Jedro

Tožniku je bila očitana huda malomarnost, ki pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 101775, z dne 28. 7. 2014 ostane v veljavi v prvem odstavku, to je za znesek 2.787,99 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 7. 11. 2013 dalje do plačila, ter v tretjem odstavku za izvršilne stroške v višini 54,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 8. 2014 dalje do plačila.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 609,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo."

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in navaja, da je toženec kot voznik tovornega vozila - kamiona povzročil nesrečo v Nemčiji, zaradi česar naj bi tožeči stranki nastala materialna škoda. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna, saj škoda ni izkazana. Tožeča stranka je navedla, da je od Zavarovalnice A. dobila povrnjeno škodo v višini 31.441,19 EUR, vendar je toženec prepričan, da je v tem znesku zajeta tudi materialna škoda (stroški reševanja vozila), ki jo tožeča stranka vtožuje s predmetno tožbo. Tožencu ni bila dokazana krivda za nastalo škodo. Toženec je zaradi preutrujenosti zapeljal na bankino, nezgoda se je zgodila v poznih nočnih urah, pri čemer je toženec bil dolžan ravnati po navodilih delodajalca, ki se ne opirajo na voznikovo psihofizično stanje, voznik je dolžan izpolniti zadano delovno nalogo. Zaradi navedenega je ugotovitev sodišča, da bi toženec moral sam poskrbeti za počitek, kot poklicni voznik povsem neživljenjska. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo sodišče povzema, da bi lahko bil vzrok tudi uporaba mobitela, je neživljenjska. Utrujenost je botrovala nezgodi, kar se dogaja pogosto.

3. Tožeča stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe toženca ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da mora pritožba skladno z določbo 335. člena ZPP obsegati navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis tožnika. Pritožba, ki ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP je nepopolna in jo je potrebno zavreči. Pritožba tožene stranke (kljub pravnemu pouku v izpodbijani sodbi) ne vsebuje izjave, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, zato jo je potrebno zavreči. Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je toženec kot delavec, voznik tovornega vozila na službeni poti povzročil prometno nesrečo iz hude malomarnosti, zaradi česar je tožeči stranki nastala materialna škoda, ki jo je toženec dolžan povrniti. Toženec je poklicni voznik in je med vožnjo s kamionom v krožišču zapeljal na bankino in izgubil nadzor nad vozilom, zaradi česar se je kamion prevrnil. Tožeča stranka je izkazala, da ji je nastala škoda v višini 34.229,18 EUR, pri čemer ji je zavarovalnica na podlagi zavarovanja plačala zgolj 31.441,19 EUR. Tožeča stranka je zahtevala plačilo razlike do dejanske višine škode. Skladno z določili 117. člena ZDR-1 je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, le to dolžan povrniti. Odškodninska odgovornost se ugotavlja skladno z obligacijskim zakonikom, ki v 131. členu določa, da je dolžan povzročitelj škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Huda malomarnost je podana, če se je povzročitelj škode zavedal, da bo lahko zaradi njegovega dejanja (ali opustitve) nastala škoda, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo ali da jo bo lahko odvrnil. Ravnanje povzročitelja škode je bilo skrajno nepazljivo, pri čemer je ta zanemaril skrbnost, ki se od njega pričakuje. Povzročeno ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka, torej presega navadno malomarnost. Pritožba neutemeljeno očita napotitev preutrujenega delavca na delo in neupoštevanje psihofizičnega stanja delavca, zaradi česar naj bi prišlo do nezgode. Tožeči stranki ni v interesu, da bi sama kakorkoli povečevala tveganje za morebitno nezgodo na cesti, v kateri bi bili udeleženi njeni delavci. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev na katere se pazi po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče glede na to, da je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navedla, da bi moralo sodišče zavreči pritožbo iz razloga, ker le-ta ne vsebuje izjave, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, navaja, da pritožba toženca izrecno navaja, da se pritožuje zoper sodbo iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni. Navedena dikcija pojmovno jasno opredeljuje, da se toženec pritožuje zoper celotno sodbo, torej je pritožbeno sodišče pritožbo toženca obravnavalo po vsebini upoštevaje pri tem 335. člen ZPP.

7. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze in prečitalo vse listine v spisu, ki jih je predložila tožeča stranka ter zaslišalo toženca ter pričo B.B.. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je toženec bil pri tožeči stranki v delovnem razmerju kot voznik tovornjaka, pri čemer je 29. 1. 2013 pri kraju C. v Nemčiji prišlo do prometne nesreče, kjer je tožeči stranki nastala materialna škoda. Zavarovalnica A. je tožeči stranki povrnila škodo v višini 31.441,19 EUR, tožeča stranka pa je od toženca zahtevala le še plačilo 2.787,99 EUR (odbitna franšiza).

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 177. členu ureja odškodninsko odgovornost delavcev in določa, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. Obligacijski zakonik pa v 131. členu določa, da je škodo dolžan povrniti povzročitelj škode, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Tožniku je bila očitana huda malomarnost, ki sicer pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Tožeča stranka je v predmetni zadevi uveljavljala plačilo odbitne franšize, tako da tožbeni zahtevek predstavlja povrnitev te škode v višini 2.787,99 EUR in povrnitev stroškov izvršbe v višini 54,00 EUR. Šlo je za prevrnjeni kamion, ki ga je bilo potrebno pripeljati iz Nemčije v D.. Ob tem je sodišče tudi ugotovilo, da ni bila počena pnevmatika, ki bi morda razbremenjevala toženo stranko. Toženec tudi pravočasno ni podal nikakršnega ugovora o tem, da višina škode ni pravilna. Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravno argumentacijo sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja. Ob tem je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati za opravljene nadure, o čemer je tekel postopek pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.