Jedro

S pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča v Velenju z dne 14. 6. 2016, opr. št. II Kr 6918/2009, so kazni iz posameznih sodb, katerih združitev in izrek enotne kazni obsojenec ponovno zahteva, izgubile svojo samostojnost in kot take ne obstajajo več. Če bi sodišče prve stopnje ugodilo obsojenčevemu predlogu, bi kršilo načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjska okrajna sodnica kot neutemeljen zavrnila predlog obsojenca z dne 28. 9. 2016 za izrek enotne kazni zapora po sodbah Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 12. 7. 2010, opr. št. I K 7607/2009, Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 2. 2015, opr. št. II K 37330/2011, Okrajnega sodišča v Velenju z dne 9. 1. 2015, opr. št. I K 6918/2009, in Okrajnega sodišča v Velenju z dne 26. 5. 2015, opr. št. I K 60631/2011. 2. Zoper sklep se je obsojenec pravočasno pritožil. Smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da mu izreče enotno kazen zapora ter ga o tem urgentno obvesti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tudi sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da se obsojenec s predlogom z dne 28. 9. 2016 (list. št. 569) ponovno zavzema za izrek enotne kazni po pravnomočnih sodbah Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 12. 7. 2010, opr. št. I K 7607/2009, Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 2. 2015, opr. št. II K 37330/2011, Okrajnega sodišča v Velenju z dne 9. 1. 2015, opr. št. I K 6918/2009, in Okrajnega sodišča v Velenju z dne 26. 5. 2015, opr. št. I K 60631/2011, ki pa so bile že upoštevane v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Velenju z dne 14. 6. 2016, opr. št. II Kr 6918/2009, v zvezi s sklepom o popravi z dne 23. 9. 2016, opr. št. II Kr 6918/2009, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen petih let in devetih mesecev zapora. Obstoj pravnomočne sodne odločbe (res iudicata) je procesna ovira za ponovno odločanje o isti stvari in izključuje možnost nove, drugačne ali enake odločitve (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi z dne 12. 3. 2009, opr. št. I Ips 25/2009). S pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča v Velenju z dne 14. 6. 2016, opr. št. II Kr 6918/2009, so kazni iz posameznih sodb, katerih združitev in izrek enotne kazni obsojenec ponovno zahteva, izgubile svojo samostojnost in kot take ne obstajajo več. Če bi sodišče prve stopnje ugodilo obsojenčevemu predlogu, bi kršilo načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP.

5. Iz obsojenčevega predloga ter aktualne pritožbe izhaja, da si očitno zmotno tolmači določbe 55. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku citiranega člena mora sodišče, če sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 53. členu; pri tem upošteva, da je prej izrečena kazen že določena. Kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, se mu všteje v izrečeno kazen zapora. S sodbo z dne 14. 6. 2016, opr. št. II Kr 6918/2009, in sklepom o popravi z dne 23. 9. 2016, opr. št. II Kr 6918/2009, je Okrajno sodišče v Velenju obsojencu v novo izrečeni enotni kazni petih let in devetih mesecev zapora pravilno upoštevalo že prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 2. 2015, opr. št. II K 37330/2011, že prestano in delno zastarano kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 12. 7. 2010, opr. št. I K 7607/2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 8. 3. 2011, opr. št. II Kp 7607/2009, ter del že prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Velenju z dne 9. 1. 2015, opr. št. I K 6918/2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 22. 9. 2015, opr. št. II Kp 6918/2009 (začel jo je prestajati 14. 11. 2015).

6. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, je v predmetni kazenski zadevi sodišče prve stopnje v postopku po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP že odločilo s pravnomočno sodbo, vse sodbe in kazni po teh sodbah pa so s tem dejstvom izgubile svojo samostojnost. Prav zaradi tega je tudi neoporečna argumentacija prvega sodišča v zvezi z obsojenčevim ponovnim sklicevanjem na načelo specialnosti pod točko 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Obsojenec se namreč na načelo specialnosti v postopku neprave obnove po določbah 407. člena ZKP ne more sklicevati.

7. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Obsojenec je brez vsakršnega premoženja, nahaja pa se na prestajanju zaporne kazni. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.