bi bil viden tožnikov ponavljajoč vzorec komunikacije ter nespoštljiv, žaljiv in neupravičeno obtožujoč odnos do zaposlenih v zavodu. In sicer navaja, da se tožnik v priglasnici z dne 10. 4. 2018 nespoštljivo izraža („mene to ne briga“, „vi pa mene delate majmuna“) in napoveduje protest („v nasprotnem primeru za nespoštovanje in urejanje zaprošenih prijavnic vas obveščam, da bom bil prisiljen do protesta v vašem zavodu ZPKZ Maribor, ki pa sem že vse obvestil izven zavoda“). V priglasnici z dne 15. 4. 2018 se tožnik prav tako nespoštljivo izraža („ki me sedaj jebete v glavo“) in lažno obtožuje zaposlene v zavodu („ko ste izvajali nasilje nad obsojenci, ki ste z nasiljem tudi ubili obsojence iz strani zaposlenih v ZPKZ Maribor“,“da ste človeka pretepli do smrti in se oprali s tem, da ste ga ubili z vašim nasiljem“). Nespoštljivo izražanje z naslavljanjem uslužbencev zavoda za nesposobne, patološke lažnivce in ničvredneže („ki niso sposobni tudi ne krave pasti“, „taki smrkovc nič vreden me ne bo rihtal, ki je nesposoben za socijalnega delavca“) in lažno obtoževanje („jih maltretirajo psihično in fizično, kradejo pisemske pošiljke obsojencem z denarjem“) pa ponavlja tudi v pritožbi. Iz navedenih uradnih zaznamkov ter zapisov po oceni pritožbenega organa izhaja nespoštljiva komunikacija ter neprimerno in nedopustno obnašanje tožnika, ki je huje moteče za zaposlene, kar vpliva na nemoteno opravljanje njihovega dela ter posledično tudi na nemoteno delovanje in organizacijo v zavodu.

19. Po presoji sodišča tožnik v tožbi utemeljeno opozarja na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe s tem, ko se sklicuje na kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ki določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti. Kot rečeno ukrep iz 98. a člena ZIKS-1 nima kaznovalnega namena, ampak gre za institut varnostne narave, s katerim naj bi se v konkretnem primeru zagotovilo, da obsojeni tožnik s svojim vedenjem ne bi huje motil delavcev zavoda.

20. To pomeni, da mora organ v odločbi, s katero namesti obsojenca v strožji režim, izkazati, da je ta s svojim vedenjem strokovne delavce zavoda motil na tak način in s tako intenziteto, da je to resno vplivalo na izvajanje njihovega dela (na primer: z žalitvami, grožnjami, glasnim izražanjem osebnih zahtev oziroma npr. da bi se mu pridružil pri takšnem vedenju še kakšen drug obsojenec), kar je z vidika zagotavljanja, da njihov delovni proces in organizacija ni huje moten, terjalo tako ukrepanje, kakor je namestitev v poseben strožji režim. Takšne ocene pa niti prvostopenjski organ, niti pritožbeni organ v izpodbijani odločbi nista napravila, saj nista pojasnila in ocenila tožnikovega vedenja v luči povezave med zatrjevanimi dogodki in hujšo motnjo za delo osebja zavoda, temveč sta zgolj povzela vsebino tožnikovih pisanj, jih ocenila kot nespoštljivo, neprimerno in žaljivo komunikacijo, ter zaključila, da je to huje moteče za zaposlene, kar vpliva na nemoten delovni proces. V izpodbijani odločbi namreč ni obrazloženo, v čem se kaže zatrjevana hujša motnja pri delu delavcev zavoda oziroma na kakšen način so tožnikova pisanja vplivala na opravljanje dela delavcev zavoda in zakaj je tožnikovo ravnanje mogoče opredeliti kot „hujšo motnjo“. Ker obrazložitev izpodbijane odločbe takšne ocene oziroma povezave vedenja tožnika z določbo 2. alineje drugega odstavka 98. a člena ZIKS-1 (hujše motenje delavcev zavoda) ni napravila, je sodišče ne more preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

21. Ker je sodišče izpodbijano odločitev moralo odpraviti že zaradi navedene bistvene kršitve pravil postopka, ni presojalo, ali je bil sprejeti ukrep namestitve tožnika v poseben strožji režim v konkretnem primeru utemeljen. To bo lahko storilo šele, ko bo izrečeni ukrep ustrezno obrazložen. V ponovljenem postopku bo tako moral organ narediti povezavo med dogodki oziroma tožnikovim vedenjem v spornem obdobju in zaključkom, da takšno vedenje predstavlja hujšo motnjo za delavce zavoda oziroma delo organa, kar bo moral obrazložiti in natančno pojasniti, kot navedeno v 20. točki obrazložitve te sodne odločbe.

22. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem bo moral ugotovljeno kršitev odpraviti in o zadevi ponovno odločiti. Pri tem je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

23. Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Zato tudi ni izvedlo v tožbi predlaganih dokazov z zaslišanjem prič.

24. Sodišče v obravnavani zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1, saj glede na ugotovljeno bistveno kršitev pravil postopka za to niso izpolnjeni zakonski pogoji. To pa pomeni, da tudi ni pogojev za odločanje o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode. Sodišče namreč o povrnitvi škode skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUS-14 odloči le v primeru odločanja v sporu polne jurisdikcije.

K III. točki izreka:

25. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru, da je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika je toženka tožniku, ki se je v postopku zastopal sam, dolžna povrniti stroške v višini 15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. 2 Gl. sodbo Upravnega sodišča I U 983/2018 z dne 11. 9. 2018, točka 11 obrazložitve. 3 Prim. sodbo Upravnega sodišča I U 983/2018 z dne 11. 9. 2018, točka 12 obrazložitve. 4 Prvi odstavek 67. člena ZUS-1 določa, sodišče s sodbo, s katero odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu tega zakona, odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu (…) povrne škoda.