Jedro

Po določbi 157. člena CZ pravica do izterjave carinskega dolga zastara v petih letih od dneva ko je dolg nastal, v vsakem primeru pa pravica do izterjave zastara ko preteče deset let od dneva nastanka carinskega dolga. Zakon torej za zastaranje pravice do izterjave carine določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe zavrnila pritožbo AAA d.o.o. zoper sklep Carinskega urada A št. ... z dne 24. 3. 2005, v 2. točki izreka izpodbijane odločbe pa je zavrnila tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Prvostopni upravni organ je s prej navedenim sklepom o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva odločil, da se na podlagi izvršljivih odločb št. ... z dne 2. 3. 1999; št. ... z dne 2. 3. 1999; št. ... z dne 2. 3. 1999; št. ... z dne 2. 3. 1999; št. ... z dne 20. 4. 1999 in št. ... z dne 3. 3. 1999 opravi izvršba, določil pa je tudi način izvršbe dolga iz denarnih sredstev na računih AAA d.o.o. do višine dolgovanega zneska, ki jih ima dolžnica na računu pri banki BBB d.d. Odločitev je tožena stranka obrazložila z ugotovitvijo, da je v vseh navedenih odločbah šlo za postopek obnove postopka uvoznega carinjenja, v katerem je bil pritožnici zaradi nepravilno prijavljene carinske vrednosti obračunan carinski dolg, ki bi ga morala poravnati v roku 15 dni od dneva izvršljivosti citiranih odločb. V pritožbenem postopku je drugostopni upravni organ pritožbe zoper odločbe prvostopnega upravnega organa zavrnil, z odločbo št. ... pa je spremenil del izreka odločbe št. ... tako, da je odločil, da se znesek carine glasi 173.467,00 SIT, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Vse odločbe je pritožnica prejela 7. 9. 2004, razen odločbe št. ... o zavrnitvi odločbe zoper odločbo št. ..., ki jo je prejela 16. 9. 2004. Dne 17. 2. 2005 je prvostopni upravni organ na podlagi 128. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. list RS, št. 54/04 in spremembe - v nadaljevanju: ZDavP-1) pritožnici poslal obvestila o neplačanem dolgu po zgoraj citiranih odločbah, v katerih jo je pozval k poravnavi nastalega dolga in opozoril, da bo sicer uveden postopek davčne izvršbe v skladu z določbami ZDavP-1. Pritožnica je obvestila prejela 18. 2. 2005, vendar dolga ni poravnala, zato je prvostopni upravni organ 24. 3. 2005 izdal sklep o izvršbi št. ... Tožena stranka je navedla, da se v postopku prisilne izterjave carinskega dolga uporabljajo določbe oz. pravni instituti Carinskega zakona (Ur. list RS, št. 1/95, 28/95, 32/00, 49/099, 59/02 - v nadaljevanju: CZ), določbe ZDavP-1 in določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 80/99, v nadaljevanju: ZUP). Tako na podlagi določbe 6. člena CZ carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker v primeru izvršbe CZ ne vsebuje posebnih določb, je na podlagi določbe 127. člena ZDavP-1 potrebno uvesti postopek prisilne izterjave zoper dolžnika, ki zapadlega dolga ni plačal v predpisanem roku ter na podlagi določbe drugega odstavka 127. člena istega zakona uvede prisilno izterjavo z izdajo sklepa o izvršbi, ki mora vsebovati sestavine, navedene v določbi 137. člena zakona. Prav tako je potrebno upoštevati določbo 128. člena ZDavP-1, ki zavezuje carinski organ, da pred začetkom izvršbe pošlje dolžniku obvestilo v katerem je naveden znesek zapadlega oziroma neplačanega carinskega dolga in poziv za poravnavo obveznosti v 8 dneh od vročitve obvestila. Na podlagi tretjega odstavka istega člena se začne postopek izvršbe, če dolžnik zapadlega dolga na podlagi obvestila ne plača. Na navedeni pravni podlagi je postopal prvostopni upravni organ, zato je bila njegova odločitev pravilna in skladna z zakonom. Tožena stranka se sklicuje na določbo 155. člena CZ, po kateri carinski organ prisilno izterja dolg v skladu z veljavnimi predpisi, če dolg ni plačan v predpisanem roku, izvršilni naslov pa med drugim predstavlja tudi izvršljiva odločba carinarnice, v skladu z veljavnimi predpisi pa od izteka roka za plačilo dalje tečejo zamudne obresti. Določba 6. b člena CZ določa, da so odločbe carinskih organov izvršljive takoj, razen v primeru, ko s tem zakonom ali predpisom izdanim na njegovi podlagi določeno, da pritožba zadrži izvršitev odločbe. Pravna podlaga za izdajo zadevnega izvršilnega naslova je določba 154. člena CZ, ki ne vsebuje določila o suspenzivnem učinku pritožbe. Upoštevati je tako potrebno določbo četrtega odstavka 282.člena ZUP, po katerem postane odločba izvršljiva s potekom roka v katerem mora biti po izreku odločbe opravljeno dejanje, ki je predmet izvršbe, rok za njeno izvršitev pa začne teči od dneva njene vročitve. Iz spisa zadeve nesporno izhaja, da je bila pritožnica dolžna poravnati dolg v roku 15 dni od dneva izvršnosti, to je dokončnosti odločb. Dokončna pa je na podlagi določbe 224. člena ZUP odločba, ki se ne more več izpodbijati z odločbo. Če je v dvostopenjskem upravnem postopku zoper odločbo organa prve stopnje vložena pravočasna pritožba po legitimirani osebi, postane odločba z vročitvijo odločbe drugostopnega organa s katero je bila pritožba zavrnjena, dokončna. Na podlagi navedenega so odločbe, ki v obravnavanem primeru predstavljajo izvršilni naslov, postale izvršljive 30. 9. 2004, razen odločbe št. ..., ki je postala izvršljiva 2. 10. 2004. Ker obveznost ni bila poravnana v 15 dneh od prejema odločb, je skladno z določbo 28. člena ZDavP-1 17. 2. 2005 prvostopni organ posredoval najprej obvestilo o neplačanem dolgu, ki ga je dolžnica prejela 18. 2. 2005, ker pa dolga ni poravnala, je bil 24. 3. 2005 izdan izpodbijani sklep o prisilni izterjavi dolga na podlagi sredstev dolžnice. V zadevi je kot bistveno vprašanje, pomembno za rešitev pritožbe, tožena stranka štela vprašanje zastaranja pravice do izterjave carinskega dolga, ki po določbi 157. člena CZ (pravica do izterjave carinskega dolga) zastara v petih letih od dneva, ko je dolg nastal. Zastaralni rok pa pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carinskega dolga. Pravica do izterjave je v vsakem primeru zastarana, ko preteče 10 let od dneva, ko je nastal carinski dolg. Zakon za zastaranje pravice do izterjave carinskega dolga določa torej relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok. Po pretrganju zastaralnega roka začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok. Med posameznimi dejanji pristojnega organa torej ne sme preteči 5 let, v vsakem primeru pa pravica do izterjave zastara v 10 letih od nastanka obveznosti za plačilo carinskega dolga. V obravnavani zadevi je iz predloženega spisa razvidno, da je Ministrstvo za finance kot upravni organ v pritožbenem postopku zato, da bi izpolnilo zahtevo tretjega odstavka 143. člena ZUP in dalo stranki možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, z dopisom št. ... z dne 2. 4. 2002 pritožnici posredovalo priloge k zapisniku o naknadnem preverjanju carinskih deklaracij z dne 23. 12. 1999 (naknadno najdene fakture in belgijske carinske deklaracije). V dopisu je bila stranka pozvana, naj poda pripombe. Pritožnica je dokumentacijo prejela 4. 4. 2002 in je pritožbenem organu posredovala pripombe. Tako je opisano dejanje pritožbenega organa šteti za dejanje, ki pretrga tek relativnega zastaralnega roka, saj je bilo opravljeno z namenom obračuna dajatev. Z dopisom istih številk je pritožbenih organ 21. 7. 2004 vročil pritožnici še kopije izvoznih deklaracij računov, ki se nanašajo na zadeve ter prevode dopisov avstrijskega zveznega ministrstva za finance in dopisov glavnega carinskega urada iz B s pozivom, da posreduje morebitne pripombe. Dopis je bil pritožnici vročen 26. 7. 2004 in je tudi nanj podala pripombe. Glede na navedeno spisni podatki potrjujejo, da je prvostopni organ sklep o izvršbi izdal pred iztekom absolutnega zastaralnega roka, torej preden je zastarala pravica do izterjave, zato pritožbene navedbe v zvezi z zastaranjem terjatve in ničnostjo izvršilnih naslovov niso upravičene.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2., 3., in 4. točki prvega ostavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 - v nadaljevanju: ZUS). Navaja, da je izpodbijani akt podpisala državna podsekretarka AA, s pooblastilom ministra dr. BB, št. ... z dne 10. 1. 2003, pri čemer velja poudariti, da je nova Vlada RS zaprisegla 3. 12. 2004, obenem pa je bil imenovan nov minister dr. CC. To pomeni, da po tem datumu dr. BB ne more odločati v imenu ministrstva. V zvezi z navedenim se sklicujejo na določbo 68. člena Zakona o upravi, ki določa pooblastila oseb, ki so pooblaščena za odločanje v upravnem postopku in navaja, da bi bilo v konkretni zadevi potrebno uporabiti določbo od 28. do 32. člena ZUP, ki zakonsko pooblašča predstojnika organa za odločanje oziroma dejanje v postopku oziroma odločanje v upravnih stvareh. Nadalje navaja, da je izterjava carinskega dolga zastarala, saj v petletnem obdobju predstojnik Carinskega urada A oziroma njegovi pooblaščenci niso sprožili nobenega dejanja za izterjavo carinskega dolga, kar se nanaša tudi na toženo stranko. Zatrjuje tudi, da je odločba ki se izvršuje, na podlagi 3. točke prvega odstavka 297. člena ZUP nična, saj je ni mogoče izvršiti. Navedbo pojasnjuje z določbo 4. točke prvega odstavka 282. člena ZUP, po kateri odločba prve stopnje postane izvršljiva, ko se stranki vroči odločba, s katero se pritožba zavrne. Glede na okoliščino, da je drugostopni organ odločal o pritožbi več kot pet let, organ prve stopnje ni mogel sprožiti nobenega dejanja za izterjavo carinskega dolga v smislu drugega odstavka 157. člena CZ, torej bi moral drugostopni organ odločbo prve stopnje izreči za nično. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari tako, da prvo in drugostopno odločbo odpravi in razsodi, da je postopek za obračun in izterjavo carine in ostalih dajatev zastaral, oziroma da zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe. Vztraja pri svoji odločitvi in obrazložitvi izpodbijane odločbe. Glede tožbene navedbe, da je državna sekretarka AA podpisala odločbo s pooblastilom ministra dr. BB, čeprav je bil 3. 12. 2004 imenovan nov minister pa navaja, da ZUP v določbah od 28. do 32. člena določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se podeli pooblastilo uradnim osebam. Iz navedenih določb je tudi razvidno, da mora biti v pooblastilu določen obseg pooblastila, kar pomeni, da mora biti poleg upravne stvari določeno tudi, ali je oseba pooblaščena za celotno vodenje in odločanje v upravnem postopku, ali le za posamezna dejanja postopka. Iz navedenih določb torej ne izhaja časovna veljavnost podeljenega pooblastila, ki bi bila vezana na konkretno osebo predstojnika, ki je pooblastitveni akt izdal, kar pomeni, da z menjavo ministra ni potrebno, da novi minister uradnim osebam, ki že imajo pooblastilo za vodenje ali odločanje v upravnem postopku, podeli novo pooblastilo, ima pa vso pravico, da že podeljeno pooblastilo uradnim osebam prekliče in odloči sam, kateri uradni osebi ministrstva in v kakšnem obsegu bo to pooblastilo podelil. Glede na navedeno in glede na dejstvo, da tožeča stranka v tožbi ne navaja novih dejstev in dokazov, sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljen razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, št. 105/2006-v nadaljevanju ZUS-1), dodatno pa še navaja: Tožena stranka je v obravnavani zadevi svojo presojo, ali je v zadevi nastopilo zastaranje pravice do izterjave carinskega dolga, pravilno oprla na določila CZ, določbe ZDavP-1 in določbe ZUP. Tako po določbi 157. člena CZ pravica do izterjave carinskega dolga zastara v petih letih od dneva, ko je dolg nastal, v vsakem primeru pa pravica do izterjave zastara, ko preteče deset let od dneva nastanka carinskega dolga. Zakon torej za zastaranje pravice do izterjave carine določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok. V obravnavani zadevi je s podatki upravnega spisa dokazano, da je v obnovljenem postopku uvoznega carinjenja prvostopni upravni organ na podlagi izvršljivih odločb št. ... z dne 2. 3. 1999; št. ... z dne 2. 3. 1999; št. ... z dne 2. 3. 1999; št. ... z dne 2. 3. 1999; št. ... z dne 20. 4. 1999 in št. ... z dne 3. 3. 1999 začel s postopkom izvršbe, v katerem je bil tožeči stranki, po prejemu obvestil o neplačanem dolgu z dne 17. 2. 2005, ki jih je prejela 18. 2. 2005, izdan sklep o izvršbi Carinskega urada A, št. ... z dne 24. 3. 2005. Prav tako podatki upravnega spisa izkazujejo, da je tožena stranka v pritožbenem postopku z dopisom št. ... z dne 2. 4. 2002, tožeči stranki posredovala priloge k zapisniku o naknadnem preverjanju carinskih deklaracij z dne 23. 12. 1999, ki jih je le ta prejela 4. 4. 2002, tožena stranka pa ji je 21. 7. 2004 vročila še kopije izvoznih deklaracij računov, ki se nanašajo na zadeve ter prevode dopisov avstrijskega zveznega ministrstva za finance in dopisov glavnega carinskega urada iz B s pozivom, da posreduje pripombe. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je ta dejanja šteti za dejanja, ki pretrgajo tek relativnega zastaralnega roka, saj so bila opravljena z namenom obračuna dajatev, kar pa seveda pomeni, da v zadevi relativni zastaralni rok ni potekel, prvostopni organ pa je sklep o izvršbi izdal tudi pred iztekom absolutnega zastaralnega roka, torej preden je zastarala pravica do izterjave. Navedena ugotovitev pomeni, da tožnikovi ugovori v zvezi z zastaranjem terjatve in ničnostjo odločbe prvostopnega organa niso utemeljeni. Sodišče pa je kot neutemeljenega zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijano odločbo podpisala državna sekretarka, ki ni imela pooblastila ministra. V upravnem postopku predloženo pooblastilo je namreč tudi po presoji sodišča veljavno, saj tako, kot pojasnjuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, na njegovo veljavnost ne more vplivati zamenjava ministrov, v kolikor novi minister že danega pooblastila ne prekliče. Ker tega podatka tožnik ne zatrjuje, je po presoji sodišča izpodbijano odločbo podpisala pooblaščena uradna oseba. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločitev je sodišče kljub tožbenemu predlogu, da se opravi glavna obravnava sprejelo na nejavni seji, ker so podani pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.