Jedro

Če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, zapuščinsko sodišče o tem sporu ne odloča (212. člen ZD). Enako velja za spor o veljavnosti oporoke, kadar so med strankami sporna dejstva, kot je bilo v tem primeru (210. člen ZD). V takšnih situacijah mora zapuščinsko sodišče stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo (prvi odstavek 213. člena ZD). To je zapuščinsko sodišče v obravnavani zadevi storilo. Pritožnik tožbe ni vložil, zato je zapuščinsko sodišče zapuščinsko obravnavo pravilno nadaljevalo in dokončalo. Pravnomočnost odločbe zapuščinskega sodišča pa ni ovira, da se o zadevnem zahtevku oziroma zahtevkih ne bi mogla sprožiti pravda (peti odstavek 213. člena ZD).

Državne meje v času med vročitvijo vabila (julij 2020) in narokom (september 2020) niso bile zaprte, ampak jih je bilo mogoče prehajati. Bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, s tem, ko naj ga sodišče ne bi pravilno povabilo na narok 7. 9. 2020, pritožnik ni izkazal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o dedovanju: I. ugotovilo, da v zapuščino A. A. spadajo sredstva na srebrnem, osebnem in varčevalnem računu, 642 delnic DZS ter 41,66 EUR neizplačanih pokojninskih prejemkov; II. na podlagi pisne oporoke pred pričama s 25. 2. 2010 za oporočno dedinjo razglasilo zapustničino hčer z deležem ¾, za nujnega dediča z nujnim deležem ¼ pa zapustničinega sina.

2. Slednji se zoper tak sklep pritožuje v laični pritožbi iz “vsebinskih in procesnih“ razlogov ter predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v odločanje drugemu, interesno nevtralnemu sodišču prve stopnje. Opisuje, da se naroka 7. 9. 2020 zaradi zapore državne meje ni mogel udeležiti, vabila pa ni prejel. Zapisnik naroka mu ni bil vročen; dvomi, da korekten in verodostojen zapisnik sploh obstaja, obravnava se je sprevrgla v neformalen pogovor med sodnico in pooblaščencema nasprotne stranke. Med izdajo in vročitvijo sklepa je preteklo mesec dni.

Pritožnik meni, da v zapuščino spada še ½ stanovanja na ... ulici in denarna sredstva (pritožnik navaja zneske: 100.000 EUR, 270.000 EUR in 96.000 EUR) ter da je oporoka zaradi absolutne neverodostojnosti oporočnih prič neveljavna. Opisuje zadnja leta življenja svojega očeta in sodne postopke, ki so potekali, sestrino in zapustničino vlogo pri tem. Zaključuje, da mati (zapustnica) ne more dedovati po očetu, saj ga je zapustila in z njim prekinila vse, tudi pisne stike.

3. Dedinja B. B. predlaga zavrnitev pritožbe in kaznovanje pritožnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožniku je bilo vabilo na zapuščinsko obravnavo 7. 9. 2020 vročeno s tako imenovano fikcijo vročitve, ker ga ni dvignil v roku iz 3. odstavka 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 163. člena Zakona o dedovanju (ZD). V pritožbi trdi, da vabila ni prejel in na narok ni mogel priti zaradi zapore državnih meja. Svojih trditev o odsotnosti iz države ne konkretizira in ne predloži dokazov zanje. Državne meje v času med vročitvijo vabila (julij 2020) in narokom (september 2020) tudi sicer, kot je splošno znano, niso bile zaprte, ampak jih je bilo mogoče prehajati. Bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, s tem, ko naj ga sodišče ne bi pravilno povabilo na narok 7. 9. 2020, pritožnik torej ni izkazal. 6. Zapisnik o naroku 7. 9. 2020 je v spisu (list. št. 142 in 143) in ga lahko pritožnik v skladu s 1. odstavkom 150. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pregleda.

7. Kar se tiče datuma izdaje izpodbijanega sklepa in njegove vročitve dediču, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da končna sodna odločba vselej nosi datum zadnje obravnave.1 Ta trenutek namreč zamejuje tako imenovane časovne meje pravnomočnosti, to je zadnji trenutek v katerem stranke še lahko navajajo dejstva in dokaze, ki nastanejo še med postopkom; prav tako pa le dejstva, ki so nastala do tega trenutka, sodnik lahko upošteva pri odločanju v zadevi.2 Pisno mora biti odločba na podlagi 323. člena ZPP, ki se uporablja tudi v zapuščinskem postopku, izdelana najpozneje v 30 dneh od dneva, ko je bila obravnava končana. Šele ko je sodna odločba pisno izdelana, jo je mogoče poslati udeležencem postopka. Iz odredbe na list. št. 148 v spisu izhaja, da je bilo v tem primeru to storjeno v zakonskem roku, 5. 10. 2020, tako da je bil sklep pritožniku vročen 6. 10. 2020. Tudi v tem smislu torej ni prišlo do nobene kršitve določb postopka.

8. Del pritožbenih razlogov višje sodišče razume kot izpodbijanje sklepa II D 2012/2018-89 (Su 137/2020) z 20. 2. 2020, zoper katerega ni dovoljena posebna pritožba, ampak ga je mogoče izpodbijati v pritožbi zoper končno odločbo. Tudi pritožbeno sodišče, tako kot predsednica Okrajnega sodišča, ne najde razlogov iz 70. člena ZPP, zaradi katerih bi morala biti sodnica prve stopnje izločena iz obravnavanja te zadeve. Pritožnikovi pritožbeni očitki o pristranskosti sodnice in o dolgoletnem znanstvu in sodelovanju s pooblaščencema dedinje B. B. so posplošeni.

9. V vsebinskem smislu mora pritožbeno sodišče pritožniku najprej pojasniti, da gre v tej zadevi le za zapuščinski postopek po A. A. in ne za zapuščinski postopek po njenem prej umrlem soprogu. Zapuščinski postopek po zapustničinem soprogu še ni bil končan. Pritožbeno sodišče razume pritožnikovo bolečino, povezano z zadnjimi leti življenja njegovega očeta in sodnimi postopki, ki so v zvezi s tem tekli, ter z njim sočustvuje, a nič od tega ne vpliva na obseg zapuščine v tem postopku in tudi ne na pravilnost izpodbijanega sklepa. Vprašanje, ali zapustnica lahko deduje po svojem prej umrlem soprogu, bo zapuščinsko sodišče obravnavalo v zapuščinskem postopku po njem.

10. Pritožnik narobe razume razloge izpodbijanega sklepa in vlogo zapuščinskega sodišča v zvezi z vprašanji veljavnosti oporoke in obsega zapuščine. Če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (kot v tem primeru), zapuščinsko sodišče o tem sporu ne odloča (prim. 212. člen ZD) in v izpodbijanem sklepu tudi ni odločalo. Enako velja za spor o veljavnosti oporoke, kadar so med strankami sporna dejstva, kot je bilo v tem primeru (210. člen ZD).3 V takšnih situacijah mora zapuščinsko sodišče stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo (1. odstavek 213. člena ZD). To je zapuščinsko sodišče v obravnavani zadevi storilo s sklepom II D 2012/2018-65 s 15. 7. 2019, ki je postal pravnomočen 18. 9. 2019. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim pritožnik ne nasprotuje, tožbe za razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju SV 237/11 s 24. 6. 2011, za razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene 5. 3. 2008, ter za razveljavitev pisne oporoke zapustnice pred pričama s 25. 2. 2010, ni vložil. Zapuščinsko sodišče je moralo zato v skladu z določbo 4. odstavka 213. člena ZD zapuščinsko obravnavo nadaljevati in jo dokončati ne glede na njegove zahtevke, glede katerih ga je napotilo na pravdo, kar je tudi naredilo.

11. Višje sodišče pritožniku kot pravnemu laiku še pojasnjuje, da pravnomočnost odločbe zapuščinskega sodišča ni ovira, da se o zadevnem zahtevku oziroma zahtevkih ne bi mogla sprožiti pravda (5. odstavek 213. člena ZD).

12. Na ostale pritožbene razloge in razloge odgovora na pritožbo višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena. Oporočni dedinji le kratko odgovarja, da pritožnik, pravni laik, trditve o sodišču in pooblaščencih podaja v okviru sodnega postopka. Glede na to in glede na njihovo vsebino nikakor ni mogoče šteti, da je njegov (edini) namen žaljenje sodišča in udeležencev postopka. Ravnovesje med potrebo po varstvu avtoritete sodstva na eni strani in potrebo po varstvu svobode izražanja pritožnika4 ne opravičuje njegovega denarnega kaznovanja.

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Nekoliko drugače je tedaj, ko je njena izdaja pridržana, kar za ta primer ni odločilno. 2 Več o tem: A. Galič, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 168 in naslednje ter N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 620 in naslednje. 3 Trditve dediča o razlogih za neveljavnost oporoke niso takšne, da bi šlo lahko za absolutno nesposobnost biti priča v smislu 2. odstavka 67. člena ZD. 4 Prim. sodba ESČP Čeferin proti Sloveniji (pritožba št. 40975/08) in v njej citirane odločbe.