Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 891/2015

ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.891.2015 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

razrešitev direktorja odpravnina utemeljen razlog
Višje delovno in socialno sodišče
25. februar 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker je bil tožnik (direktor tožene stranke) razrešen s funkcije iz utemeljenih razlogov, v smislu določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, mu odpravnina po pogodbi o zaposlitvi v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga po ZGD-1 (v 6-kratnem znesku zadnje mesečne plače, ko je opravljal funkcijo direktorja), ne pripada.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun odpravnine v bruto znesku 33.383,64 EUR, odvod davkov in prispevkov od navedenega zneska in plačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan v 15 dneh toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.674,45 EUR, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, in sicer po vsebini iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži v plačilo pravdne stroške. Navaja, da je tožena stranka že v času razrešitve vedela, da so razlogi zanjo neobstoječi, kar je skušala sanirati z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni navajala razloga za razrešitev, se neizpodbitno domneva, da je bil tožnik razrešen brez razloga. Krivdni razlogi pa so bili izpodbiti s sodbama Delovnega in Višjega delovnega in socialnega sodišča, pri čemer je sodišče prve stopnje vezano na odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakonitost te odpovedi je namreč predhodno vprašanje, od katerega je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka tožnika. Sodišče prve stopnje tega ni spoštovalo in je poseglo v že razsojeno predhodno vprašanje. Zaključek sodišča prve stopnje je v nasprotju z pravili korporacijskega prava, po katerih zakoniti zastopniki gospodarske družbe vodijo družbo samostojno in na lastno odgovornost, tudi nasproti skupščini kot organu lastnika. Pogodba o prenosu komunalnih infrastrukturnih objektov v upravljanje in vzdrževanje z dne 8. 12. 1997 je neuporabna, saj navaja občine, z odpadki katerih tožena stranka v času tožnikovega mandata ni več gospodarila. V tej pogodbi tudi nikjer ni navedeno, da mora direktor tožene stranke lastnika in ustanovitelja tožene stranke obveščati o poslovnih odločitvah oziroma, da potrebuje soglasje za odlaganje odpadkov na odlagališče A.. Tudi v izreku okoljevarstvenega dovoljenja z dne 3. 5. 2007 območje ni omenjeno, govori le o skupni količini odpadkov. Odlaganje odpadkov je bilo tako skladno z navedenim dovoljenjem. Tožnik je v dokazne namene predložil izvedensko mnenje inštituta B., ki ga tožena stranka ni prerekala, sodišče prve stopnje pa ga dokazno ni ocenilo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je država zagotovila skupno dovoljeno količino odloženih biorazgradljivih odpadkov v RS, kar pomeni, da je okoljevarstveno dovoljenje razširjeno na vplivno območje države, ne pa na posamezne občine. Tudi Inšpektorat za okolje in prostor na odlagališču A. ni odkril nepravilnosti, kar je prav tako ostalo neprerekano. Količina odpadkov se je na odlagališču A. zmanjšala, saj je Občina C. že maja 2009 koncesijo za odvoz odpadkov podelila podjetju D., d. o. o., kar pomeni, da lokalne skupnosti lahko selijo odpadke poljubno po Sloveniji. Tožnik je predlagal opravo poizvedb pri navedeni občini, vendar sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo. Odpadki družbe E., d. o. o., so tako predstavljali finančno nadomestilo za izgubljene količine odpadkov. Iz statuta ne izhaja, da bi bilo za dejavnosti, ki imajo značaj gospodarskih javnih služb (kar odlaganje odpadkov ima), potrebno soglasje ustanovitelja – občine F. oziroma njenega župana. Do kršitve obveščevalne dolžnosti tožnika ni prišlo, saj tožena stranka v poslu med G., d. o. o., in E., d. o. o., ni neposredno sodelovala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na tožnikovo pritožbo. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva obračun in plačilo odpravnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik 9. 10. 2008 imenovan za direktorja tožene stranke. Pravdni stranki sta 5. 11. 2008 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in sicer za delovno mesto direktorja za mandatno obdobje štirih let. Tožnik je bil 1. 10. 2009 (v izpodbijani sodbi se pojavi tudi datum 2. 10. 2009, kar pa ni bistveno) odpoklican s funkcije direktorja, zaradi česar mu je tožena stranka 15. 11. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Med odpovednim rokom (25. 11. 2009) je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere mu je delovno razmerje prenehalo 4. 12. 2009. 7. Zoper redno in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožnik uveljavljal sodno varstvo. S sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 697/2009 z dne 20. 4. 2011, je bilo ugotovljeno, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, razveljavljena pa je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in tožniku posledično priznano delovno razmerje in vse pravice, ki iz njega izhajajo, za čas do 1. 2. 2010 (datum izteka odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Pritožbeno sodišče je na pritožbo obeh strank s sodbo, opr. št. Pdp 901/2011 z dne 25. 1. 2012, prvostopenjsko sodbo delno spremenilo, in sicer v odločitvi o reparacijskem tožbenem zahtevku, v preostalem delu pa je sodbo potrdilo.

8. V tem sporu tožnik uveljavlja odpravnino po 12. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2008, iz katerega izhaja, da tožniku pripada odpravnina (in druge pravice) ob prenehanju pogodbe, in sicer (med drugim) v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga po Zakonu o gospodarskih družbah (v 6-kratnem znesku zadnje mesečne plače, ko je opravljal funkcijo direktorja). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja, ker je avgusta 2009 preko hčerinskega podjetja G., d. o. o., sprejemal na odlagališče v A. komunalne odpadke (ki izvirajo iz H.) od podjetja E., d. o. o., iz B., brez soglasja župana in brez vednosti strokovnega direktorja tožene stranke, predsednika nadzornega sveta tožene stranke ter direktorja Urada I. ter po opozorilih, da od samega odlaganja smeti in prevzema odpadkov na območju J. K.-A.-L. zelo zaudarja, ker odpadki niso bili predhodno sortirani. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil tožnik razrešen iz utemeljenih razlogov po določbi drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 60/2006 in nadalj.), zato mu odpravnina po pogodbi o zaposlitvi ne pripada in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se neizpodbitno domneva, da je bil tožnik razrešen brez razloga, ker redna odpoved pogodbe o zaposlitvi razlogov za razrešitev ni navajala. Razlogi za tožnikovo razrešitev so razvidni iz sklepa o razrešitvi z dne 2. 10. 2009 (B2), zato ni pomembno, ali so razlogi razvidni tudi iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da je bila zakonitost redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi predmet drugega sodnega postopka, ki je že pravnomočno končan, zato se ne opredeljuje do pritožbenih navedb, iz katerih izhaja zatrjevanje nezakonitosti ene oziroma druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Ne drži pritožbena navedba, da je bilo ugotavljanje (ne)utemeljenega razloga za tožnikovo razrešitev predmet sodnega spora o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato naj bi bilo sodišče prve stopnje na takšno odločitev vezano. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi spoznana za nezakonito, bi moralo po mnenju tožnika sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotoviti, da je bil tožnik razrešen brez utemeljenega razloga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi, zaradi katerih je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja tožene stranke, niso isti kot razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A8). Ta tudi sicer v sporu o njeni zakonitosti ni bila presojana po vsebini, ampak je bila ugotovljena za nezakonito zaradi zamude roka za podajo izredne odpovedi iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Glede na navedeno torej ne gre za primerljivo dejansko situacijo kot v zadevi, opr. št. Pdp 66/2012. Sodišče prve stopnje tako ni bilo vezano na odločitev v sporu o zakonitosti redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pač pa je lahko (celo moralo) v predmetnem sporu o utemeljenosti zahtevka za obračun in plačilo odpravnine ugotavljati (ne)utemeljenost razloga za tožnikovo razrešitev.

11. Glede na to, da tožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pristojne osebe niso vedele za sprejemanje odpadkov iz H. na odlagališče v A., je za rešitev v obravnavani zadevi pomemben le odgovor na vprašanje, ali bi bil tožnik dolžan pristojne osebe z navedenim seznaniti oziroma pridobiti njihovo soglasje. Pritožbeno sodišče se zato ne opredeljuje do navedb, da so bili sprejeti odpadki ustrezne kvalitete in da je tudi Občina C. odlagala svoje odpadke drugje po Sloveniji, saj to ni predmet tega spora oziroma ne gre za relevantna dejstva (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb pravdnega postopka (8. in 213. člena ZPP), ker dokazov, predlaganih za ugotavljanje teh dejstev, ni dokazno ocenilo oziroma jih sploh ni izvedlo.

12. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da bi moral tožnik pridobiti soglasje pristojnih oseb za sprejem odpadkov iz H. in tudi sprožiti ustrezen postopek pri Agenciji M.. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedi prič N.N. in O.O. ter listin: okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov A. z dne 3. 5. 2007 (v nadaljevanju: okoljevarstveno dovoljenje), Pogodbe o prenosu komunalnih infrastrukturnih objektov v uporabljanje in vzdrževanje s strani občine F. na toženo stranko (v nadaljevanju: Pogodba o prenosu) in statuta tožene stranke.

13. V pritožbi tožnik neutemeljeno navaja, da je stališče sodišča prve stopnje v nasprotju s pravili korporacijskega prava, da so zakoniti zastopniki pri upravljanju gospodarskih družb samostojni in neodvisni v razmerju do skupščine oziroma družbenikov gospodarske družbe. Tožena stranka je javno podjetje, ustanovljeno za opravljanje gospodarske javne službe v skladu z Zakonom o gospodarskih javnih službah (ZGJS; Ur. l. RS, št. 32/1993 in nadalj.). Javna podjetja so v skladu z Direktivo 2006/111/ES z dne 17. 11. 2006 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (v nadaljevanju: direktiva) vsa podjetja, nad katerimi lahko javne oblasti (torej tudi občine) neposredno ali posredno izvajajo prevladujoč vpliv zaradi svojega lastništva, svojega finančnega sodelovanja v njih ali predpisov, ki jih urejajo (2. člen direktive). Zakoniti zastopnik javnega podjetja (direktor oziroma poslovodja v primeru tožene stranke, ki je d. o. o.) glede na navedeno nima povsem enakega položaja kot zakoniti zastopnik „običajne“ gospodarske družbe, kar nenazadnje izhaja že iz določb ZGJS (členi 25 do 28), ki so specialne v razmerju do ZGD-1. Poleg navedenega obveznost pridobiti soglasje ustanovitelja tožene stranke in s tem omejeno svobodo pri upravljanju tožene stranke v primeru izvajanja dejavnosti, ki nima značaja gospodarske javne službe, izrecno določa statut tožene stranke, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

14. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik seznaniti pristojne osebe oziroma pridobiti njihovo soglasje za sprejem odpadkov (družbe E., d. o. o.) iz H. na odlagališče A. in ker tega ni storil, je bila njegova razrešitev z mesta direktorja tožene stranke utemeljena. Tožena stranka kot javno podjetje je bila ustanovljena s strani občine F. za opravljanje lokalne gospodarske javne službe gospodarjenja z odpadki v občini F. in okoliških občinah (v listinah se sicer res ne omenjajo ves čas iste občine, vendar pa to ni odločilno, saj gre vedno za občine iz okolice P.). Občina F. in občine R., S., T., U., C., V., Z., a., b., c. so hkrati družbeniki tožene stranke. Občina F. je toženi stranki s Pogodbo o prenosu prenesla v upravljanje in vzdrževanje osnovna sredstva, potrebna za gospodarjenje z odpadki v občini F. in okoliških občinah. Zbiranje in odvoz odpadkov v občini F. in okoliških občinah, ki so družbeniki tožene stranke, je v njihovem (lokalnem) interesu, torej predstavlja gospodarsko javno službo po določbah ZGJS. Ker sprejemanje odpadkov, ki izvirajo iz Občine H., ni v javnem interesu občine F. in okoliških občin, je v skladu s statutom tožene stranke za opravljanje te dejavnosti potrebno soglasje ustanovitelja tožene stranke (torej občine F.). Takšna dejavnost namreč nima značaja gospodarske javne službe, ampak je lokalni interes podrejen pridobivanju dobička (da je tožena stranka s sprejemanjem odpadkov iz H. prejela finančno nadomestilo, navaja celo tožnik v pritožbi), kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 2. člena ZGJS. Da bi tožnik moral pridobiti soglasje oziroma vsaj seznaniti pristojne osebe, izhaja tudi iz okoljevarstvenega dovoljenja. To namreč določa največjo količino odpadkov, ki jo odlagališče lahko sprejme, ta pa je odvisna od števila prebivalcev v občinah, iz katerih prejeti odpadki izvirajo. Kadar bi se torej na to odlagališče v A. sprejemali odpadki še iz kakšnih drugih občin, bi bilo (zaradi morebitne spremembe še dovoljene količine odpadkov) treba izvesti postopek spremembe okoljevarstvenega dovoljenja in s tem namenom obvestiti pristojne osebe (o čemer sta izpovedali tudi priči N.N. in O.O.). Ker je tožena stranka upravljavec odlagališča A., tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožena stranka ni neposredno sodelovala v poslu med družbo E., d. o. o., in družbo G., d. o. o., preko katere je tožena stranka sprejemala odpadke iz H..

15. Glede na zgoraj navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnik pristojnih oseb ni bil dolžan seznaniti oziroma pridobiti njihovega soglasja za sprejem odpadkov iz H. na odlagališče A.. Do drugih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena v obravnavani zadevi, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato tožena stranka skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia