Jedro

Po prvem odstavku 109. člena v zvezi z 11. členom ZPP sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, z denarno kaznijo do 1300 EUR. Namen citirane določbe ZPP je zavarovati zaupanje v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva, to je sodne veje oblasti v celoti. Žalitev sodišča je torej podana, če so izjave storilca takšne, da ogrožajo ugled in spodkopavajo avtoriteto sodišča. Pri vprašanju, ali konkretno izjavljanje v resnici ogroža avtoriteto sodstva, se je treba vprašati, ali bi množično dopuščanje tovrstnega izražanja ogrozilo ugled in avtoriteto sodstva do te mere, da bi bila realno ogrožena vladavina prava in s tem načelo pravne države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženko v pravdni zadevi I P 45/2021 kaznovalo z denarno kaznijo 500 EUR, ker je v več vlogah žalila sodišče, tožečo stranko in njenega pooblaščenca.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila nasprotna udeleženka. Predlaga, da se izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Navaja, da je kaznovana zaradi ravnanja nekoga drugega, in sicer A. A., ki sicer ni bil niti njen pooblaščenec, pač pa je zanjo le enkrat vpogledal v spis, elektronsko sporočilo 23. 12. 2019 pa je napisal sam. Vsi očitki, ki so navedeni v tč. 7, 8, 13 in 14 so taki, ki jih je storila ta oseba, ki je napisala tudi vloge 30. 1. 2020, 8. 6. 2020 in 2. 11. 2021. Sodišče naj nadalje ne bi specificiralo, kaj iz teh vlog naj bi bilo žaljivo. Očitke, ki se tičejo ravnanja A. A., bi moralo ločiti od vseh drugih. Sodišče bi moralo stranko najprej opozoriti, če je ocenilo, da je bila žaljiva. Nič od navedenega ni napisala sama ali se pod navedeno podpisala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne drži, da bi bila pritožnica kaznovana za ravnanja, ki jih je storil nekdo drug, konkretno A. A. Drži, da so v tč. 8. in 9. obrazložitve povzete navedbe njegovega pisanja, vendar pa so v tč. 10., 11., 12. in 13. nanizani povzetki pisanj, ki jih je lastnoročno podpisala pritožnica in iz katerih ni razvidno, da bi jih pisal kdo drug, npr. njen pooblaščenec. To razlikovanje iz obrazložitve izpodbijanega sklepa torej jasno izhaja, in ne drži nasprotna trditev. Ne drži torej pritožbeni očitek, da teh pisanj pritožnica ni lastnoročno podpisala.

5. Navedbe, ki jih na navedenih mestih (tč. 10., 11., 12. in 13.) povzema sodišče prve stopnje, so tudi po oceni pritožbenega sodišča žaljive; pritrditi gre oceni sodišča prve stopnje, da ne gre za kritiko, ki bi bila storjena na dostojen način in bi bila v funkciji obrambe pravic stranke. Z izrazi, kot so "traparije, defektne tožbe, bluzenje, pumpanje in cuzanje denarja, kaj se pa greste, mafijsko komuniciranje, lažnivo zatrjevanje, humoreska za majhne otroke, izguba spomina, idiotsko goljufanje, šlamparija, goljufija, itd." gre brez dvoma za omalovaževanje, blatenje in norčevanje iz sodišča in drugih udeležencev postopka (nasprotne stranke oz. njenega pooblaščenca), kar vse spodkopava avtoriteto sodišča in sodnega postopka.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago in jo tudi pravilno uporabilo: Po prvem odstavku 109. čl. v zvezi z 11. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, z denarno kaznijo do 1300 EUR. Namen citirane določbe ZPP je zavarovati zaupanje v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva, to je sodne veje oblasti v celoti.1 Žalitev sodišča je torej podana, če so izjave storilca takšne, da ogrožajo ugled in spodkopavajo avtoriteto sodišča. Pri vprašanju, ali konkretno izjavljanje v resnici ogroža avtoriteto sodstva, se je treba vprašati, ali bi množično dopuščanje tovrstnega izražanja ogrozilo ugled in avtoriteto sodstva do te mere, da bi bila realno ogrožena vladavina prava in s tem načelo pravne države.2

7. Odgovori na navedena vprašanja so v pričujočem primeru pritrdilni in so s tem izpolnjeni vsi zakonski pogoji za kaznovanje. Dodati gre, da gre za zapisane besede in ne na hitro in morda v afektu izrečene besede na naroku in da so bila žaljiva pisanja vztrajno ponavljajoča se. Nadalje pa je treba zavrniti tudi pritožbeni očitek, da bi bilo zato na mestu najprej kvečjemu opozorilo. Ni treba, da bi sodišče stranko, preden jo kaznuje zaradi razžalitve, posebej opozarjalo, da bo to storilo.3

8. Višine kazni pritožnica konkretizirano ne izpodbija. Pritožbeno sodišče zato v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo tudi višino denarne kazni. Pri tem kot pomembno dejstvo izpostavlja tudi to, da je sodišče prve stopnje imelo možnost izreči tudi višjo kazen - 1300 EUR (3. odst. 11. čl. ZPP).

9. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo relevantnih napak, ga je v potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-145/03. 2 Sklep VS RS Cp 2/2017 z dne 9. 3. 2017. Primerjaj tudi 8. točko obrazložitve odločbe US RS U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005. 3 VSL sklep II Cp 1871/2018, II Cp 1491/2022.