Jedro

Pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest plačujejo lastniki gozdov na podlagi 49. člena Zakona o gozdovih in 3. in 6. člena Uredbe o pristojbini za vzdrževanje gozdnih cest.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, št. U 2319/97-14 z dne 15.2.2000. 2. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, št. U 2319/97 z dne 14.2.2000. 3. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

K 1. točki izreka: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo obeh tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 18.7.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Davčnega urada M., Izpostava M. z dne 29.11.1996, s katero je bila tožnikoma odmerjena pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest po stopnji 6,90% od letnega katastrskega dohodka gozdnih zemljišč v znesku 618,00 SIT. Ker po podatkih davčnega organa gozdne parcele last obeh tožnikov ne spadajo med varovalni gozd, tožnika nista oproščena plačila navedene pristojbine.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je v obravnavani zadevi sporna pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest, za katero tožnika menita, da je nista dolžna plačati, ker v svojem gozdu nimata gozdnih cest in tudi ne uporabljata drugih gozdnih poti.

Obveznost plačevanja pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest določa zakon o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93, v nadaljevanju: ZG). Člen 49 ZG določa, da lastniki gozdov plačujejo pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest. Višino pristojbine predpiše Vlada Republike Slovenije v odvisnosti od katastrskega dohodka gozdov in gostote gozdnih cest. Pristojbino odmeri in pobira državni organ, pristojen za davčne zadeve, hkrati z davkom od kmetijstva. V skladu s 6. členom Uredbe o pristojbini za vzdrževanje gozdnih cest (Uradni list RS, št. 38/94, v nadaljevanju: uredba), se pristojbina obračunava po stopnji 6.9% od katastrskega dohodka gozdnih zemljišč. V skladu s 3. členom navedene uredbe se pristojbina ne plačuje od varovalnih gozdov in od gozdov v območjih, ki s cestami niso odprta. Šteje se, da območje ni odprto s cestami, če je večje od 100 ha in je povprečna spravilna razdalja več kot 1200 m za traktorsko spravilo in več kot 800 m za spravilo z žičnico. Območja teh gozdov ugotovi Zavod za gozdove Slovenije, ki te podatke posreduje davčnemu organu. Nesporno je, da sta tožnika lastnika gozdov in sta zato tudi zavezanca za plačilo navedene pristojbine. Ker po evidenci Zavoda za gozdove njuni gozdovi ne sodijo med varovalne gozdove in tudi niso v območjih, ki niso odprta s cestami, tožnika tudi nista oproščena plačila pristojbine. Zato je neupošteven tožbeni ugovor, da v njunem gozdu ni cest in da tudi ne uporabljata drugih gozdnih cest, saj je obveznost plačila pristojbine odvisna od lastništva gozda in ne od same uporabe cest. Sredstva zbrana na podlagi pristojbine so namenska sredstva za vzdrževanje gozdnih cest, ki se izvaja na podlagi programa Zavoda za gozdove. Gozdne ceste namreč niso namenjene samo lastnikom gozdov, ki gospodarijo z njimi, temveč je njihov namen širši. Gozdne ceste so namenske prometnice, ki omogočajo gospodarjenje z gozdovi, kakor tudi promet, ki ni povezan z gozdarsko dejavnostjo in je v javne interesu, v skladu s funkcijami, ki jih ima gozd v določenem predelu. Iz navedenih razlogov je tudi zakonodajalec določil obveznost plačevanja pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest. Tožnika s pritožbo izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje. Navajata, da v celoti vztrajata pri svojih tožbenih navedbah in ostalih vlogah, ki sta jih dala v tej zadevi. Z odločbo davčnega urada se ne moreta strinjati, saj menita, da je krivična. Predlagata, da pritožbeno sodišče zadevo ponovno prouči, njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Zahtevata tudi, da se morebitni stroški postopka, predvsem sodna taksa za pritožbo naloži toženi stranki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Že sodišče prve stopnje je tožnikoma v svoji sodbi pravilno in obširno obrazložilo, zakaj sta dolžna plačati pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest. Pravilno je tudi navedlo, da obveznost plačila navedene pristojbine temelji na 49. členu ZG ter 3. in 6. členu uredbe. Na navedeni pravni podlagi plačujejo pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest lastniki gozdov. Pristojbina se ne plačuje le od varovalnih gozdov in od gozdov v območjih, ki s cestami niso odprta. Da bi tožnika imela v lasti take gozdove, pa iz spisov ne izhaja, niti tega ne zatrjujeta. Navajata le, da je navedena pristojbina krivična. Razloge, zaradi katerih je zakonodajalec določil obveznost plačevanja pristojbine je tožnikoma pojasnilo že sodišče prve stopnje in se zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, na podlagi 343.in 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po 16.členu ZUS primerno uporablja v upravnih sporih, kot nedovoljeno zavrglo pritožbo tožnikov zoper sklep istega sodišča, št. U 2319/97 z dne 19.1.2000 o odmeri sodne takse. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je na predlog tožnikov na podlagi 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) izdalo sklep o odmeri sodne takse. Po drugem odstavku 27. člena ZST je zoper tako odločbo dopustna posebna pritožba samo v primeru, ko se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. Tožnika pa sta dne 28.1.2000 vložila "ugovor" zoper sklep o odmeri sodne takse. Ker je v upravnem sporu zoper odločbo, s katero bo odločeno o zahtevku tožnikov, dopustna pritožba, zoper sklep o odmeri sodne takse v obravnavani zadevi v skladu z 2. odstavkom 27. člena ZST posebna pritožba ni dovoljena. Navedeni sklep lahko tožnika izpodbijata v pritožbi zoper končno odločbo.

Tožnika se pritožujeta zoper sklep, s katerim je bila njuna pritožba zoper sklep o odmeri sodne takse kot nedovoljena zavržena. Navajata, da jima obrazložitev izpodbijanega sklepa ni povsem jasna. Tudi jima ni znano, kaj predstavlja posebna pritožba in da je taka pritožba nedopustna. Vendar se njuno stališče ni v ničemer spremenilo in vztrajata pri svoji vlogi z dne 28.1.2000. Zanju je sporno, da sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže, njima pa se godi krivica. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi, stroške pritožbenega postopka pa naj sodišče naloži toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Po drugem odstavku 27. člena ZST je zoper odločbo o odmeri sodne takse dopustna posebna pritožba samo v primeru, ko se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. Ker je v obravnavanem primeru, v upravnem sporu zoper odločbo, s katero bo odločeno o tožbenem zahtevku tožnikov, dopustna pritožba, zato zoper sklep o odmeri sodne takse posebna pritožba ni dovoljena. Prvostopno sodišče je zato postopalo pravilno ko je pritožbo obeh tožnikov kot nedovoljeno zavrglo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K 3. točki izreka: Pritožbeno sodišče je zavrnilo zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, saj po 3. odstavku 23. člena ZUS, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.