Jedro

Komisionar sklepa posle v svojem imenu, a na račun komitenta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je še, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 10.112,80 SIT.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Vsaka od pravdnih strank je prvostopenjskemu sodišču ponudila svojo verzijo pravnega razmerja, ki se je med njima oblikovalo v zvezi z lesom, ki ga je tožeča stranka dobavila toženi stranki, ta pa izvozila italijanskemu kupcu. Tožeča stranka je zatrjevala, da je šlo za prodajno razmerje, tožena stranka pa, da je šlo za komisijsko razmerje. Ker ni bila sklenjena pisna pogodba, je sodišče dejansko stanje ugotavljalo z drugimi pisnimi sledmi posla in z zaslišanjem prič, ki sta sodelovali pri sklepanju spornega pravnega posla. Ker je več razlogov govorilo v prid komisijskemu razmerju (na dobavnici tožeče stranke je pripisano "izv. stor. - 4%," kar kaže na plačilo provizije; dobavnica, račun in izpisek odprtih postavk vsebujejo ceno v ITL), je tožbeni zahtevek zavrnilo. Takega dokaznega zaključka pritožba ne uspe omajati.

Zaradi tega, ker je tožena stranka potrdila izpisek odprtih postavk, še ni mogoče zagovarjati zaključka, da je bilo med pravdnima strankama sklenjeno prodajno razmerje. Drugače bi bilo, če bi bila cena izražena v SIT. Ker pa je izražena v ITL, pomeni potrditev izpiska le strinjanje tožene stranke s svojo komisionarsko obveznostjo, ki je v tem, da komitentu (tožeči stranki) izroči kupnino, ko jo bo prejela (in če jo bo prejela) od italijanskega kupca.

Pritožnici ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da so relevantni le dokazi o konkretnem poslu, ne pa tudi dokazi o siceršnjem načinu medsebojnega poslovanja pravdnih strank. Dokazov ni mogoče a priori skrčiti le na neposredne. V okviru načela proste presoje dokazov sodišče samo oceni njihovo težo v vsakem posameznem primeru (8. člen ZPP). Vsekakor v predmetni zadevi taki posredni dokazi (npr. protokol, z dne 19.9.1994) niso bili odločilni.

Pritožnica graja, kako je prvostopenjsko sodišče razlagalo pripis "izv. stor. - 4%" na dobavnici (dokazilo A3). Sama meni, da pomeni popust. Iz citiranega pripisa kaj takega nedvomno ni mogoče izpeljati. Pritožnica še navaja, da ni jasno, kdo je navedeno besedilo pripisal na dobavnico in opozarja, da je priča K.L. le dopustil možnost, da je to storila tajnica, ki pa ni pooblaščena oseba tožeče stranke. Dobavnico je izdala tožeča stranka in tudi v spis jo je sama vložila kot dokaz. Zato je povsem neupoštevno njeno zatrjevanje, da ji je "nekdo" na dobavnico pripisal sporno besedilo.

S pritožnico se tudi ni mogoče strinjati, ko uveljavlja, da je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je priča K. L. povedal, da je tožena stranka delala za provizijo. Sodišče takega zaključka ni naredilo. Izpoved K.L. je sodišču služila le kot potrditev zaključka, da je tožena stranka delala za provizijo, do samega zaključka pa je prišlo že na podlagi drugih izvedenih dokazov. Priča je sicer povedala, da je "bil dogovorjen procent plačila." Ker se pri prodajni pogodbi dogovarja le o ceni in ne o "procentu plačila," je sklepanje prvostopenjskega sodišča dovolj prepričljivo.

Pritožnica vidi potrditev svojega stališča, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba, tudi v tem, ker je tožena stranka zatrjevala, da je vložila tožbo proti italijanskemu kupcu, ki ji ne plača prodanega lesa. S tem naj bi ravnala kot lastnik blaga, ki ga je kupila od tožeče stranke in ne kot komisionar. Komisionar sklepa posle v svojem imenu, a na račun komitenta (1. odst. 771. člena ZOR). V razmerju do italijanskega kupca je zato tožena stranka nastopala kot prodajalec lesa in je bila zato tudi upravičena (dolžna) vložiti tožbo na izpolnitev pogodbe.

Ker se je po povedanem izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).