Jedro

Ker imajo izpodbijana izpolnitvena dejanja različno dejansko podlago, se dovoljenost revizije presoja za vsak zahtevek posebej.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

(1) Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES), št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006), in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

(2) Po določbi 490. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje „ugotovitev vrednosti spornega predmeta“ in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP, kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(1) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno (dejansko in/ali pravno) podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

(3) V obravnavanem sporu je bilo pravnomočno razsojeno, da so brez pravnega učinka zoper stečajno maso tožeče stranke nadomestne izpolnitve denarnih terjatev tožene stranke (provizij, ki jih je tožena stranka kot trgovska zastopnica zaračunala tožeči stranki kot naročnici s trinajstimi računi) in da je tožena stranka dolžna v stečajno maso tožeče stranke vrniti skupaj 40.421,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadomestne izpolnitve so bile prikrite s sklenitvijo šestindvajsetih kupoprodajnih pogodb, ki jim je sledilo sedemnajst pobotov (terjatev tožene stranke iz naslova provizije po pogodbi o trgovskem zastopanju s terjatvami tožeče stranke iz naslova kupnin po kupoprodajnih pogodbah). Prodaje in poboti kot posamezni deli sicer enotnih izpolnitvenih dejanj (primerjaj pravno mnenje občne seje VSS z dne 17. 10. 1995, objavljeno v Pravnih mnenjih VSS, 1/95, str. 16) so bili storjeni ob različnih dneh. Poleg tega so bile z izpolnitvenimi dejanji poplačane terjatve iz naslova provizij, ki so bile na podlagi pogodbe o trgovskem zastopanju zaračunane za trinajst različnih (mesečnih) obračunskih obdobij. Vse navedeno pomeni, da imajo izpodbijana izpolnitvena dejanja različno dejansko podlago, zaradi česar se dovoljenost revizije presoja za vsak zahtevek posebej. Ker ni videti, da bi kateri od izstavljenih računov oziroma odgovarjajoča nadomestna izpolnitev, ki je bila v tem postopku pravnomočno izpodbita, presegla 5,000.000,00 SIT (sedaj 20.864,63 EUR), in ker revidentka tudi ni navedla dejstev, ki bi v dani procesni situaciji utemeljevala dovoljenost revizije, je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

(4) Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, po prvem odstavku 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče že v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007 in III Ips 137/2007 z dne 29. 1. 2008.