Jedro

Prvostopenjsko sodišče je sprejelo dokazni sklep, ni pa izvedlo dokazovanja. S tem je obema strankama onemogočilo obravnavanje pred sodiščem.

Sodišče odloči na podlagi neposrednega obravnavanja in ne na podlagi ugotovitev drugega sodnika in pred drugim sodnikom izvedenih dokazov.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba ter sklep razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je prvostopno sodišče zahtevek zaradi ugotovitve izključne lastninske pravice in opustitve uporabe posameznih delov hiše deloma zavrglo (1. točka izreka), deloma zavrnilo (3. točka izreka), deloma pa mu je ugodilo (2. in 4. točka izreka). S 5. točko izreka je odločeno o pravdnih stroških.

Zoper sodbo in sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper tisti del odločbe, s katerim je zahtevek zavrnjen in tožba zavržena. Pritožbo vlaga iz vseh treh, z ZPP predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela odločbe. Trdi, da je tožba neupravičeno zavržena, saj postavljeni zahtevek ni identičen s tistim, ki je bil obravnavan v zadevi III P 232/99. Predmet obravnave v zadevi III P 232/99 je bila dohodna pot, predmet te pravde pa deli hiše. Kot nepravilno označuje ugotovitev sodišča, da sta stopnišče pred hišo in hodnik v pritličju nerazdeljena. Opozarja, da ni bil izveden dokaz z zaslišanjem strank, zato volja pogodbenikov razdružitvene pogodbe ni pravilno ugotovljena. Zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti, neposrednosti, enakosti pred zakonom in bistveno kršitev pravil postopka, ker dokazni postopek ni bil izveden. Posledično nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških.

Tožena stranka se pritožuje zoper tisti del sodbe, s katerim je zahtevku ugodeno (2. in 4. točko izreka sodbe). Pritožbo vlaga iz vseh treh, z ZPP predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Opozarja, da za zahtevek, s katerim je tožeča stranka uspela, le-ta ni imela pravnega interesa in potrebe. Za ugotovitveni del zahtevka mora tožeča stranka izkazati interes. Tožnik interesa ni izkazal, razen tega ta del zahtevka sploh ni bil sporen. Glede stopnišča, ki vodi iz pritličja v prvo nadstropje, pogodba o razdružitvi jasno navaja, da je v izključni lasti tožeče stranke. Tako sta zatrjevali obe pravdni stranki v tem postopku, tožena stranka pa poleg tega tudi zanikala uporabo tega stopnišča. Glede tega stopnišča je dajatvenemu delu zahtevka neupravičeno ugodeno, ker sodišče ni ugotovilo protipravnega vznemirjenja, ki je predpostavka za ugoditev negatorni tožbi. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je nepravilno uporabilo 214. čl. ZPP in da ni uporabilo 181 čl. ZPP ter 99. čl. Stvarnopravnega zakonika. Napačna uporaba procesnih pravil je vplivala na pravilnost odločitve. Vztraja, da za obsodilni del sodbe ni dejanske niti pravne podlage.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na glavni obravnavi je prvostopenjsko sodišče sprejelo dokazni sklep, ni pa izvedlo dokazovanja. S tem je obema strankama onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Storjena je bila absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke 339. čl. ZPP, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, tožeča stranka pa jo tudi izrecno zatrjuje.

Že zgolj iz tega razloga je izpodbijano odločbo treba razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču, da dokazovanje izpelje (354. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. čl. ZZP-D - Ur. l. RS, št. 45/08).

V postopku pa so bile storjene tudi druge procesne kršitve. Sodba se opira na ugotovitve sodišča v zadevi III P 232/99 in tam podane izpovedi strank. S tem je kršeno v 4. čl. ZPP vsebovano načelo neposrednosti. Sodišče odloči na podlagi neposrednega obravnavanja in ne na podlagi ugotovitev drugega sodnika in pred drugim sodnikom izvedenih dokazov.

V sodbi sodišče razen sklenjene razdružitvene pogodbe ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev - predpisov, na katere je sodbo oprlo (IV. odstavek 324. čl. ZPP).

Obstaja nasprotje med tistim, kar se navaja v izreku listine (sodbe III P 232/99 z dne 25.9.2003), in razlogi, ki se glede istovetnosti zahtevka navajajo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ker gre za odločilna dejstva, je podana bistvena kršitev postopka iz 14. tč. 339. čl. ZPP. Na to nasprotje opozarja v svoji pritožbi tožeča stranka.

Utemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo določilnega dejstva, ali je do vznemirjanja tožeče stranke pri uporabi stopnišča, ki vodi iz pritličja v prvo nadstropje in je nesporno v izključni lasti tožeče stranke, sploh prišlo. Tožena stranka je namreč postavila trditev, da spoštuje dogovor iz razdružitvene pogodbe in tega stopnišča ne uporablja. Manjkajo torej razlogi o odločilnih dejstvih.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP.