Jedro

Elaborat geodetske storitve res ne predstavlja prehodnega vprašanja kot navaja toženka. Predhodno pa je vprašanje, kdo so lastniki nepremičnine, katerih meje se ugotavljajo. Brez odgovora na to vprašanje namreč ni mogoče rešiti same zadeve, saj morajo v postopku evidentiranja meje sodelovati lastniki nepremičnin. Prav tako je to vprašanje samostojna pravna celota, o kateri je v primeru spora pristojno odločati sodišče. Toženka se neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 11. člena ZEN, ki določa, da so stranke v postopkih za izdelavo elaboratov, ki jih izdelujejo geodetska podjetja, ter v upravnih in drugih postopkih, ki jih vodi geodetska uprava na podlagi tega zakona, lastniki oziroma lastnice nepremičnin, ki so vpisani v zemljiški knjigi, razen če zakon ne določa drugače. Drži, da so to osebe, ki sodelujejo v postopku, vendar ZEN ne uvaja fikcije, tj. ne izključuje možnosti, da je lastnik nepremičnine dejansko drug. V primerih, ko se lastninska pravica pridobi na podlagi zakona ali pravnomočne odločbe, namreč vpis v zemljiško knjigo ni konstitutiven, ampak zgolj deklaratoren.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, sklep Območne geodetske uprave Novo mesto št. 02112-419/2014-9 z dne 9. 8. 2019 se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek. V ostalem delu se tožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničin predlog za izrek ničnosti odločbe št. 02112-419/2014-3 z dne 15. 5. 2014, z izpodbijanim sklepom pa je zavrgel zahtevo tožnice za obnovo upravnega postopka, končanega s to odločbo. V obrazložitvi navaja, da je s sporno odločbo odločil o zahtevi predlagateljice za uvedbo postopka parcelacije - združitve in nato delitve parcel 88/1 in 88/3 v novo nastali parceli 88/6 in 88/7, evidentiranje urejenih mej nove parcele 88/7 s sosednjima parcelama 1081 in 88/2 ter evidentiranje urejenih mej nove parcele 88/6 s sosednjimi parcelami 88/2, 89/3, 104/2 in 1081, vse k.o. ... Dne 1. 4. 2019 je tožnica vložila zahtevo za izrek ničnosti te odločbe po 5. in 6. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in za obnovo upravnega postopka, končanega s to odločbo, vendar ni izkazala, da so izpolnjeni pogoji za obravnavanje teh izrednih pravnih sredstev.

2. V zvezi z ničnostnim razlogom po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP navaja, da mora biti po ustaljeni sodni presoji akt nedovoljenega dejanja zoper organ izkazan na podlagi dejstev, iz katerih izhaja kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji je vršil pritisk ter vzročna zveza s temi ravnanji in izdajo akta. Toženka takšnih okoliščin ni ugotovila, tožnica pa jih v predlogu za izrek ničnosti niti ne zatrjuje, ampak geodetski upravi očita njeno neudeležbo v postopku ter se sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem P 35/2017, s katero je bilo ugotovljeno, da je dedinja pokojnega solastnika nepremičnine par. št. 104/2 k.o. ... Glede ničnostnega razloga po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP opozarja, da je odločba nična le, če je kršitev materialnega predpisa taka, da je v njem izrecno določeno, da je to razlog za ničnost. Tožnica pa kot razlog za ničnost tudi v tem primeru navaja svojo neudeležbo v upravnem postopku evidentiranja urejene meje glede parc. št. 104/2 k.o. ... in okoliščino, da je bilo v pravnomočni sodbi ugotovljeno, da je solastnica te parcele, kar ni ničnosti razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

3. V zvezi s predlogom za obnovo postopka navaja, da je izpodbijana odločba postala dokončna 7. 3. 2015, tožnica pa je svoj predlog vložila dne 1. 4. 2019, kar je več kot tri leta od dokončnosti odločbe. Zato je predlog za obnovo postopka po 1. in 5. točki prvega odstavka 260. člena ZUP prepozen. Po petem odstavku 263. člena ZUP se obnova postopka izjemoma lahko predlaga tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Sodna praksa strogo razlaga, da se obnovitveni razlog po 2. točki lahko uveljavlja le na podlagi pravnomočne sodbe kazenskega sodišča in zgolj obstoj npr. kazenske ovadbe ne zadošča. Zato ta razlog za obnovo ni izkazan. Po 3. točki prvega odstavka 260. člena ZUP se upravni postopek lahko obnovi, če temelji odločba neposredno na sodbi, pa je sodba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, kar pomeni, da mora vsebina te sodbe predstavljati bistveni del dejanskega stanja, na podlagi katerega je bila izdana upravna odločba.

4. Po presoji prvostopenjskega organa tudi ni podan razlog za obnovo iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Tožnica ne podaja nobenih navedb, ki bi izkazovale ta obnovitveni razlog, toženka pa takih okoliščin tudi sama ni našla, saj geodetska uprava v postopku ni reševala predhodnega vprašanja, ki je v pristojnosti drugega organa. Elaborat geodetske storitve ni predhodno vprašanje v smislu določb ZUP, ampak gre za obvezno prilogo k zahtevi za uvedbo geodetskega postopka in za strokovno podlago odločitve v postopku. Predhodnega vprašanja tudi ne predstavlja ugotavljanje lastninske pravice oziroma lastništva na parceli, saj mora geodetska uprava na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) podatek o lastniku parcele pridobiti iz zemljiške knjige. Če so zemljiškoknjižni lastniki sosednje parcele v postopku pokojni, njihovi dediči pa še niso znani, geodetska uprava na podlagi petega odstavka 11. člena ZEN zemljiškoknjižnemu lastniku postavi začasnega zastopnika, do česar je prišlo tudi v konkretni zadevi. Tožnica se je zoper to pritožila, vendar s pritožbo ni uspela. Geodetska uprava vprašanja lastništva parc. št. 104/2 k.o. ..., o čemer govori sodba Okrajnega sodišča v Trebnjem P 35/2017, ni reševala niti se v napadeni odločbi ni sklicevala na reševanje takega predhodnega vprašanja v smislu 147. člena ZUP.

5. Tožnica tako ni verjetno izkazala okoliščin, ki bi narekovale obnovo postopka niti jih ni ugotovil prvostopenjski organ. Predlog je zato prepozen, saj je prekoračen objektivni rok 3 let od dokončnosti upravnega akta, ki ga določa 263.člen ZUP in ga je bilo treba zavreči. 6. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Strinja se z razlogi prvostopenjskega organa, da niso podani pogoji za izrek ničnosti odločbe in da je treba predlog za obnovo zavreči. Ker je izpodbijana odločba postala dokončna 7. 3. 2015, je bil predlog za obnovo postopka z dne 1. 4. 2018 po 1. in 5. točki 260. člena ZUP prepozen. Razlog za zavrženje predloga za obnovo pa predstavlja tudi ugotovitev prvostopenjskega organa o tem, da predlagateljica ni izkazala okoliščin, potrebnih za obravnavo predloga za obnovo po 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP.

7. Tožnica v tožbi odločitvi nasprotuje. Navaja, da je sodelovala v postopku evidentiranja urejene meje med parcelami 88/1 in 88/3 ter 1081, 88/2 in 88/3 vse k.o. ..., ne pa v postopku evidentiranja urejene meje med parc. št. 88/6 in 104/2 k.o. ... Na mejni obravnavi se namreč ta meja, kot je razvidno tudi iz vabila na mejno obravnavo, sploh ni urejala, kot je napačno navedeno v zapisniku z dne 30. 10. 2013. Pooblaščenec tožnice je soglašal s potekom meje med parcelama 88/1 in 88/3 ter parcelo tožnice, ni pa soglašal s potekom meje med parcelama 88/6 in 104/2, saj urejanje meje med tema parcelama ni bilo predmet mejne obravnave. Zapisnik z dne 30. 10. 2013, ki ga je geodetinja predložila k zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije, namreč ni zapisnik, ki so ga A.A. in drugi lastniki sosednjih nepremičnin podpisali na mejni obravnavi, njegov podpis pa je ponarejen. Z njim se je seznanil šele leta 2017, ko je na lastno pobudo od geodetske uprave pridobil vso dokumentacijo v zvezi s postopkom ureditve meje, ko je tudi izvedel, da naj bi se na tej mejni obravnavi urejala meja s parc. št. 104/2 k.o. ... Zato je zoper geodetinjo vložil kazensko ovadbo.

8. Ker se na mejni obravnavi ni urejala meja med parc. št. 88/1 in 88/3 s parcelo 104/2, v tem postopku tudi niso sodelovali lastniki nepremičnine 104/2, ki so bili sicer takrat že pokojni, dejanski lastnik te parcele pa je bila tožnica, kar je bilo ugotovljeno s sodbo P 35/2017. Na mejni obravnavi 30. 10. 2013 ni bilo govora o tem, da je B.B. začasni zastopnik pokojnih zemljiškoknjižnih lastnikov parcele 104/2, saj se meja s to nepremičnino ni urejala, kar izhaja tudi iz tega, da je bil postavljen kot začasni zastopnik šele s sklepom z dne 17. 2. 2014, tj. 4 mesece po opravljeni mejni obravnavi. Odločba z dne 15. 5. 2014 je bila izdana na podlagi nedopustnega ravnanja geodetinje, s katerim je preslepila organ, da se je na mejni obravnavi z dne 30. 10. 2013 urejala tudi meja med parc. št. 88/6 in 104/2. Ker je organ zaključil, da ničnostni razlog po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan, je nepravilno uporabil materialno pravo, ker ni presojal tožničinih navedb, je zagrešil bistvene kršitve določb postopka, nepravilno pa je tudi ugotovil dejansko stanje.

9. Ne strinja se niti z zavrženjem predloga za obnovo postopka, saj meni, da je razlog za obnovo po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP izkazan. V postopku evidentirnja urejene meje in parcelacije, v katerem je bila izdana odločba z dne 15. 5. 2014, se je ugotavljalo lastništvo nepremičnine parc. št. 104/2 k.o. ..., ki naj bi bila predmet postopka evidentiranja meje. Organ je ugotovil, da so C.C., Č.Č. in D.D. pokojni in da njihovi dediči niso znani, zato jim je postavil začasnega zastopnika. Ne drži torej, da prvostopenjski organ predhodnega vprašanja sam ni reševal. Vprašanje lastništva je ključnega pomena za presojo, katero osebo povabiti v postopek in je samostojna celota, ki spada v pristojnost sodišča. Upravni organ je vprašanje reševal sam, torej kot predhodno vprašanje. To vprašanje pa je bilo s sodbo P 35/2017 v bistvenih točkah rešeno drugače, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnica solastnica nepremičnine parc. št. 104/2 k.o. ... do ½. S tem je podan obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo in sklep odpravi ter zahtevi za izrek ničnosti oziroma za obnovo postopka ugodi in podrejeno, da vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

10. Toženka je sodišču poslala upravne spise, ni pa odgovorila na tožbo.

11. Tožba je delno utemeljena.

12. Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo v upravnem postopku. Na podlagi tega pravnega sredstva lahko upravni organ izreče za nično odločbo samo iz tistih razlogov, ki so izrecno navedeni v 279. členu ZUP. Uporaba tega izrednega pravnega sredstva ne dopušča širše razlage ničnostnih razlogov.

13. Po 5. točki prvega odstavka 297. člena ZUP je nična odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja. V sodni praksi tega in Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da gre za primer iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP le, če se je s kakšnim od nedovoljenih dejanj vplivalo oziroma skušalo vplivati na organ, da je sprejel sporno odločitev (npr. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 318/2006). Pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno ravnanje mora biti naperjeno zoper uradno osebo tako, da vpliva na njeno voljo, da izda drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če takega pritiska, izsiljevanja ali drugega nedovoljenega ravnanja ne bi bilo (npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 1750/2006). Iz zakonskega opisa ničnostnega razloga torej izhaja, da gre za situacijo, ko je zaradi opisanih nedopustnih ravnanj uradna oseba vedoma izdala drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če nedovoljenega vpliva na njeno pravo voljo ne bi bilo. Ravnanje v nasprotju z vednostjo in voljo je element, ki izredno pravno sredstvo ločuje od tiste situacije, ko je upravni organ na podlagi izvedenih dokazov (ker so ta bodisi neresnična ali nepopolna) in opravljenih dejanj v postopku zmotno ugotovil dejansko stanje oziroma napačno uporabil predpis. Tožnica ne zatrjuje, da je uradna oseba vedela za nedopustno ravnanje in vedoma izdala odločbo, katere ničnost zatrjuje, ampak trdi, da naj bi bila uradna oseba s tem, ko je geodetinja predložila elaborat ureditve meje z zapisnikom, ki naj bi bil ponarejen, zavedena, tj. situacija ji je bila predstavljena drugače, kot je bila v resnici. Zato pri uveljavljanju ničnosti po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ne more uspeti.

14. Po 6. točki prvega odstavka 297. člena ZUP je nična odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. To pomeni, da mora biti v ZUP ali v drugem zakonu izrecno predpisano, da je določena nepravilnost v upravnem aktu takšne narave, da je zato akt ničen. Upoštevaje načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP upravni organi v upravnih zadevah odločajo po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Pri navedenem načelu gre za vezanost organa pri odločanju v upravni zadevi tako v vsebinskem (materialno-pravnem) kot v postopkovnem (procesno-pravnem) pogledu. Kršitev načela zakonitosti se lahko uveljavlja v pritožbenem postopku z rednimi pravnimi sredstvi in tudi v postopku pri uporabi izrednih pravnih sredstev. Vendar pa ZUP v 6. členu izrecno ne določa, da kršitev načela zakonitosti sama po sebi predstavlja ničnostni razlog. Razlaga toženke, da mora biti v predpisu, ki je kršen, izrecno določeno, da ima kršitev predpisa za posledico ničnost odločbe, je torej pravilna in skladna z ustaljeno sodno prakso1. Pri tem sodišče ugotavlja, da tožnica niti ne pojasni, katera je tista storjena nepravilnost, ki naj naj bi imela po določenem predpisu za posledico ničnost. 15. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Po presoji sodišča pa je utemeljena tožba zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za obnovo. Toženka namreč zmotno meni, da se sklep ne opira na predhodno vprašanje, ki ga je pristojni organ pozneje v bistvenih točkah rešil drugače. Po prvem odstavku 147. člena ZUP organ, ki vodi postopek, če naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ob pogojih iz tega zakona sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Elaborat geodetske storitve res ne predstavlja prehodnega vprašanja v smislu te določbe, kot navaja toženka. Predhodno pa je vprašanje, kdo so lastniki nepremičnine, katerih meje se ugotavljajo. Brez odgovora na to vprašanje namreč ni mogoče rešiti same zadeve, saj morajo v postopku evidentiranja meje sodelovati lastniki nepremičnin. Prav tako je to vprašanje samostojna pravna celota, o kateri je v primeru spora pristojno odločati sodišče. Toženka se neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 11. člena ZEN, ki določa, da so stranke v postopkih za izdelavo elaboratov, ki jih izdelujejo geodetska podjetja, ter v upravnih in drugih postopkih, ki jih vodi geodetska uprava na podlagi tega zakona (v nadaljnjem besedilu: stranke), lastniki oziroma lastnice nepremičnin (v nadaljnjem besedilu: lastnik), ki so vpisani v zemljiški knjigi, razen če zakon ne določa drugače. Drži, da so to osebe, ki sodelujejo v postopku, vendar ZEN ne uvaja fikcije, tj. ne izključuje možnosti, da je lastnik nepremičnine dejansko drug. V primerih, ko se lastninska pravica pridobi na podlagi zakona ali pravnomočne odločbe, namreč vpis v zemljiško knjigo ni konstitutiven, ampak zgolj deklaratoren. Po 41. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) se z dedovanjem pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti, po 42. členu SPZ pa s pravnomočno sodno odločbo ali dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon določa drugače. Tudi na podlagi priposestvovanja se lastninska pravica pridobi na podlagi zakona. Teh stvarnopravnih pravil določba prvega odstavka 11. člena ZEN ne izključuje, ampak geodetski upravi zgolj omogoča, da izvede postopek upoštevaje podatke iz zemljiške knjige, saj velja domneva, da so ti pravilni. Vendar je v pravdnem postopku mogoče dokazovati, da je stanje na podlagi zakona ali odločbe drugačno kot izhaja iz zemljiškoknjižnega. Kadar pristojni organ, torej v tem primeru sodišče, ugotovi drugačno stanje, je zato podan razlog za obnovo po 4. točki prvega odstavka 263. člena ZUP.

17. Tega ne spremeni stališče toženke, da sporna odločba ne temelji na sodbi, saj je strokovno podlago predstavljal elaborat geodetske storitve ureditve meje, niti stališče, da je bila sodba P 35/2017, s katero se ugotavlja, da je tožnica dedinja po pokojnem Č.Č. in solastnica parc. št. 104/2 k.o. ... in da je prodajna pogodba z dne 13. 5. 2016 nična ter se v zemljiški knjigi vzpostavi stanje pred izvedbo vpisov po tej pogodbi, pravnomočna šele dne 28. 2. 2019, izpodbijana odločba pa je bila izdana 15. 5. 2014. Kot namreč izhaja iz že citiranega 41. člena SPZ se z dedovanjem pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti in ne šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero je nekdo ugotovljen za dediča. Ker so bili v času upravnega postopka zemljiškoknjižni lastniki te nepremičnine pokojni, ni dvoma, da je bila tožnica solastnica nepremičnine 104/2 k.o. ... tudi v času mejne obravnave in izdaje sporne odločbe. Po presoji sodišča je peti odstavek 11. člena ZEN, na katerega se prav tako sklicuje toženka, zgolj procesna ureditev, ki omogoča, da se v primeru, ko so v zemljiško knjigo kot lastniki vpisane mrtve osebe, postopek sploh izvede v razumnem roku in torej geodetska uprava v tem primeru predhodnega vprašanja ne rešuje, saj ne ugotavlja, kdo so lastniki nepremičnine, ampak neznanim dedičem postavi začasnega zastopnika. Zato tudi ta določba ne more izključiti možnosti, da oseba, ki se kasneje s sodbo pristojnega sodišča izkaže kot lastnik, v obnovljenem postopku sodeluje v postopku evidentiranja nepremičnine. Dedič in s tem lastnik je namreč s trenutkom smrti zapustnika in ne s pravnomočnostjo sodbe. Iz tega razloga je sodba P 35/2017 v tem delu zgolj ugotovitvena, tj. z njo je le pravnomočno ugotovljeno, da je (bila) tožnica (že ves čas) dedinja (zapustnikov) in s tem solastnica nepremičnine od njihove smrti.

18. Stališče toženke, da vprašanje lastništva nepremičnine parc. št. 104/2 k.o. ... ni predhodno vprašanje, ki ga je pristojni organ rešil drugače kot toženka, tako predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Posledično je tudi relevantno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj toženka ni ugotavljala, ali je predlog glede na določbo 4. točke prvega odstavka 263. člena ZUP pravočasen, tj. ali je bil vložen v roku 30 dni od dneva, ko je tožnica mogla uporabiti pravnomočno sodbo. Glede na navedeno je bilo treba tožbi zoper sklep na podlagi 4 in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS - 1 ugoditi in izpodbijani akt odpraviti ter zadevo v tem obsegu vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

19. V obravnavani zadevi za uveljavljanje ničnosti dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno. Sporno vprašanje, tj. ali je ničnostni razlog določen v predpisu (6. točka prvega odstavka 279. člena ZUP), je pravno vprašanje, medtem ko v primeru ničnosti po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP tožnica niti ne zatrjuje relevantnega dejanskega stanja, tj. da je uradna oseba zaradi nedopustnega dejanja vedoma izdala odločbo, kakršne sicer ne bi izdala, ampak zatrjuje, da jo je geodetinja „preslepila“, da torej uradna oseba za nedopustno ravnanje ni vedela in je odločbo izdala na podlagi nepravilnega dejanskega stanja. Glede tožbe zoper sklep pa je bilo že iz izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi. Zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 (tožba zoper odločbo) in prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 (tožba zoper sklep) odločilo brez glavne obravnave. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagala tožnica, saj v konkretnem primeru za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: podatki postopka tega ne omogočajo, tožnica težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o samem predlogu za obnovo. Sodišče še dodaja, da iz 2. člena ZUS-1 sledi, da odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v primerih, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnice je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST-1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

1 Glej I Up 1499/2003 z dne 14. 9. 2005, I Up 562/2003 z dne 11. 2. 2005, II U 507/2013 z dne 19. 2. 2014, IV U 36/2015 z dne 3. 11. 2015, II U 34/2014 z dne 9. 7. 2014, III U 53+2/2017 z dne 7. 6. 2018 in druge.