Jedro

Toženka bi morala postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izvesti skladno z določili prvega in drugega odstavka 85. člena ZDR-1, česar pa ni storila. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku že iz tega razloga nezakonita.

Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe, da je tožniku podala izredno in ne redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V izpodbijani odpovedi je namreč jasno in izrecno navedeno, da toženka podaja tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in da se zavezuje tožniku plačati denarno povračilo namesto 15-dnevnega odpovednega roka. Tudi iz obrazložitve odpovedi ni mogoče zaključiti, da je toženka tožniku podala izredno odpoved.

Za sodno razvezo zadošča tudi obstoj (zgolj) subjektivnih okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Le te pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih izčrpno ter prepričljivo obrazložilo. Toženka namreč ni izgubila zaupanja v tožnika zgolj zaradi očitkov v izpodbijani odpovedi, kot poizkuša prikazati tožnik v pritožbi. Sodno razvezo je namreč toženka utemeljevala predvsem s tožnikovimi ravnanji po podaji odpovedi. O skrhanih odnosih in porušenem zaupanju med strankama pa se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi neposredno na samih narokih.

Ni (pritožbeno) sporno, da je toženka tožnika v posledici izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi odjavila iz socialnih zavarovanj tudi v Turčiji, in sicer pod v izpodbijani sodbi obrazloženo odpustno kodo 43. Zato je tožnik s tožbo zahteval tudi izbris te odpustne kode. Sodišče prve stopnje je zahtevku pravilno ugodilo z obrazložitvijo, da je odprava te odpustne kode potrebna v smislu odprave vseh posledic nezakonite odpovedi in vzpostavitve stanja, kot je bilo pred odpovedjo. Neutemeljeno je toženkino pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločitev o tem zahtevku. Skladno s 57. členom ZMZPP je v individualnih delovnih sporih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma bi se moralo opravljati na območju Republike Slovenije, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Posledica v tem sporu izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pa je tudi nesporno vpisana odpustna koda 43 v tožnikovem socialnem zavarovanju v Turčiji. Sodišče prve stopnje je bilo torej pristojno odločati o (ne)zakonitosti izpodbijane odpovedi in posledično o odpravi posledic njene nezakonitosti, med katerimi je tudi izbris sporne odpustne kode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 10. 2021 in da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi, ampak je prenehalo 30. 9. 2022 na podlagi sodne razveze. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 31. 3. 2022 do 29. 9. 2022 priznati neprekinjeno delovno dobo in ga prijaviti v obvezna zavarovanja. Nadalje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika iz naslova nadomestil plač za obdobje od 31. 3. 2022 do 30. 6. 2022 v višini 5.469,30 EUR in da obstaja terjatev toženke v višini 1.833,35 EUR. Zaradi pobota tako ugotovljenih terjatev je toženki naložilo, da tožniku iz naslova nadomestil plač za obdobje od 31. 3. 2022 do 30. 6. 2022 plača 3.635,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2022 do plačila, zahtevek za plačilo zneska nad 3.635,95 EUR z obrestmi za navedeno obdobje pa je zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati še: za obdobje od 1. 7. 2022 do 29. 9. 2022 mesečna nadomestila plač v višini 1.778,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; sorazmerni del regresa za leto 2022 v višini 416,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2022 dalje do plačila; in denarno povračilo v višini 4.781,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za: ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še vedno obstoji; plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov nadomestil plač za 18. dan v mesecu za posamezno nadomestilo plače preteklega meseca; plačilo regresa nad 416,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2022 dalje do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 416,29 EUR za 1. 7. 2022; plačilo denarnega povračila v višini 4.781,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo zneska v višini 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je naložilo še, da na turškem zavodu za socialno varnost odpravi vpis odpustne kode številka 43 v izpisu zavarovanj tožnika. Zavrnilo pa je zahtevek, da je dolžna toženka za vsak mesec zamude na račun sodišča plačati denarno kazen v višini 1.000,00 EUR. Odločilo je še, da je toženka dolžna za tožnika povrniti njegove stroške postopka v znesku 2.646,69 EUR na račun Delovnega sodišča v Kopru in da je tožnik dolžan povrniti toženki njene stroške postopka v znesku 3.500,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti njegovega zahtevka za reintegracijo. Meni, da se toženka ne more sklicevati na porušeno zaupanje po tem, ko je sama ravnala nezakonito. Toženka zaposluje večje število delavcev, posledično med večino ni tesnih stikov, prav tako ni tesnega sodelovanja med fizičnimi delavci in vodstvenim kadrom oziroma zaposlenimi, ki so vodili odpovedni postopek. Tudi zaposlitev novega delavca na njegovem delovnem mestu ni zadosten razlog za zavrnitev njegove zahteve za reintegracijo. Jasno je namreč izrazil željo po vrnitvi na delo k toženki. Poudarja, da pri novem delodajalcu ni nikoli zares pričel z delom. Delodajalec ga namreč nikoli ni prijavil v obvezna zavarovanja in mu zagotovil dela. Kljub pogodbi o zaposlitvi pri novem delodajalcu ni delal in še vedno išče novo zaposlitev. Uveljavljanje sodnega varstva pa tudi ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka za reintegracijo. Nadalje izpodbija datum sodne razveze, saj se nikoli ni zaposlil pri novem delodajalcu. V zvezi s tem je na zadnjem naroku za glavno obravnavo predložil dopis Upravne enote A., v katerem ga ta obvešča o izpolnitvi pogojev za razveljavitev enotnega dovoljenja, ker se v roku ni zaposlil. Sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo vseh odločilnih dejstev in ni vpogledalo v ustrezne dokaze. Meni, da bi morala biti pogodba o zaposlitvi sodno razvezana šele z dnem odločitve sodišča prve stopnje. Izpodbija tudi odločitev o višini denarnega povračila, saj meni, da je to prenizko, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin primera, predvsem dejstva, da je tujec, ki ne zna ne slovenskega ne angleškega jezika in v Sloveniji nima možnosti za zaposlitev. Nadalje izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine. Poudarja, da je šlo za hudo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kršitev pravic iz delovnega razmerja. S strani toženke je bil v postopku odpovedi obravnavan kot kriminalec. Nedolžna sporočila so bila prikazana kot izvršitev kaznivega dejanja. Hkrati so bila ta zasebna elektronska sporočila s strani toženke posredovana večjemu številu oseb. S strani toženke oziroma njenega vodilnega kadra je bil obravnavan skrajno nespoštljivo, bil je ustrahovan in trpinčen. Vse to je razvidno iz zvočnih posnetkov, iz katerih je mogoče prepoznati ustrahovanje, grožnjo in žalitve, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo, da so mu ob predložitvi letalske karte grozili, da bo šel v zapor, če ne bo šel na letalo za Turčijo. Sodišče prve stopnje je spregledalo navedena odločilna dejstva, kar predstavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje do odločilnih dejstev ni opredelilo oziroma so razlogi nejasni in pomanjkljivo obrazloženi. Izpodbija še zaključek sodišča prve stopnje glede pobota. Meni namreč, da je toženka 18. 8. 2022 vedela, da tožniku plačuje nekaj, kar ne dolguje, zato tega ni imela pravice zahtevati nazaj.

4. Toženka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. V zvezi s kršitvami določb postopka uveljavlja kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi 7. in 8. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je bila v letu 2022 še laik in nova na slovenskem trgu in ni imela izkušenj z odpovednim postopkom v Sloveniji. Zato sodišče ne bi smelo biti vezano na pravno kvalifikacijo v odpovedi navedenega odpovednega razloga in bi moralo izpodbijano odpoved presojati kot izredno odpoved. Tudi sicer pa po njenem mnenju ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni prejel opozorila na možnost odpovedi delovnega razmerja in da naj ne bi prišlo do ponovne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Do prve kršitve je prišlo 23. 3. 2022. O njej je bil tožnik seznanjen na sestanku 26. 3. 2022, ko je bil opozorjen na kršitev in na možnost odpovedi. Ker je tožnik 26. 3. in 28. 3. 2022 ponovil kršitve, mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je priznal, da je imel možnost podati zagovor, oporekal je le, da toženka ni upoštevala zakonskega roka treh delovnih dni za podajo zagovora, pri tem pa ni navajal, da se zaradi nespoštovanja tega roka ni mogel ustrezno zagovarjati. Zgolj zato, ker ni spoštovala zakonskega roka za podajo zagovora, pa odpoved še ni nezakonita. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar predstavlja postopkovno kršitev. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da se ni spustilo v vsebinsko obravnavo odpovednega razloga. Ker sodba o utemeljenosti odpovednega razloga nima razlogov, je podana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačne odločitve o nezakonitosti odpovedi, pa so posledično napačne odločitve tudi o ostalih zahtevkih. Nadalje izpodbija višino prisojenega denarnega povračila, saj meni, da je ta previsoka. Tožnik bi bil upravičen do povračila kvečjemu v višini ene plače. V zvezi z zahtevkom, da je dolžna urediti izbris odpustne kode 43, pa navaja, da za to ni pristojna, saj lahko to stori le matična družba. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje je še opozorila, da naslovno sodišče ni pristojno za odločitev o tem zahtevku, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožuje se še zoper odločitev o stroških postopka, ker ji sodišče prve stopnje kot potrebnega stroška ni priznalo kilometrine njenih pooblaščencev. V zvezi s to odločitvijo sicer priznava ustaljeno sodno prakso, da potnih stroškov odvetnika zunaj sedeža sodišča ni mogoče prevaliti na nasprotno stranko, vendar pa meni, da bi ji moralo sodišče priznati vsaj stroške iz najbolj oddaljenega kraja, ki še spada pod območje sodišča prve stopnje, to pa je Unec.

5. Tožnik in toženka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prerekata pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Nerelevantne so pritožbene navedbe toženke, da je bila leta 2022 še laik in da ni imela izkušenj z odpovednim postopkom pogodb o zaposlitvi v Sloveniji. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, bi morala toženka postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izvesti skladno z določili prvega in drugega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), česar pa ni storila. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku že iz tega razloga nezakonita. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno presojati utemeljenosti samega odpovednega razloga. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) tako ni podana.

8. Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe, da je tožniku podala izredno in ne redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V izpodbijani odpovedi je namreč jasno in izrecno navedeno, da toženka podaja tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in da se zavezuje tožniku plačati denarno povračilo namesto 15-dnevnega odpovednega roka (četrti odstavek 94. člena ZDR-1 v zvezi s 96. členom ZDR-1). Tudi iz obrazložitve odpovedi ni mogoče zaključiti, da je toženka tožniku podala izredno odpoved. Kot je nadalje pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, pa tudi če bi šteli izpodbijano odpoved za izredno odpoved, je toženka še vedno kršila postopkovna določila iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, saj tožnika pred podajo odpovedi ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami.

9. Poleg omenjene opustitve pisne seznanitve z očitanimi kršitvami, pa toženka tožnika ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, če bo tožnik ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je skladno s prvim odstavkom 85. člena ZDR-1 pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje toženke na sestanek dne 26. 3. 2022, na katerem je tožnika (zgolj) ustno seznanila z očitki in na katerem je tožnik takoj zatem moral podati zagovor. Kot rečeno, bi morala toženka tožnika najprej pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, če bo tožnik ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ter ga v primeru ponovne kršitve pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, česar vse pa ni storila. Tudi sicer pa iz toženkinih pritožbenih navedb izhaja, da je tožniku na že omenjenem sestanku omogočila zagovor zgolj v zvezi s kršitvijo z dne 23. 3. 2022, ne pa tudi v zvezi z zatrjevanimi nadaljnjimi kršitvami z dne 26. in 28. 3. 2022, ki jih toženka predstavlja kot ponovljeni kršitvi, ki sta botrovali odločitvi za podajo odpovedi. Pritožbeno razglabljanje o tem, da minimalni rok treh delovnih dni ni absolutni pogoj za zagotovitev pravice do zagovora, glede na vse navedeno ni odločilno. Posledično je neutemeljen tudi toženkin pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do njenih stališč ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh bistvenih navedb in stališč toženke.

10. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi določila prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Drži sicer tožnikova pritožbena navedba, da uveljavljanje sodnega varstva ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za reintegracijo, vendar tega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni navedlo kot razlog zavrnitve zahtevka za reintegracijo, zato so te pritožbene navedbe nerelevantne. Tožnik nadalje v pritožbi pravilno navaja, da zaposlitev novega delavca na njegovem delovnem mestu ni zadosten razlog za zavrnitev njegove zahteve za reintegracijo. Vendar pa za sodno razvezo zadošča tudi obstoj (zgolj) subjektivnih okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Le te pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih izčrpno ter prepričljivo obrazložilo. Toženka namreč ni izgubila zaupanja v tožnika zgolj zaradi očitkov v izpodbijani odpovedi, kot poizkuša prikazati tožnik v pritožbi. Sodno razvezo je namreč toženka utemeljevala predvsem s tožnikovimi ravnanji po podaji odpovedi (snemanjem sodelavcev brez njihovega vedenja, tožnikovimi očitki toženki o nadzoru nad delavci, itd.). O skrhanih odnosih in porušenem zaupanju med strankama pa se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi neposredno na samih narokih. Nenazadnje pa tožnik niti ni znal prepričljivo pojasniti svojega zahtevka za reintegracijo, saj je v zvezi s tem izpovedal le, da se želi vrniti (zgolj zato), da bi dokazal, da ni kriv.

11. Tožnikove pritožbene navedbe, da pri novem delodajalcu B. d. o. o. ni nikoli začel delati in da ga slednji nikoli ni prijavil v zavarovanja, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tega tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, v pritožbi pa ne navaja, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti. Tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni prerekal trditev toženke, ki jih je podala na podlagi odgovora Upravne enote A. z dne 22. 3. 2023, da se je tožnik 30. 9. 2022 ponovno zaposlil. Zato je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sledilo predlogu toženke, da se ugotovi trajanje delovnega razmerja med pravdnima strankama do vključno 29. 9. 2022. Tožnik namreč ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas. Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno sklicevanje na dopis Upravne enote A. z dne 26. 9. 2023, ki ga je predložil na zadnjem naroku za glavno obravnavo in iz katerega izhaja, da izpolnjuje pogoje za razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, ker se ni zaposlil oziroma ni bil prijavljen v obvezna zavarovanja. Kot rečeno, tožnik teh trditev tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal. Dokaz pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage strank (212. člen ZPP). Glede na vse navedeno se pritožba neutemeljeno zavzema za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje.

12. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno povračilo namesto reintegracije v višini ene tožnikove mesečne plače in pol. Tožnik se v pritožbi zavzema za zvišanje tega povračila na tri plače, toženka pa za znižanje na eno plačo. Pritožbi nista utemeljeni. Skladno z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 so kriteriji za določitev višine denarnega povračila: trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je bil pri toženki zaposlen kratek čas, zgolj pet mesecev in pol. Do konca glavne obravnave je dopolnil 32 let ter ima glede na starost in izkušanje v gradbeništvu načeloma sicer dobre zaposlitvene možnosti, vendar pa je tujec, brez znanja slovenskega jezika, kar je zagotovo določena ovira pri iskanju zaposlitve v Sloveniji, pri čemer si je tožnik (glede na neprerekane trditve toženke) novo zaposlitev našel pol leta po prejeti izpodbijani odpovedi. Ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica zlorabe instituta odpovedi (kar bo obrazloženo še v nadaljevanju te sodbe). Z izpodbijano sodbo pa so bile tožniku priznane (od odpovedi pa do sodne razveze) pravice iz delovnega razmerja še za nadaljnjih šest mesecev. Glede na tako ugotovljene okoliščine pritožbeno sodišče ne najde podlage ne za zvišanje ne za znižanje dosojenega denarnega povračila.

13. Neutemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi toženkinemu pobotnemu ugovoru, ker naj bi toženka ob plačilu v pobot uveljavljane terjatve vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna, zato naj tega ne bi imela pravice terjati nazaj oziroma pobotati v pravdi (191. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Toženka je v pobot uveljavljano terjatev v višini tožniku izplačanega nadomestila plač za določeno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačala na podlagi sklepa sodišča prve stopnje o začasni odredbi z dne 9. 6. 2022, torej je za plačilo imela pravno podlago. Res je bil navedeni sklep na podlagi ugovora toženke kasneje, s sklepom sodišča prve stopnje z dne 13. 7. 2022 razveljavljen in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, pri čemer je ta sklep postal pravnomočen 26. 7. 2022. Vendar pa tožnik ni prerekal toženkinih trditev, da ji je bila klavzula pravnomočnosti tega sklepa izdana šele 12. 10. 2022, torej že po opravljenih spornih plačilih dne 19. 7. 2022 in 18. 8. 2022. Tudi sicer pa navedeno za odločitev niti ni relevantno. Kot rečeno, predstavlja v pobot uveljavljana terjatev s strani toženke plačan znesek tožnikovega nadomestila plač za določeno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej del v tem postopku vtoževanega tožbenega zahtevka. Gre torej za toženkino delno izpolnitev tožbenega zahtevka med pravdo na podlagi začasne odredbe, kar ni nič drugače, kot če bi toženka po vložitvi tožbe prostovoljno (delno) izpolnila tožbeni zahtevek. Bistveno je, da je bil tožbeni zahtevek delno izpolnjen po vložitvi tožbe in pred zaključkom glavne obravnave. Zato je za že izpolnjen del toženkine obveznosti v času zaključka glavne obravnave tožbeni zahtevek neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (prim. sodbo VSRS II Ips 258/2016).

14. Ni (pritožbeno) sporno, da je toženka tožnika v posledici izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi odjavila iz socialnih zavarovanj tudi v Turčiji, in sicer pod v izpodbijani sodbi obrazloženo odpustno kodo 43. Zato je tožnik s tožbo zahteval tudi izbris te odpustne kode. Sodišče prve stopnje je zahtevku pravilno ugodilo z obrazložitvijo, da je odprava te odpustne kode potrebna v smislu odprave vseh posledic nezakonite odpovedi in vzpostavitve stanja, kot je bilo pred odpovedjo. Neutemeljeno je toženkino pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločitev o tem zahtevku. Skladno s 57. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP; Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.) je v individualnih delovnih sporih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma bi se moralo opravljati na območju Republike Slovenije, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Posledica v tem sporu izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pa je tudi nesporno vpisana odpustna koda 43 v tožnikovem socialnem zavarovanju v Turčiji. Sodišče prve stopnje je bilo torej pristojno odločati o (ne)zakonitosti izpodbijane odpovedi in posledično o odpravi posledic njene nezakonitosti, med katerimi je tudi izbris sporne odpustne kode. Toženka pa je sicer temu zahtevku ugovarjala zgolj z ugovorom pasivne legitimacije, češ da lahko ta zahtevek izvrši le matična družba. Pri tem ugovoru neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi. Matična družba in njena podružnica sta namreč ena in ista pravna oseba. Podružnica tujega podjetja lahko v razmerju do delavca na podlagi 5. člena ZDR-1 veljavno opravlja vse funkcije delodajalca. Zato lahko delavec zahteva izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja tudi samo od podružnice tujega podjetja (prim. sklepa VSRS VIII Ips 55/2019 in VIII Ips 96/2014).

15. Neutemeljena je tožnikova pritožba zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, ni dokazal protipravnega ravnanja toženke, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti. Ker torej ni dokazano protipravno ravnanje toženke, so nerelevantne tožnikove pritožbene navedbe o nastali škodi.

16. Ustaljeno in enotno stališče sodne prakse je, da zgolj dejstvo ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi samo po sebi še ne pomeni, da je delodajalec ravnal protipravno, s čimer bi bila podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč legitimno sredstvo, predpisano v zakonu. Zgolj če bi se izkazalo, da je delodajalec huje zlorabil takšno legitimno sredstvo za namen oškodovanja oziroma šikaniranja delavca in ravnal samovoljno, bi bila podana odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec zahteva. V sodni praksi niti ni takšnih primerov očitno nedopustnih odpovedi, da bi sodišče iz tega naslova priznalo odškodnino. Napake v postopku, pri presoji dokazov ali pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja (prim. sodbo VSRS VIII Ips 263/2012). Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri posplošenih trditvah, da predstavlja izpodbijana odpoved hudo zlorabo tega instituta. Ne iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne iz tožnikovih trditev ne izhaja, da bi toženka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi z namenom šikaniranja ali škodovanja. Postopka odpovedi zoper tožnika ni sprožila očitno brez podlage, zgolj zato, da bi mu škodovala, pač pa ga je sprožila na podlagi pritožb turških deklet, s katerima je tožnik v Sloveniji stopil v stik, in posledično v skrbi za svoj ugled.

17. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so ostali nedokazani tožnikovi očitki, da ga je toženka v postopku odpovedi obravnavala kot kriminalca, skrajno nespoštljivo, da je bil ustrahovan in trpinčen. To ne izhaja iz izpovedi prič niti ne iz predloženega prevoda zvočnega posnetka razgovora med tožnikom in vodjo, na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi. Nenazadnje pa tožnik teh očitkov niti ni konkretiziral. Tudi v pritožbi ne navede, kaj konkretno je v tem razgovoru grožnja, žalitev in ustrahovanje. Konkretizirana je le grožnja z zaporom, če ne bo šel na letalo za Turčijo, ki pa ni dokazana. Tudi dejstvo, da je toženka pred podano odpovedjo tožniku ponudila letalsko karto, da se vrne domov, ne predstavlja protipravnega ravnanja. Toženka je tožniku karto le ponudila. Nenazadnje je tožnik ostal v Sloveniji. Končno tožnik ni dokazal, da bi bila zasebna elektronska sporočila s strani toženke posredovana večjemu številu oseb.

18. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo odločilna dejstva in storilo postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in ustrezno obrazloženi. Izpodbijano sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti. Iz tega razloga je neutemeljeno tudi toženkino uveljavljanje postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, medtem ko je njeno uveljavljanje postopkovnih kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter iz 7. in 8. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), nekonkretizirano, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih očitkov ne more preizkusiti.

19. Končno je neutemeljena tudi toženkina pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje toženki utemeljeno ni priznalo kilometrine za prihod njenih pooblaščencev na naroke na relaciji Koper - Ljubljana - Koper, saj je sodni postopek potekal v Ljubljani, kjer je tudi sedež toženke. Ob odsotnosti pojasnil toženke, ki bi dokazovala drugače, je pravilno presodilo, da ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker torej toženka posebnih (utemeljenih) razlogov za izbiro odvetnika izven sedeža sodišča in sedeža toženke ni zatrjevala, je neutemeljeno tudi njeno pritožbeno zavzemanje, da bi ji moral tožnik plačati vsaj stroške kilometrine glede na najbolj oddaljen kraj, ki še spada pod območje sodišča prve stopnje, to je na relaciji Unec - Ljubljana - Unec.

20. Ker torej niso podani s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).