Jedro

Sodišče mora dati strankam možnost ne le, da se izjavijo o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, marveč, kadar gre za oficiozna pooblastila sodišča, tudi o lastnih tezah in stališčih.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (t.j. del, s katerim je JK naloženo plačevanje preživnine v znesku, ki presega 18.000,00 SIT mesečno) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo na podlagi sporazuma zakoncev, mladoletnega sina dodelilo v vzgojo in varstvo materi (predlagateljici), očeta (predlagatelja) pa zavezalo, da mora za otrokovo preživljanje plačevati po 25.000,00 SIT mesečno od 1.2.1999 dalje.

Zoper tisti del sodbe, s katerim je predlagatelju naložena preživninska obveznost, ki presega 18.000,00 SIT mesečno, se iz vseh razlogov pritožuje predlagatelj in navaja, da sodišče ni upoštevalo sporazuma glede preživljanja, češ da le-ta ni v korist otroka, po drugi strani pa je ugotovilo, da znašajo otrokovi mesečni stroški preživljanja 35.000,00 SIT in da predlagateljica prejema otroški dodatek v znesku 15.000,00 SIT mesečno. Ker ta dodatek ne predstavlja njenega dohodka, marveč je namenjen izključno otrokovemu preživljanju, pomeni, da predstavljajo nepokrite otrokove potrebe 20.000,00 SIT. To pa je manj, kot znaša dosojena preživnina. Sicer pa bi moralo sodišče, če je že menilo, da sporazum ni ustrezen, zavrniti predlog za sporazumno razvezo in nadaljevati postopek po tožbi.

Predlagatelj ni vedel, da se sodišču sporazum ne zdi ustrezen in zato tudi ni mogel navesti dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je predlagana oziroma dogovorjena višina preživnine v skladu z otrokovimi potrebami in možnostmi staršev. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo višino otrokovih potreb. Za oblačila in obutev namreč ne potrebuje 8.000,00 SIT mesečno (veliko stvari dobi namreč od starejših sestričen in prijateljic). Enako velja za igrače, ki jih otrok dobi tudi od sorodnikov in prijateljev ter starejših sestričen. Sodišče je previsoko ovrednotilo stroške za higienske in negovalne preparate. Po drugi strani pa je zmotno ugotovilo, da znaša predlagateljev neto dohodek 90.000,00 SIT mesečno. Njegova plača je namreč 100.000,00 SIT bruto, neto pa 69.800,00 SIT. Temu sodišče ne bi smelo prišteti zneska, ki ga predstavlja kritje prevoznih stroškov in stroškov za malico. Zaključek, da s plačilom preživnine v znesku 25.000,00 SIT mesečno ne bo ogroženo predlagateljevo preživljanje, je nezanesljiv, saj ni ugotavljalo, kakšni so njegovi stroški za preživljanje. Potrebe odraslega človeka so namreč večje od potreb otroka, starega dobri dve leti. Nezanemarljivo je tudi, da je predlagateljica na lastno željo prekinila delovno razmerje ter da se ne potrudi, da bi si našla zaposlitev. Je namreč mlada in sposobna za delo ter zato tudi dolžna prispevati za preživljanje svojega otroka.

Njena brezposelnost ne more biti razlog, da mora otrokov oče prispevati več kot celoten znesek, ki je potreben za otrokovo preživljanje. Vseskozi je redno plačeval dogovorjeno preživnino, sodišče pa mu je kljub temu naložilo, da mora le-to plačevati od februarja 1999 dalje.

Predlagateljica je odgovorila na pritožbo, pri čemer zanika pritožbene trditve in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče mora vedno preveriti, oceniti in presoditi, kakšne so potrebe otrok in možnosti staršev ter šele nato določiti višino preživnine (79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR). Te dolžnosti ga ne odveže niti sporazum, ki sta ga sklenila zakonca. Tudi tak sporazum je podvržen presoji po uradni dolžnosti, ali je dogovorjena višina preživnine ustrezna potrebam otrok in možnostim staršev (3. odstavek 64. člena ZZZDR). Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je presojalo ustreznost dogovora strank o preživnini za mladoletnega sina.

Vendar ko je prišlo do zaključka, da z dogovorjeno preživnino ni primerno poskrbljeno za otrokovo preživljanje, oz. ko je podvomilo v primernost tega sporazuma, bi moralo s tem svojim mnenjem seznaniti stranki. Le tako bi jima namreč dalo možnost obravnavanja vprašanj, ki so se zdela sodišču pomembna in ki jih je le-to obravnavalo na podlagi svojih oficioznih pooblastil iz 3. odstavka 64. člena ZZZDR.

Sodišče mora dati strankam možnost ne le, da se izjavijo o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (1. odstavek 5. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), marveč, kadar gre za oficiozna pooblastila (kot je to v konkretnem primeru), tudi o lastnih tezah in stališčih. Sodišče sme namreč ugotavljati tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP), oziroma v konkretnem primeru, če sodišče meni, da s sporazumom zakoncev ni primerno preskrbljeno za varstvo, vzgojo in preživljanje otrok, vendar svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo (prim. 4. odstavek 7. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje storilo prav to, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Prav na to utemeljeno opozarja pritožnik, ko sodišču očita, da mu ni dalo možnosti obravnavanja, saj da ni vedel, da se sodišču sporazum ne zdi ustrezen, ter da zato ni mogel navesti dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je dogovorjena višina preživnine v skladu z otrokovimi potrebami in možnostmi staršev. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 369. člena ZPP), v katerem bo obravnavalo tudi pritožbene trditve, kot predlagateljeve nadaljnje trditve (prav tako pa tudi trditve odgovora na pritožbo).