Jedro

Tudi nadomestna gradnja ne more biti v nasprotju z razvojnimi in urejevalskimi določili naselja kot celote. Zato ni možna lokacija na območju, kjer po odloku o urbanističnem redu velja prepoved novogradenj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše na parc. št. 34/5. Tožena stranka ugotavlja, da sporna lokacija ni možna, ker je v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine za obdobje 1986-1990, ki v skladu z zakonom o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju še vedno velja. Gre za območje obstoječe stanovanjske poselitve in izven površin, kjer je predvidena gradnja stanovanjskih hiš. Odlok o urbanističnem programu in urbanističnem redu za območje občine ... (Skupščinski dolenjski list, št. 6/68 in 24/79 - odlok) še vedno velja, kar je ugotovljeno z 2. točko 10. člena odloka o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnih redov so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine za obdobje 1986-1990 (Uradni list SRS, št. 21/87). Iz 20.a člena odloka o urbanističnem programu in urbanističnem redu izhaja, da se nadomestni objekti lahko gradijo na istem mestu, kot je stal objekt, ki se z novo gradnjo nadomešča, v kolikor novogradnja ni v nasprotju z drugimi razvojnimi in urejevalskimi določili naselja kot celote. Po določbi 20.b člena istega odloka pa je v določenih naseljih, med katerimi je tudi R., kjer leži sporno zemljišče, dovoljena gradnja novih stanovanjskih objektov na območjih, ki so podana na grafičnih prikazih 1:5000, ki so sestavni del citiranega odloka. Iz te grafične priloge izhaja, da leži sporno zemljišče izven območja, dovoljenega za gradnjo novih stanovanjskih objektov. Tožena stranka meni, da je potrebno določbo 20.b člena citiranega odloka uporabiti v povezavi z 20.a členom istega odloka, saj po tej določbi tudi nadomestna gradnja kot novogradnja ne sme biti v nasprotju z urejevalskimi določili naselja kot celote.

V tožbi tožnik navaja kronološki potek izdaj odločb prvostopnega in drugostopnega organa (pred izdajo izpodbijane odločbe je namreč tožena stranka, po pritožbi tožnika, trikrat odpravila odločbo prvostopnega organa in mu zadevo vrnila v ponovno odločanje), ter pravno stališče drugostopnega organa. Tožnik meni, da v konkretni zadevi ne gre za novogradnjo, kot trdi prvostopni organ, ampak, da gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za nadomestno gradnjo. Da gre za nadomestno gradnjo tožnik dokazuje z naslednjimi dokazi: hiša na parceli št. 34/5 je vrisana v vseh grafičnih podlogah; temelji in del porušenega zidu hiše še obstajajo; hišno številko R. 2 na parcelni številki 34/5 še hranijo; navedena parcela se nahaja v naseljenem kraju in je komunalno opremljena. Dne 19.7.1993 je tožnik še dopolnil tožbo. V dopolnitvi tožbe navaja, da odlok občine o urbanističnem programu in urbanističnem redu iz leta 1979 ne prepoveduje nadomestne gradnje, ampak tako gradnjo pogojuje s pogoji, ki bi naj bili določeni v drugih občinskih predpisih. Teh predpisov pa ni, saj bi jih sicer prvostopni organ navedel. Izpodbijana odločba ter odločba prvostopnega organa sta nezakoniti tudi iz razloga, ker organ od tožnika ni zahteval predložitve izpiska iz zemljiške knjige. Če bi to zahteval, bi tožnik izpisek lahko predložil, iz njega pa bi bilo razvidno, da je na sporni parceli bil zgrajen objekt, ki ga je tožnik porušil in na temeljih istega objekta zgradil nadomestni stanovanjski objekt. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita iz razlogov, ki so navedeni v tej odločbi. Tožbeni ugovori, da v konkretni upravni zadevi ne gre za novogradnjo, ampak za nadomestno gradnjo, niso utemeljeni oziroma so brezpredmetni. Prvostopni organ namreč v obrazložitvi svoje odločbe z dne 22.10.1991 ugotavlja, da gre nedvomno za nadomestno gradnjo ter da se po že citiranem odloku o urbanističnem programu in urbanističnem redu občine "prepoved novogradenj" nanaša tako na nadomestne gradnje kot na čiste novogradnje. Toženi organ pa v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da po citiranem odloku (20.a člen) tudi nadomestna gradnja kot novogradnja ne sme biti v nasprotju z drugimi razvojnimi in urejevalskimi določili naselja kot celote. Prvostopni in toženi organ tudi pravilno ugotavljata, da je iz grafične priloge, ki je sestavni del že citiranega občinskega odloka, razvidno, da se zemljišče, za katerega tožnik zahteva izdajo lokacijskega dovoljenja, nahaja izven območja, ki je predvideno za gradnjo stanovanjskih hiš oziroma, da leži v območju, kjer velja prepoved "novogradenj". Zato niso utemeljeni tožbeni ugovori, da odločitev prvostopnega organa nima podlage v občinskem predpisu. Ker je bila tožniku izdana negativna odločba tudi ni pomembno, da prvostopni organ ni zahteval od tožnika predložitve izpiska iz zemljiške knjige. Zemljiškoknjižni izpisek je samo dokazilo, da je investitor upravičen razpolagati z zemljiščem, ni pa dokazilo, da je na tem zemljišču dovoljena novogradnja.

Glede na navedeno izpodbijana odločba ni nezakonita, zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).