Jedro

Stroški izvedenca računalniške stroke, ki ga je predlagala toženka, so se sicer nanašali na izpodbijanje tožnikovega zahtevka po višini, vendar pa glede na to, da tudi toženka svojih ugovornih navedb, s katerimi je oporekala utemeljenosti zahtevka tožnika (dogovor o denarnem plačilu, višina urne postavke), ni uspela izkazati, po presoji pritožbenega sodišča niso podane takšne okoliščine, ki bi terjale proporcionalno delitev stroškov izvedenca v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od toženca uveljavljal plačilo 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženec od tožnika zahteval plačilo zneska v višini 7.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). V III. točki izreka pa je odločilo, da pravdni stranki nosita svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku, tožencu pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Ne soglaša s stališčem sodišča, da pravdni stranki nista poslovno sodelovali, temveč je šlo za prijateljski odnos. Sodišče je spregledalo, da je toženec gospodarska družba, zato odnos med pravdnima strankama ni mogel temeljiti na prijateljstvu. Narava razmerja med pravdnima strankama predstavlja pravno vprašanje, kar ne spada v pristojnost izvedenca. Pomanjkanje pisne pogodbe ne dokazuje, da med strankami ni bilo poslovnega razmerja. Sodišče je spregledalo, da je tožnik svoje računalniške storitve nudil tudi pred spornim dogovorom, toženec pa jih je poravnal. Toženec ni oporekal količini opravljenega dela, priča A. A. pa je izpovedala o dogovoru, da bo tožnik poslal skupen obračun, ko bo delo opravljeno. Spregledano je bilo, da sta se pravdni stranki dogovorili za enotno ceno urne postavke. Izostala je dokazna ocena o količini tožnikovega opravljenega dela. Tožnik v izvedenskem mnenju ni zasledil zaključka, da njegovega dela ni moč ovrednotiti v denarju. Sodišče je zmotno ugotovilo, da se pravdni stranki pred izvedbo del nista dogovorili o plačilu, ter nerazumljivo spregledalo izpovedbi B. B. in A. A. Slednja je izpovedala glede dogovora o nedenarnem plačilu, B. B. pa, da naj bi se tožnikovo delo plačalo z nudenjem psihoterapevtskih storitev, pri čemer cena ure računalniških storitev znaša 30,00 EUR. Ni razumljiva miselna pot sodišča, da sta se pravdni stranki dogovorili za prosto izmenjavo medsebojnih storitev. Sodba temelji na napačnem materialnopravnem izhodišču o pravnem značaju razmerja med pravdnima strankama, kar se je odrazilo v zmotni ugotovitvi vsebine dogovora.

4. Toženec se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Odnos med pravdnima strankama na področju psihoterapevtskih storitev je bil striktno posloven in profesionalen, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje o neposlovni naravi tega odnosa napačen, dejansko stanje pa napačno in nepopolno ugotovljeno. Brez obrazložitve je ugotovitev o dogovoru pravdnih strank, po katerem opravlja tožnik za toženca storitve razvoja spletnih strani in računalniškega programiranja, medtem ko mu toženec nudi psihoterapevtske storitve. Sodišče je nekritično sledilo tožnikovi trditvi, da mu je A. A. nudila brezplačno pomoč iz naslova prijateljske usluge. Takšno zatrjevanje je bilo ves čas zavračano, tako s strani pritožnice kot tudi A. A. Psihoterapevtske storitve so se izvajale že pred izdelavo spornih spletnih strani, pritožnica pa je tožniku zaradi neplačila psihoterapevtskih storitev nudila možnost izdelave spletnih strani v vrednosti 30 EUR/h, s čimer bi tožnik vsaj deloma pokril dolg za neplačane psihoterapevtske storitve. Tudi tožnik je na začetku izjavil, da so bile sprva psihoterapevtske storitve ponujene kot brezplačna storitev (kar toženka sicer zavrača), nato pa je A. A. zahtevala plačilo ali vsaj kompenzacijo. Sodišče je sprejelo zaključek, ki ga ni zatrjeval niti tožnik in ne ustreza realnemu stanju, pri tem pa je popolnoma zanemarilo zbrana dejstva. Toženec je glede psihoterapevtskih storitev vodil popolno evidenco tožnikovih obiskov, o plačljivosti pa priča tudi plačljiva stalna supervizija primera, s čemer je bil tožnik seznanjen. Zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil odnos med pravdnima strankama na področju psihoterapevtskih storitev neposloven in neprofesionalen. Za profesionalno opravljene psihoterapevtske storitve je toženec tožniku izdal račun. Trditev, da je bil ta račun izdan šele po nastanku spora, je irelevantna, saj je toženec pojasnil, da na začetku računov ni izdajal, ker tožnik ni imel denarja, nato pa je zahteval poplačilo v obliki delnega pobota preko izdelave spletne strani. Neposlovnost odnosa med pravdnima strankama velja zgolj za odnos izdelave spletne strani, ne pa za opravljanje psihoterapevtskih storitev, poleg tega pa dokazilo o ceni 50 EUR/h za psihoterapevtske storitve niti ne more obstajati, saj za vse paciente velja splošno veljavni cenik. Prav tako je napačna stroškovna odločitev. Toženec je z izvedencem uspel dokazati, da je zahtevek tožnika neutemeljen, kljub temu pa mora nositi stroške izdelave mnenja v celoti, čeprav se je izvedenec nanašal izključno na tožnikov zahtevek.

5. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama. Tožnik se na pritožbo ni odzval, toženec pa v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne, natančne in prepričljive dokazne ocene ugotovilo, da je toženec nudil tožniku psihoterapevtske storitve, pri čemer sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik tožencu v zameno nudil računalniške storitve. Na podlagi izvedenih dokazov, predvsem zaslišanja tožnika ter prič A. A. in B. B., je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena prosta izmenjava medsebojnih storitev in da stranki nista imeli namena poravnavati medsebojnih storitev v denarju. Navedena dokazna ocena prvega sodišča je življenjsko logična in prepričljiva. Kot je sodišče utemeljeno izpostavilo, takšen zaključek potrjuje izpovedba A. A., ki je tožniku nudila psihoterapevtske storitve, pa tudi izpovedba direktorja toženca B. B. Slednji je potrdil, da do tega spora sploh ne bi prišlo, če ne bi predčasno prekinili dogovora o psihoterapiji, saj so stremeli k temu, da izenačijo storitve in se z denarjem sploh ne ukvarjajo. Pritožbeno sodišča v celoti pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča glede vsebine sklenjenega pogodbenega razmerja med strankama, saj je življenjsko logična, zato so vse pritožbene navedbe pravdnih strank, ki ugotovljeno vsebino dogovora izpodbijajo, neutemeljene.

8. Pritožbi pravdnih strank zmotno menita, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da stranki nista poslovno sodelovali ter da njun odnos ni bil posloven. Nasprotno, prvo sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali tako, da je A. A. tožniku nudila storitve psihoterapije, tožnik pa je za toženca opravljal računalniške storitve.

9. Pritožbeni očitek, da je izostala dokazna ocena o količini ur tožnikovega opravljenega dela, je glede na vsebino dogovora o odsotnosti plačil v denarju, irelevanten. Nepomemben je pritožbeni očitek, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja zaključek, da tožnikovega dela ni moč ovrednotiti v denarju. Ta pritožbeni očitek pa tudi ni utemeljen. Iz izvedenskega mnenja izvedenca računalniške stroke izhaja, da tožnikov obračun opravljenih del odstopa od pravil stroke, saj ne izkazuje konkretne vsebine opravljenega dela (list. št. 138), sicer pa je pri izdelavi vprašalnikov za spletne strani sodelovala tudi A. A., vso grafiko za spletno stran pa je izrisal zakoniti zastopnik B. B. Zato iz razpoložljivega gradiva, po mnenju izvedenca, ni moč oceniti (posledično ločiti) vložka tožnika in vložka toženca.

10. Upoštevaje vsebino dogovora je nerelevanten očitek v zvezi s časom izstavitve računov. Naknadna izstavitev računa, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, na samo vsebino dogovora nima vpliva.

11. Zmotno je smiselno zatrjevanje pritožb o ugotovitvi sodišča, da bo toženec nudil psihoterapijo brezplačno. Med pravdnima strankama je bila dogovorjena prosta izmenjava storitev, ki je uspešno potekala vse do prekinitve psihoterapije.

12. Pritožbeni očitek toženca, ki izpodbija stroškovno odločitev, ni utemeljen. Pravdni stranki s svojima zahtevkoma v pravdi nista uspeli, zato je prvo sodišče stroškovno odločitev pravilno oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP in odločilo, da stranki nosita svoje stroške pravdnega postopka. Stroški izvedenca računalniške stroke, ki ga je predlagal toženec, so se sicer nanašali na izpodbijanje tožnikovega zahtevka po višini. Glede na to, da tudi toženec svojih ugovornih navedb, s katerimi je oporekal utemeljenosti tožnikovega zahtevka (dogovor o denarnem plačilu, višina urne postavke), ni uspel izkazati, niso podane takšne okoliščine, ki bi narekovale proporcionalno delitev stroškov izvedenca.

13. Ker pritožbi nista utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Pritožnika s pritožbama nista uspela, zato sta dolžna nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).