Jedro

Da je izpolnjen pogoj iz 65. čl. ZZZDR, zadošča, če je skupno življenje nevzdržno za enega izmed zakoncev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 21.8.1976 v Ljubljani. Mld. otroka pravdnih strank A. M. roj. 26.3.1982 je prvo sodišče dodelilo v vzgojo in varstvo materi M. M.. S tretjo točko izreka je M. M. naloženo plačevanje preživnine za mld. A. M. in sicer od 1.3.2000 dalje v znesku 10.000,00 SIT do prve valorizacije preživnin, odtlej pa valorizirano po vsakokratnih obvestilih CSD. Do pravnomočnosti zapadle obroke je dolžan plačevati v 15-ih dneh, v bodoče pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, na roke zakoniti zastopnici, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji preživninski zahtevek je sodišče zavrnilo. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. V laični vlogi izrecno ne uveljavlja nobenega pritožbenega razloga ter sodišču predlaga, naj sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in naj "se mi omogoči vsaj pisno pričanje, da se tožbeni stranki lahko sporazumeta o višini odškodnine". Pritožnik navaja, da dejstvo - razlika v značaju in nekomuniciranje - ni bilo objektivno ugotovljeno, ker naj tožnik ne bi mogel dati pisne izjave z dokazi na sodišču, čeprav se je glavne obravnave v roku udeležil. Pritožnik pojasnjuje, da živita s tožnico v skupnem gospodinjstvu ločeno življenje že 20 let. Nazadnje pritožnik navaja, da višina prejemkov ni ugotovljena objektivno. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na tiste pritožbene navedbe, ki napadajo prvo točko izreka izpodbijane sodbe (t.j da se zakonska zveza med pravdnima strankama razveže). Dejansko stanje je v tem pogledu dovolj razčiščeno in nanj je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnik v postopku, kot navaja sam, res ni sodeloval. Ob tem pa mu je treba pojasniti, da je to njegova pravica, upravičenje in le od njegove volje je odvisno ali jo uporabi ali ne. Ta pravica je seveda lahko tudi kršena, ravno iz tega razloga Zakon o pravdnem postopku - ZPP določa natančna pravila, po katerih je stranke potrebno vabiti na glavno obravnavo, jim omogočiti, da se seznanijo z vsebino sodnih pisanj in podobno. V kolikor so ta pravila prekršena in je stranki na ta način odtegnjena možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 8.točki 339/2 čl. ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti celo po uradni dolžnosti. Preizkus v pritožbenem postopku pa je pokazal, da takšnih kršitev prvo sodišče ni zagrešilo, saj sta bila tako tožba kot vabilo na glavno obravnavo tožencu vročena osebno in je imel tako vso možnost obravnavnja pred sodiščem. Kar pa se tiče pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga nalaga 65.člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, pa je potrebno pritožniku pojasniti, da je le-to pravilno in popolno ugotovljeno. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bila zaslišana tožnica in sodišče je na podlagi njene izpovedbe ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za razvezo zakonske zveze. Ob tem velja dodati, da zadošča, če je zakonska zveza nevzdržna že za enega izmed zakoncev. "Objektivnost", katere manjko v ugotovljenem dejanskem stanju zatrjuje pritožnik, torej ne pomeni, da bi moral to nevzdržnost občutiti tudi toženec. Kot ugotavlja že prvo sodišče je poglavitna vsebina zakonske zveze obojestranka čustvena navezanost. Te pa med pravdnima strankama, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, ni več. Iz navedenih razlogov je pritožba zoper prvo točko izpodbijanega sklepa neutemljena. Druge točke (dodelitve mladoletne A. v vzgojo in varstvo materi) pritožnik ne napada s izrecnimi navedbami, zato se je pritožbeno sodišče omejilo na preizkus, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti. Prvo sodišče ni zagrešilo nobenih takšnih kršitev (350/2 čl. ZPP). Naposled je potrebno odgovoriti še na tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na 3.točko izreka izpodbijane sodbe. Pritožnik navaja, da višina prispevkov tožnika ni ugotovljena objektivno. Navedeno ne drži. Prvo sodišče je njegove prejemke ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnice, ki je pojasnila, da je toženec brezposelen, vendar (kar je za zadevo odločilnega pomena) zdrav in delazmožen. Pritožnik ne pojasni, kaj naj bi v zvezi s tem ne bilo objektivno ugotovljeno, marveč podaja zgolj pavšalno navedbo. Pritožniku je potrebno povedati, da je kot oče mladoletne hčere dolžan prispevati za njeno preživljanje. Višino prispevka za preživljanje pa sodišče določi v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. V postopku je bilo ugotovljeno, da je preživninska upravičenka sedemnajstletno dekle. Glede na dejstvo, da njena mati (tožnica) prejema blizu 300.000,00 SIT plače mesečno, predstavlja znesek 10.000,00 SIT prispevek za preživljanje, ki meji na simbolično preživnino in nikakor ne more presegati življenskih potreb sedemnajstletnega dekleta, še več: takšen znesek predstavlja prej malenkosten prispevek. Upoštevaje dejansko ugotovitev, da je toženec sposoben za delo (česar v pritožbi niti ne izpodbija), je, kot ugotavlja že prvo sodišče, takšna preživnina primerna in v skladu z 79.členom ZZZDR ter ne presega sorazmerja med odločilnimi dejavniki za določitev višine prispevka po tem zakonitem določilu (možnosti staršev in potrebe otrok). Pritožba je torej tudi v tem delu neutemeljena. Glede na višino dohodkov matere pa je odveč bojazen, da bi šla takšna odločitev na škodo otroka (ne glede na to, da se tožnica ne pritožuje, mora namreč sodišče po uradni dolžnosti skrbeti za koristi in interese otrok - 408.člen ZPP). Ker je pritožba neutemeljena in ker prvo sodišče tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353.člen ZPP).