Jedro

Okoliščine, da je obdolženec krivdo po obtožbi priznal, da še ni bil kaznovan, da je povedal, da svoje ravnanje obžaluje ter da se je oškodovanki opravičil, pa glede na težo storjenega kaznivega dejanja, ko je do oškodovanke kot uradne osebe, zato da bi ji preprečil uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, na opisan način ravnal tako z uporabo sile kot grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, vse pa storil izrazito intenzivno in nespoštljivo ter z več izvršitvenimi ravnanji zoper njo, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dopuščajo izreka še blažje kazenske sankcije, za kar se zavzema pritožba.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega J.J. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 264,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 8118/2019 z dne 24. 2. 2020 obdolženega J.J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu na podlagi tretjega odstavka 299. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 določilo kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca proračun, dolžan pa je (očitno po prvem odstavku 95. člena ZKP) plačati sodno takso v znesku 120,00 EUR ter stroške pooblaščenca oškodovanke M.K.C., ki jih bo sodišče v primeru priglasitve odmerilo s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obdolženca zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v pogojni obsodbi določeno kazen zniža na največ 6 mesecev zapora, preizkusno dobo pa na eno leto.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 je zagrožena kazen od 1 do 5 let zapora, sodišče prve stopnje pa je, ker je krivdo po obtožbi priznal, obdolžencu izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, pri tem pa uporabilo omilitvena določila in določilo kazen 8 mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Ob tem, da je obdolženec krivdo za očitano kaznivo dejanje priznal, je kot olajševalni okoliščini upoštevalo, da doslej še ni bil kaznovan in da dejanje obžaluje, medtem ko obteževalnih okoliščin ni ugotovilo, v sodbi pa je še obrazložilo, da obdolženčevemu zavzemanju za nižjo določeno kazen ni ugodilo, ko je v okviru presoje okoliščin kaznivega dejanja upoštevalo še prizadetost in prestrašenost, ki jo je povzročil pri oškodovanki s svojim ravnanjem.

5. Teža storjenega kaznivega dejanja in okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku kazenske sankcije, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za izrek še milejše kazenske sankcije kot jo je izreklo sodišče prve stopnje. Pritožba trdi, da sodišče prizadetosti in prestrašenosti oškodovanke kot obteževalne okoliščine ne bi smelo upoštevati, ker je ta posledica zakonski znak očitanega kaznivega dejanja ter da je v nezadostni meri upoštevalo obdolženčevo ravnanje po dejanju, ko je čez nekaj dni, ko je "premlel zadevo", kot navaja pritožba, odšel k oškodovanki in se ji za svoje ravnanje opravičil, kar pomeni, da je zelo hitro spoznal, da je postopal premalo premišljeno in da bo v bodoče naredil vse, da tako ne bo več ravnal, takšen njegov odnos pa obdolženca loči od drugih storilcev podobnih dejanj. Pritožba še graja zaključek v napadeni sodbi, da obdolženčevo priznanje krivde očitanega dejanja in razumevanje pomena takega priznanja pove, da obdolženec že v trenutku inkriminiranega postopanja priznava tudi lastno zavedanje, da je njegovo ravnanje kaznivo dejanje.

6. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Njena navedba, da je obdolženec šele po svojem ravnanju spoznal, da je njegovo ravnanje predstavljalo kaznivo dejanje, v okviru pritožbe, ki je vložena zoper odločbo o kazenski sankciji, ne more biti predmet presoje, saj se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP). Okoliščine, da je obdolženec krivdo po obtožbi priznal, da še ni bil kaznovan, da je povedal, da svoje ravnanje obžaluje ter da se je oškodovanki opravičil, pa glede na težo storjenega kaznivega dejanja, ko je do oškodovanke kot uradne osebe, zato da bi ji preprečil uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, na opisan način ravnal tako z uporabo sile kot grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, vse pa storil izrazito intenzivno in nespoštljivo ter z več izvršitvenimi ravnanji zoper njo, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dopuščajo izreka še blažje kazenske sankcije, za kar se zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje je intenzivnost obdolženčevega ravnanja v okviru teže kaznivega dejanja pravilno presodilo in utemeljeno upoštevalo posledice, ki jih je s svojim ravnanjem povzročil pri oškodovanki, saj je iz izreka sodbe, kjer je njegovo ravnanje povzeto in ga je obdolženec tudi priznal, razvidno, da sta bili prav intenzivnost in nepopustljivost obdolženčevega ravnanja takšne intenzitete, da sta pri obdolženki nedvomno povzročili prizadetost in prestrašenost, pritožba pa neutemeljeno navaja, da gre za okoliščine kaznivega dejanja, ki pri odmeri kazenske sankcije ne bi smele biti upoštevane. Tudi okoliščine, da obdolženec oškodovanki ni želel storiti nič hudega, da je oškodovanka ostala na kraju dejanja in da je kasneje opravila uradno dejanje, in ostalo, kar je še navajal zagovornik v besedi strank, in na kar se sklicuje v pritožbi, ne dajejo podlage za izrek še nižje v pogojni obsodbi določene kazni in preizkusne dobe.

7. Po obrazloženem, ker odločbe o kazenski sankciji ne gre spreminjati v obdolženčevo korist, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevih zagovornikov odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na obdolženčevo premoženjsko stanje ter trajanje in zapletenost pritožbenega postopka, ob tem pa je uporabilo tarifne številke 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).