Jedro

Navodilo o vsebini in načinu vodenja evidenc o vloženih zahtevah, o izdanih odločbah in o izvršitvi odločb v postopku denacionalizacije ne določa, da se o datumih pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji vodi evidenca, prav tako pa tudi organ izda potrdilo o dokončnosti ali pravnomočnosti na zahtevo stranke ali organa v skladu z določili 180. člena ZUP (in ne na podlagi 179. člena ZUP). Zato je toženka pravilno ugotovila, da bi bila dolžna potrditi pravnomočnost delne odločbe o denacionalizaciji oziroma izdati odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo potrdila v roku 30. dni in ne v roku 15. dni, kot trdi tožnica.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je dne 9. 5. 2017 pri Upravni enoti Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložila predlog, naj izda potrdilo o pravnomočnosti delne odločbe št. D-321-41/1992-1870 z dne 30. 3. 2017, s katero sta ji bili kot upravičenki do denacionalizacije vrnjeni v last in posest nepremičnini parc.št. 1003/124 in 1003/157 k.o. ....

2. Tožnica je dne 26. 5. 2017 vložila pritožbo. V njej navaja, da upravni organ glede na določbo prvega odstavka 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vodi evidenco o pravnomočnosti svojih odločb. Zato bi moral prvostopenjski organ izdati potrdilo o pravnomočnosti v roku 15 dni (četrti odstavek 19. člena ZUP) oziroma zahtevo za izdajo potrdila v tem roku zavrniti z odločbo (prvi odstavek 180. a člena ZUP). Ker tega ni storil, se šteje, da je zahtevo za izdajo potrdila z iztekom 15 dnevnega roka zavrnil (tretji odstavek 180. a člena ZUP).

3. Drugostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom pritožbo zavrgel. V obrazložitvi navaja, da v ZUP, Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in Navodilu o vsebini in načinu vodenja evidenc o vloženih zahtevah, izdanih odločbah in o izvršitvi odločb v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Navodilo) ni določeno, da je potrebno voditi evidenco o datumih pravnomočnosti izdanih odločb. Ker izdaja potrdila o pravnomočnosti odločbe ni dejstvo, o katerem je potrebno voditi uradno evidenco, mora organ v skladu z drugim odstavkom 180 a člena ZUP izdati potrdilo v roku 30 dni od vložitve zahteve za njegovo izdajo in ne v 15 dneh. Ta rok pa v nobenem primeru ne more pričeti teči pred pravnomočnostjo odločbe. Ugotavlja, da je tožnica dne 18. 4. 2017 zoper delno odločbo št. D-321-41/1992-1870 z dne 30. 3. 2017 vložila pritožbo. To pritožbo je umaknila s pisno izjavo dne 22. 5. 2017. Prvostopenjski organ je nato pritožbeni postopek ustavil s sklepom št. D-321-41/1992-1896 z dne 24. 5. 2017. Sklep so stranke prejele dne 25. 5. 2017, rok za pritožbo zoper ta sklep pa je potekel 9. 6. 2017. Zato je odločba postala pravnomočna šele 10. 6. 2017 in ne 19. 4. 2017 kot trdi tožnica. Sklep o ustavitvi postopka sicer ni naveden v 5. točki drugega odstavka 224. člena ZUP, po katerem odločba postane izvršljiva, ko se stranki vroči odločba organa druge stopnje, s katero se pritožba zavrne, ali sklep s katerim se pritožba zavrže. Vendar je dejstvo, da je bila pritožba vložena in je zato o njej potrebno odločiti, bodisi vsebinsko z odločbo, bodisi s sklepom o zavrženju pritožbe, ali pa je potrebno zaradi umika ustaviti pritožbeni postopek s sklepom. Ker je zoper sklep o ustavitvi dovoljena pritožba in je v primeru njegove odprave potrebno odločati o vloženi pritožbi, postane odločba pravnomočna šele s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi pritožbenega postopka.

4. Glede na navedeno drugostopenjski organ zaključuje, da je delna odločba o denacionalizaciji št. D-321-41/1992-1829 z dne 30. 3. 2017 postala pravnomočna dne 10. 6. 2017. Posledično je rok za izdajo potrdila po 2. odstavku 180. člena ZUP potekel dne 10. 7. 2017 in bi lahko tožnica vložila pritožbo šele po poteku petnajstdnevnega roka, ki bi začel teči 10. 7. 2017. Ker je tožnica pritožbo vložila prej, ni bila vložena pravočasno in jo je drugostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP zavrgel. 5. Tožnica zoper odločbo vlaga tožbo in predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi odločbo o zavrnitvi izdaje potrdila o pravnomočnosti delne odločbe o denacionalizaciji z dne 30. 3. 2017 in sklep drugostopenjskega organa o zavrženju pritožbe, in ker to dopušča narava stvari s sodbo odloči, da se njenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga, da odločbo o zavrnitvi izdaje potrdila o delni pravnomočnosti in sklep o zavrženju pritožbe odpravi in vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Navaja, da je dne 9. 5. 2017 vložila predlog za izdajo potrdila o delni pravnomočnosti, prvostopenjski organ pa bi moral to potrdilo izdati v 15 dneh, vendar tega ni storil. Zato se šteje, da je zahtevo zavrnil (tretji odstavek 180. člena ZUP). Zoper tako odločitev se je tožnica dne 26. 5. 2017 pritožila. Prvostopenjski organ bi moral izdati potrdilo o pravnomočnosti, saj je bila odločba o denacionalizaciji pravnomočna z iztekom pritožbenega roka tj. 19. 4. 2017. Tožnica namreč ni nikoli vložila pritožbe zoper 1.,2.,3.,4.,5. in 6. točko izreka odločbe. Tožnica je zoper delno odločbo o denacionalizaciji vložila pritožbo zato, ker je prvostopenjski organ s sklepom z dne 2. 3. 2017 A. priznal položaj stranskega udeleženca v postopku, naknadno dne 30. 3. 2017 pa je izdal delno odločbo, s katero je odločil, da se tožnici vrneta v last in posest nepremičnini parc.št. 1003/124 in parc.št. 1003/125 k.o. .... Ker zoper sklep o priznanju stranske udeležbe ni bila dovoljena posebna pritožba, je tožnica to odločitev izpodbijala s pritožbo zoper odločbo, s katero pa ni izpodbijala izreka od 1. do 6. točke delne odločbe, ampak izključno sklep o priznanju stranske udeležbe. Tožnica vztraja, da ima izrek delne odločbe šest točk, in ker zoper nobeno od teh točk ni vložila pritožbe, so postale pravnomočne. Zato je toženka kršila pravila postopka, ko je pritožbo zoper sklep neupravičeno zavrgla. V pripravljalni vlogi še dodaja, da če pritožba zoper sklep o priznanju stranske udeležbe brez hkratnega izpodbijanja celotne delne odločbe ne bi bila mogoča, bi moral upravni organ pritožbo zoper sklep o priznanju stranske udeležbe javnemu zavodu kot nedovoljeno zavreči in hkrati ugotoviti oziroma potrditi pravnomočnost delne odločbe. Dodaten problem predstavlja dejstvo, da se sicer tožnica zoper nezakonit sklep o priznanju stranske udeležbe ne more učinkovito pritožiti. Za toženkino stališče, da se lahko pritožbo zoper tak sklep vloži le zoper celotno odločbo, ni ne pravne, ne logične podlage. S tem je tožnici kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave).

6. Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je tožba neutemeljena. Predlaga, da jo sodišče zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče mora uvodoma ugotoviti vsebino tožbenega predloga. Pri tem bo upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča, da tožbenega predloga v upravnem sporu ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt naj se odpravi. Tožbeni predlog opredeljujejo tudi vsebinske navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje dejanskim in pravnim stališčem izpodbijanega upravnega akta in ki naj jih sodišče presodi.1 Tožnica v uvodu tožbe navaja, da jo vlaga zaradi odprave odločbe prvostopenjskega organa o zavrnitvi izdaje potrdila o delni pravnomočnosti in zaradi odprave sklepa o zavrženju pritožbe drugostopenjskega organa. V nadaljevanju tožbe obširno pojasnjuje, čemu so po njenem mnenju deli odločbe o denacionalizaciji postali pravnomočni prej, kot to razume prvostopenjski organ in zato njegovo ravnanje, da potrdila ni izdal, ni pravilno. Nato v zaključku ugotovi, da sta oba organa kršila pravila postopka, zaradi česar sta odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi izdaje potrdila o delni pravnomočnosti in sklep drugostopenjskega organa o zavrženju pritožbe nepravilna in nezakonita.

9. Sodišče tožničin tožbeni predlog razume kot tožbo, s katero zahteva odpravo sklepa o zavrženju pritožbe, vložene zoper ravnanje prvostopenjskega organa, ki ni izdal potrdila o pravnomočnosti. To je namreč v konkretnem primeru tisti (procesni) akt, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Takšni procesni sklepi se v upravnem sporu lahko izpodbijajo (drugi odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Akt organa prve stopnje, zoper katerega je dovoljena pritožba, pa je v upravnem sporu dopustno izpodbijati le, če je bila pritožba zoper njega zavrnjena (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in ne zavržena, kot je bilo to v konkretnem primeru. Prvostopenjski akt namreč postane po vsebini dokončen in je z njim odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi zgolj v primeru zavrnitve pritožbe.

10. Po 179. členu Zakona o splošnem upravnem postopku državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil izdajajo potrdila in druge listine (izpiske, certifikate itd.) o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco (prvi odstavek). Za uradno evidenco se šteje evidenca, ki je bila vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil (drugi odstavek). Potrdilo in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, se izdajo stranki na ustno zahtevo praviloma istega dne, ko je stranka potrdilo oziroma drugo listino zahtevala, najpozneje pa v 15 dneh, če ni v predpisu, s katerim je bila vzpostavljena uradna evidenca, drugače določeno (četrti odstavek). Po 180. členu ZUP pa državni organi in organi samoupravnih lokalne skupnosti izdajajo potrdila in druge listine tudi o dejstvih, o katerih ne vodijo uradne evidence, če zakon tako določa. V tem primeru se dejstva ugotavljajo v postopku, ki je predpisan v tem poglavju. Drugi odstavek 180 a člena ZUP določa, da če organ zavrne zahtevo za izdajo potrdila oziroma druge listine iz 180. člena ZUP, mora izdati odločbo v roku 30 dni. Če organ ni izdal potrdila, druge listine ali odločbe iz prejšnjih odstavkov, se po preteku rokov šteje, da je zahtevo zavrnil. Zoper to je dovoljena pritožba (tretji odstavek).

11. Kateri so tisti podatki, o katerih se v zvezi z načinom rešitve zahteve za denacionalizacijo, vodi evidenca, je določeno v 8. členu Navodil o vsebini in načinu vodenja evidenc o vloženih zahtevah, o izdanih odločbah in o izvršitvi odločb v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Navodila). Toženka je pravilno uporabila ta predpis, ko je zaključila, da Navodilo ne določa, da se o datumih pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji vodi evidenca. Nenazadnje pa tudi peti odstavek 225. člena ZUP določa, da izda organ potrdilo o dokončnosti ali pravnomočnosti na zahtevo stranke ali organa v skladu z določili 180. člena tega zakona (in ne na podlagi 179. člena ZUP). Zato je toženka pravilno ugotovila, da bi bila dolžna potrditi pravnomočnost delne odločbe o denacionalizaciji oziroma izdati odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo potrdila v roku 30. dni in ne v roku 15. dni, kot trdi tožnica.

12. Sodišče ugotavlja, da je tožnica dne 9. 5. 2017 vložila predlog, naj prvostopni organ izda potrdilo o pravnomočnosti delne odločbe št. D-321-41/1992-1870 z dne 30. 3. 2017. Tridesetdnevni rok za izdajo potrdila je začel teči naslednji dan po prejemu te zahteve tj. 10. 5. 2017 in bi iztekel 9. 6. 2017. Šele če prvostopenjski organ potrdila ne bi izdal do tega dne, bi lahko tožnica vložila pritožbo zaradi molka organa (drugi odstavek 180.a člena ZUP). Glede na navedeno je bila pritožba, ki jo je tožnica vložila dne 29. 5. 2017, nedopustna, saj je bila preuranjena. Okoliščina, kdaj je delna odločba o denacionalizaciji postala pravnomočna, pa za pravilno uporabo predpisa v tem sporu ni relevantna. Iz tega razloga se sodišče do tega, kdaj je nastopila pravnomočnost delne odločbe o denacionalizaciji, ne bo opredeljevalo.

13. Izpodbijana odločitev drugostopenjskega organa o zavrženju pritožbe je zato po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem aktu. Glede na to je sodišče tožbo zavrnilo in razloge, zaradi katerih je odločitev pravilna, navedlo v sodbi ( drugi odstavek 63. člena ZUS-1).

14. Dejansko stanje, ki je bilo relevantna podlaga za izdajo izpodbijanih upravnih aktov med strankama ni bilo sporno, ampak je bila sporna razlaga predpisov. Zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v sporu odločilo brez glavne obravnave.

15. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Glej I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016, X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017 in I Up 16/2017 z dne 15. 2. 2017, X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017