Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo, s katero so delavci eno leto po izvedenem prehodu zahtevali razveljavitev sklepa o prehodu v novo ustanovljene hčerinske družbe in vrnitev na delo k prvotnemu delodajalcu, potem, ko jim je delovno razmerje pri drugem delodajalcu prenehala zaradi stečaja.

Ker delodajalec tožnikom ni izdal individualnih sklepov o prehodu v novo nastale hčerinske družbe (obstajal pa je poimenski seznam, kateri delavci bodo prešli k novim delodajalcem), bi morali tožniki, v kolikor so menili, da je s takim ravnanjem (konkudentna dejanja) delodajalec kršil njihove pravice, vložiti v 15 dneh zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja v skladu z 2. odstavkom 80. člena ZTPDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da so tožniki v delovnem razmerju pri toženi stranki K. d.o.o., zato jih je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in jim priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom nadomestila plače od 1.3.1994 dalje.

Stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sklep sodišča prve stopnje vlagajo tožniki pravočasno pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožnikov ZTPDR v 80. členu določa, v kakšnem roku se poda zahteva za varstvo pravic, v kolikor je bila prizadetemu delavcu vročena kakršnakoli pisna odločba ali individualni akt, s katerim se krši njegova pravica, sicer pa naj bi ta rok, če ne obstaja odločba, tekel od dneva, ko je delavec zvedel za kršenje njegovih pravic. Tožniki od tožene stranke niso dobili nobenih odločb o prenehanju delovnega razmerja ali odločb o prerazporeditvi v drugo organizacijo, zato niso vedeli, da je njihova pravica kršena, saj jim je vodstvo prejšnjega delodajalca, sedaj tožene stranke, ob prehodu prikazovalo povsem drugačno situacijo kot se je potem izkazala po preteku enega leta, dveh mesecev in 21 dni. Delavci so bili dejansko ob prehodu zavedeni, saj niso vedeli, da so novo nastale družbe nastale pravzaprav brez lastnega premoženja, brez osnovnih in obratnih sredstev, skratka brez materialne podlage za delo in poslovanje. Vse premoženje je namreč ostalo v lasti tožene stranke, tako da so bile novo nastale družbe pravzaprav najemniki tožene stranke.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Navedbe tožečih strank v pritožbi, da tožniki ob prehodu niso vedeli, da je bila njihova pravica kršena, je neupoštevna. Če se tožeče stranke sklicujejo na nezakonitost prehoda v podjetje K. M. in K. V. iz razloga, ker tožniki niso dobili oz. prejeli individualnih odločb o prehodu in ker pri novih družbah niso sklenili pogodb o zaposlitvi, je šlo za okoliščine, katere so bile tožnikom evidentno znane že ob samem prehodu in ni res, da so zanje zvedeli šele po več kot letu dni. Tožena stranka še enkrat poudarja, da je bil predmet tega spora zakonitost sklenitve delovnega razmerja v hčerinskih firmah, ne pa prenehanje delovnega razmerja pri hčerinskih firmah. Vmesno obdobje, ko so bili tožniki v delovnem razmerju pri hčerinskih firmah ni bilo sporno, saj tožeče stranke niso zahtevale ugotovitev, da so bili tožniki tudi v tem času v delovnem razmerju pri toženi stranki, ampak je šlo le za zahtevek, da naj bi se po vmesnem pretrganju delovnega razmerja le-to nadaljevalo pri prvotnem delodajalcu. Za tak zahtevek pa po mnenju tožene stranke ni bilo nobene dejanske in pravne podlage.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje so bili tožniki pred 1.1.1993 zaposleni pri podjetju I. K. p.o., kasneje organizirana K. d.o.o., ki je v letu 1992 ustanovila hčerinske družbe K. V., d.o.o. in K. M d.o.o.. Vsi tožniki so na podlagi sporazuma sklenjenega med K. d.o.o., K. V. d.o.o. in K. M. d.o.o. z dne 23.12.1992 s poimenskim seznamom, v katerem so bili navedeni tudi tožniki, prešli na delo s 1.1.1993 v novo nastale hčerinske družbe, čemur tožniki niso nasprotovali. Zoper obe novo nastali družbi pa je bil dne 1.3.1994 s sklepom Okrožnega sodišča v A. uveden stečajni postopek, delovna razmerja zaposlenih pri stečajnem dolžniku, torej tudi tožnikom, so tako prenehala zaradi insolventnosti delodajalca. Tožniki so prejeli sklepe o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 160. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93).

Tožniki so pri novo nastalih družbah bili prijavljeni v zavarovanje, prejemali so plačo, zato so tudi iz vsakomesečnih obračunskih listov lahko razbrali, kje so zaposleni. Z nastopom dela pri hčerinskih družbah je tožnikom nastalo delovno razmerje, čeprav niso sklenili pogodb o zaposlitvi. Temu niso tudi nikoli oporekali, celo še več, to delovno razmerje celo priznavajo. Tako so bili tožniki s prehodom in zaposlitvijo v novo nastalih hčerinskih družbah seznanjeni. Sicer pa so tožniki svoje terjatve iz naslova delovnega razmerja v novo nastalih družbah v času od 1.1.1993 do 28.2.1994 prijavili v stečajnem postopku, zato je tudi iz tega razloga mogoče ugotoviti, da so se zavedali dejstva, da so bili več kot leto dni v delovnem razmerju pri K. M. d.o.o. in K. V. d.o.o. in ne pri toženi stranki.

Tožniki bi tako morali uveljavljati varstvo pravic ob realizaciji samega prehoda. Tožniki pa so šele po tem, ko so prejeli odločbe stečajnega upravitelja o prenehanju delovnega razmerja na podlagi zakona (ex lege), uveljavljali varstvo svojih pravic tako, da so od svojega prejšnjega delodajalca zahtevali, da jih ponovno sprejme nazaj na delo in to zato, ker so prešli k novemu delodajalcu brez pismenih odločb. Po 1. odst. 80. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije) ima delavec pravico pred pristojnim organom v organizaciji oz. pri delodajalcu vložiti zahtevo za uveljavljanje njegovih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper sklepe, ki jih ti organi sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Delavec mora biti pri varovanju svojih pravic iz delovnega razmerja aktiven. Prav zaradi tega mora vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic v roku 15 dni, ko zve, da je bila kršena njegova pravica iz delovnega razmerja z dejanskimi odločitvami delodajalca. Veljavna delovnopravna zakonodaja določa ugovor kot pravno sredstvo le v primeru, ko delodajalec odloči o delavčevih pravicah in obveznostih s pisnim sklepom, zahteva pa pomeni delavčevo pravico, da se obrne na pristojni organ v organizaciji oz. na delodajalca vselej takrat, kadar meni, da so kršene njegove pravice s konkludentnimi dejanji delodajalca in o uresničevanju njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti ni izdal pisnega akta (2. odst. 23. člena ZTPDR).

Ker v konkretnem primeru delodajalec tožnikom ni izdal individualnih sklepov o prehodu v novo nastale hčerinske družbe (obstajal pa je poimenski seznam, kateri delavci bodo prešli k novim delodajalcem), bi morali tožniki, v kolikor so menili, da je s takim ravnanjem (konkludentna dejanja) delodajalec kršil njihove pravice, vložiti v 15 dneh zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja v skladu z 2. odst. 80. člena ZTPDR. Šele, če ne bi bili zadovoljni z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji oz., če ta organ ne bi odločil v 30 dneh od vložitve zahteve, pa bi lahko v nadaljnjih 15 dneh zahtevali varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Po 2. odst. 83. člena ZTPDR delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej, vendar pravočasno, obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen, ko gre za pravico do denarne terjatve. Ker so bili tožniki o zaposlitvi v novo nastalih hčerinskih družbah tožene stranke seznanjeni na zborih delavcev, o čemer so podpisali tudi izjave z datumom 23.12.1992, oziroma najkasneje ob prejemu plačilnega lista za plačo za mesec januar 1993, tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni mogoče trditi, da so za kršitev svojih pravic zvedeli šele ob uvedbi stečaja nad svojim novim delodajalcem. Kršitev pravic bi morali tožniki uveljavljati takoj ob prehodu in ne šele 21.3.1994, kar je glede na zgoraj citirano določilo ZTPDR odločno prepozno, zato je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno tožbo zavrglo.

Pri odločitvi o stroških postopka tožene stranke na prvi stopnji se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določilo 2. odst. 22. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ki določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid pravde. Tožena stranka trpi sama tudi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Ker tožniki niso uspeli s svojim zahtevkom, niti s pritožbo, nosijo sami stroške postopka na prvi in drugi stopnji upoštevaje določbo 154. člena v zvezi z določbo 166. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).