Jedro

Drži sicer, da vsako prenehanje bivanjske skupnosti ne pomeni prenehanja zunajzakonske zveze. Kljub temu pa pritožbenega sodišča ne prepričajo zatrjevani razlogi, ki jih v postopku uveljavlja tožnica.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica kot zunajzakonska partnerica zakonita dedinja po pokojnem ..., po katerem teče zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Ugotovilo je, da je zunajzakonska skupnost sicer obstajala, a je pred smrtjo pokojnika prenehala.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita neupoštevanje navedb o tem, da sta tožnica in pokojni načrtovala skupno bivanje po zapustnikovem prihodu iz bolnice. Vikend na Dolenjskem je bil neprimeren za bivanje tako težkega bolnika, zato je bil pokojni primoran živeti pri tožencu. Vztraja, da je toženec zapustnika popolnoma osamil in mu preprečeval stike s tožnico, kar je na zaslišanju potrdila priča M. P. Da tožnica zaradi ravnanj toženca ni mogla več do umirajočega partnerja, pa sta potrdili tudi priči B. Sodišču očita neupoštevanje navedenih dokazov. Meni, da je bila izjava toženca povsem prirejena za potrebe pravde, zato ji sodišče ne bi smelo slediti. Poudarja, da ločenega življenja partnerjev ni moč obravnavati kot prenehanje skupnosti, saj so zanj obstajali objektivni razlogi. Sodišče bi tako moralo upoštevati, da sta tožnica in pokojni živela ločeno zaradi ravnanj toženca in tožničinega zdravstvenega stanja, ki ni dopuščalo, da bi skrbela za partnerja.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta tožnica in pokojni ... od leta 2004 živela v zunajzakonski skupnosti. Da je ta imela vse značilnosti zakonske zveze, in sicer zadovoljevanje moralnih, čustvenih in materialnih potreb partnerjev, bila pa je tudi opazna navzven, saj sta tožnica in pokojni imela skupno gospodinjstvo in bivanje, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja številnih prič ter drugih predloženih dokazov. Ker pa tožnica od maja 2014 do partnerjeve smrti v novembru 2014 ni več skrbela zanj, prenehala pa se je tudi bivanjska in ekonomska skupnost, je sodišče štelo, da je zunajzakonska skupnost v tem času prenehala.

6. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti zgoraj povzetih ugotovitev, ki predstavljajo dejansko stanje v konkretni zadevi in sprejema dokazno oceno. Sodišče prve stopnje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih namreč ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Toženka s pritožbenimi navedbami dokazne ocene ne omaje. Sodišče je pojasnilo, zakaj pri tožnici ni bilo podanih objektivnih okoliščin, ki bi ji po odpustu pokojnika iz bolnišnice preprečevale skrb zanj. Tožnici tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da so ji bili obiski pri pokojniku prepovedani oziroma onemogočeni. Njeno izpovedbo sta namreč zanikali skladni izjavi toženca in priče S. Š., potrdile pa jo niso niti z njene strani predlagane priče. Navedenega ne spremeni niti izpovedba priče M. P., saj slednja dogajanja ni zaznavala neposredno, temveč zgolj na podlagi dejstev, podanih s strani tožnice. Enako velja za priči B. Sodišče prve stopnje jim zato v tem delu utemeljeno ni sledilo. Ob tem ni pomembno, kakšne načrte sta imela tožnica in zapustnik pred njegovo boleznijo (skupno bivanje v varovanem stanovanju), temveč je bistveno, kako je potekalo njuno življenje po pokojnikovem odpustu iz bolnišnice. Drži sicer, da vsako prenehanje bivanjske skupnosti ne pomeni prenehanja zunajzakonske zveze. Kljub temu pa pritožbenega sodišča ne prepričajo niti zatrjevani zdravstveni razlogi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je imela tožnica v času pokojnikovega odpusta težave z očesom, a ne v takšnem obsegu, ki bi ji preprečeval skrb zanj. Ob dejstvu, da se je tožnica glede na lastno izpovedbo in izjavo priče C. B. celo sama odpeljala do pokojnika v bolnico, je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da težave z očmi niso bile tako hude. Glede na takšne ugotovitve je sodišče utemeljeno zaključilo, da tožnica in pokojni od maja 2014 nista bila več v zunajzakonski skupnosti, zato tožnica ni več zakonita dedinja skladno z določbo 10. člena Zakona o dedovanju.

7. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnica s pritožbo ni uspela, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije toženec sam.