Jedro

Glede na izključno vezanost premoženja na osebo podjetnika in zato enotnost osebnega in podjetniškega premoženja, za obstoj pasivne legitimacije dolžnika v tem izvršilnem postopku ni relevantno, ali je dolžnik v računu označen kot s.p. (samostojni podjetnik posameznik) ali kot fizična oseba brez tega dodatka.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o izvršbi je sodišče prve stopnje na podlagi verodostojne listine naložilo dolžniku, naj v 8 dneh upniku poravna glavnico v znesku 58.320,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila ter stroške postopka v znesku 14.719,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in dovolilo izvršbo za poravnavo uveljavljane terjatve.

Zoper ta sklep je vložil ugovor dolžnik. V njem navaja, da se prva dva računa (priloga A1 in A2) glasita na njegovo ime brez končnic s.p. (samostojni podjetnik) in na napačen naslov, druga dva računa (priloga A3 in A4), ki sta bila izdana po uvedbi DDV, pa ne vsebujeta njegove davčne številke in njegovega točnega naslova, eden pa tudi kraja izdaje računa. Nadalje navaja, da je davčni zavezanec in po zakonu lahko odbija vstopni DDV, kar pri vsoti naročnine ni nalo.

Naslov, ki je naveden na računih je naslov njegovega bivanja in ne naslov firme, zato se tak račun ne more izkazati kot knjigovodska listina.

Ugovor ni utemeljen.

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) v 7. odstavku 1. člena določa, da je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. V 1. odstavku 5. člena ZGD pa je določeno, da podjetnik odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, torej tako tistim, ki je v zvezi z njegovo dejavnostjo, kot z drugim premoženjem. Podana je izključna vezanost premoženja na osebo podjetnika in zato enotnost osebnega in podjetniškega premoženja.

Glede na navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča podana pasivna legitimacija dolžnika, ki ji dolžnik v svojem ugovoru smiselno oporeka. Dejstvo označbe dolžnika kot samostojnega podjetnika, na katero dolžnik opozarja v svojem ugovoru, je lahko v obravnavanem primeru le v funkciji individualizacije dolžnika, ne vpliva pa na samo pasivno legitimacijo dolžnika v tem izvršilnem postopku in je torej to dejstvo zaradi tega pravno nepomembno. Enako je za razmerje med upnikom in dolžnikom nerelevantno dejstvo, da dolžnik kot davčni zavezanec lahko odbija vstopni DDV, saj je to dejstvo lahko relevantno le v razmerju med dolžnikom kot davčnim zavezancem in davčnim organom. To dejstvo torej na samo višino terjatve upnika v tem postopku ne more vplivati in je kot tako za ta izvršilni postopek pravno nepomembno.

V 1. odstavku 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je določeno, da se izvršba za izterjavo denarne terjatve dovoli tudi na podlagi verodostojne listine in kot ena izmed takih listin je v 2. odstavku navedena tudi faktura oziroma račun. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejstvo, da na enem od računov ni naveden kraj izdaje še ne pomeni, da ta račun ne ustreza pojmu verodostojne listine, kot ga pojmuje Zakon o izvršbi in zavarovanju.

Glede na navedeno je ugovor dolžnika neobrazložen, saj dolžnik ni navedel nobenih pravno pomembnih dejstev, ki bi lahko imela za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka (5. odstavek 62. člena ZIZ), s tem pa je tudi neutemeljen (2. odstavek 53. člena ZIZ) in ga je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).