Jedro

Čeprav ima izpodbijani akt poslovanja obliko upravne odločbe, to še ne pomeni, da ga je mogoče zato izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Tožničina zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ (Ministrstvo za okolje in prostor-MOP) odločil, da se zavrne tožničina zahteva za sklenitev pogodbe o poravnavi in izplačilu sredstev, ugotovljenih z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35203-40/2005-jv z dne 5. 7. 2006. V obrazložitvi navaja, da je izpodbijana odločba izdana na zahtevo tožnice kot uporabnice denacionaliziranega stanovanja v skladu s 173. členom Stanovanjskega zakona (SZ-1, Uradni list RS, št. 69/03, 18/04-ZVKSES, 47/06-ZEN, 45/08-ZVEtL). Dokončna pridobitev nepovratnih in kreditnih sredstev po 173. členu SZ-1 poteka v dveh fazah tako, da v prvi fazi organ ugotovi, ali najemnik denacionaliziranega stanovanja ima status prejšnjega imetnika stanovanjske pravice in na podlagi predloženih dokumentov ugotovi višino pripadajočih sredstev, v drugi fazi upravičenec predloži dokazila o tem, da dejansko kupuje lastno stanovanje, kupuje lastno stanovanjsko hišo ali gre v gradnjo lastne stanovanjske hiše. Do ugodnosti iz 173. člena SZ-1 je upravičen le tisti najemnik – prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki je na dan uveljavitve stanovanjskega zakona, to je 18. 10. 1991, prebival v stanovanju, na katerem uveljavlja pravice in v katerem še zmeraj prebiva ter v primeru, če on ali njegov zakonec oz. izvenzakonski partner ni že lastnik stanovanjske hiše ali stanovanja. Dne 19. 12. 2007 je tožnica podala zahtevo za izplačilo obveznosti iz navedene odločbe z dne 5. 7. 2006. K zahtevi je priložila overjen notarski zapis in prodajno pogodbo, iz katere je razvidno, da sta prodajalec A.A. in kupec B.B. (tožnica) zunajzakonska partnerja in da prodajalec proda in izroči v last in posest kupcu 1/10 svoje do celote lastne nepremičnine, ki predstavlja stanovanje v izmeri 129,91 m2 na naslovu .... Iz njene zahteve za izplačilo obveznosti je jasno, da že stanuje na drugem naslovu in sicer ..., kjer je prav tako lastnik njen zunajzakonski partner A.A.. Čeprav je bilo tožnici že večkrat pojasnjeno (pisno in ustno), da na podlagi predložene dokumentacije ni upravičena do izplačila nepovratnih gotovinskih sredstev, je dne 22. 5. 2008 po svoji pooblaščeni odvetniški pisarni vložila zahtevo za izplačilo ugotovljenih sredstev z zahtevo, da se o njeni zahtevi izda ustrezen akt. Upravni organ ugotavlja, da tožničini zahtevi za izplačilo že ugotovljenih materialnih ugodnosti v skladu z 173. členom SZ-1 ni mogoče ugoditi, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji.

Tožnica v tožbi navaja, da ji je bila z odločbo z dne 5. 7. 2006 pravica do nadomestila v skladu z 173. členom SZ-1 že priznana. Pred izdajo te odločbe je bil izpeljan upravni postopek, v katerem je pristojni organ ugotovil vse relevantne okoliščine, ki nadomestilo utemeljujejo. Zato upravni organ dve leti kasneje nima pravice posegati v to dokončno in pravnomočno odločbo oz. odločitev, kar pa je storil z izpodbijano odločbo. Izpodbijana odločba je tako v nasprotju s pravnomočno odločbo z dne 5. 7. 2006, s tem pa je nezakonito poseženo v njen pravni položaj s tem, da se ji jemlje tisto, kar ji je že bilo pravnomočno dodeljeno. S tem so ji bile kršene njene ustavne pravice do pravne varnosti in predvidljivosti, do poštenega sojenja pravico glede prepovedi ponovnega sojenja po 31. členu Ustave RS. Zahteva izpolnitev obveznosti oz. njenih pravic po odločbi z dne 5. 7. 2006. Zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in toženki naloži izpolnitev obveznosti po odločbi z dne 5. 7. 2006, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in svojo odločitev še dodatno pojasnjuje. V svojih nadaljnjih odgovorih oz. pripravljalnih vlogah stranki ponavljata in podrobneje utemeljujeta svoja stališča in predloge.

K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo zavrglo, ker izpodbijana odločba ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, ampak gre za akt poslovanja upravnega organa (MOP), s katerim le ta zavrača zahtevek za izplačilo sredstev.

Kaj je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu, je v skladu z 157. členom Ustave RS določeno v uvodnih členih Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06). Tako je v 1. členu določeno, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 2. členu odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Bistvena sestavina upravne odločbe je torej odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je stranka v postopku njene izdaje.

V obravnavnem primeru tožnica s tožbo izpodbija pisanje (odločbo), v katerem je navedeno, da se zavrne njena zahteva za sklenitev pogodbe o poravnavi in izplačilu sredstev po odločbi MOP z dne 5. 7. 2006. Glede na to, da je bilo o tožničinih pravicah in obveznostih po 173. členu SZ-1 že pravnomočno odločeno z navedeno odločbo MOP (z dne 5. 7. 2006), ki ni bila odpravljena ali razveljavljena, predstavlja izpodbijana odločba le akt poslovanja, ki vsebuje izjavo, po kateri se tožničina zahteva za izplačilo sredstev zavrne. Okoliščina, da je ta akt poslovanja, namesto kot navaden dopis oblikovan kot upravna odločba, na odločitev v zadevi ne more vplivati.

Po presoji sodišča ima tožnica v zvezi z uveljavljanjem že ugotovljenih denarnih obveznosti zavezancev za izplačilo sredstev na podlagi 173. člena SZ-1, ki izhajajo iz navedene odločbe z dne 5. 7. 2006, možnost izpolnitev obveznosti uveljavljati z upravno izvršbo na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2).

V podporo tej svoji odločitvi in obrazložitvi se sodišče sklicuje tudi na sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št. U 1541/2008-10 z dne 14. 10. 2008, ki je bil potrjen s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Up 555/2008 z dne 19. 11. 2009. V točki 6. obrazložitve navedenega sklepa je Vrhovno sodišče (ko je potrdilo pravilnost prvostopne odločitve o tem, da se tožba zavrže, ker izpodbijani dopis ni akt, ki bi se izpodbijal v upravnem sporu) med drugim zapisalo, da tožena stranka s spornim dopisom (s katerim je zavrnila tožnikovo vlogo za izplačilo ugotovljenih sredstev po 173. členu SZ-1 z obrazložitvijo, da tožnik ni upravičen do uveljavljanja ugodnosti po navedenem členu SZ-1) ni odločalo o pravicah oz. pravnih koristih tožnika, saj je bilo o njegovih pravicah iz 173. člena SZ-1 že odločeno z odločbo istega organa z dne 21. 4. 2008. Vrhovno sodišče še navaja, da je s spornim dopisom tožena stranka sicer zavrnila izplačilo sredstev, določenih v navedeni odločbi z navedbo, da tožnik glede na predloženo dokumentacijo ni upravičen do ugodnosti iz 173. člena SZ-1; ker pa je tožena stranka o teh upravičenjih že odločila s prej navedeno odločbo, spornega dopisa ni mogoče šteti za upravno odločbo, zato upravni spor ni dopusten. Spornemu dopisu je mogoče pripisati le učinke zavrnitve izpolnitve obveznosti iz odločbe.

Čeprav je šlo torej v navedenem primeru (obeh judikatih, na katera se tukajšnje sodišče sedaj sklicuje) za izpodbijanje dopisa kot upravnega akta, pa je zadeva vsebinsko primerljiva. Tudi v tukaj obravnavanem primeru je namreč ministrstvo o tožničinih pravicah po 173. členu SZ-1 že odločilo z odločbo z dne 5. 7. 5006. Dokler ta odločba ostane v veljavi (če ni npr. odpravljena s kakšnimi izrednimi pravnimi sredstvi) lahko tožnica njeno uresničitev po presoji sodišča uveljavlja z upravno izvršbo zoper zavezance za izplačilo sredstev, navedene v izreku odločbe in v skladu z njo. Tudi v postopku upravne izvršbe seveda lahko pride do sporov, ki se rešujejo po pravilih upravnega postopka (v zvezi z izvršbo), prav tako je mogoče, da v zvezi s tem (upravno izvršbo) po končanem upravnem postopku pride tudi do upravnega spora.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da akt, ki se s tožbo izpodbija, ni upravni akt oz. akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: V četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 je določeno, da v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrglo, je tožnica, upoštevaje citirano zakonsko določbo, dolžna sama nositi svoje stroške postopka.