Jedro

Tožnik je opravljal delo redarja, v okviru katerega je moral iz gostinskega lokala odstranjevati vinjene osebe, ki povzročajo konflikte ali so njihovi potencialni povzročitelji. Opravljanje takega dela predstavlja dejavnost s povečano nevarnostjo.

Neredi v gostinskih lokalih, kjer se točijo alkoholne pijače in kjer se zadržuje večje število ljudi, so predvidljivi. Drugotoženec bi moral in mogel pričakovati, da imajo lahko nekateri gostje pri sebi nevarne predmete in da jih lahko - zlasti v vinjenem stanju - tudi uporabijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z vmesno in delno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 7.12.1991 zoper oba toženca po podlagi v celoti utemeljen ter da sta toženca dolžna plačati tožniku 16.000.000 SIT odškodnine za negmotno škodo s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Presežni del tožbenega zahtevka je zavrnilo in odločilo, da bo o višini odškodnine za gmotno škodo in o pravdnih stroških odločeno s končno odločbo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo drugotoženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil drugotoženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da v tej zadevi ni tožena prava stranka, ker so dediči po pokojni M. P. trije: drugotoženec, D. P. ter I. P. Ti so nujni in enotni sosporniki, saj se o delitvi dediščine niso dogovorili. Ker je sodišče odločilo le proti prvo in drugo tožencu, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Pravdno sodišče bi tudi moralo od zapuščinskega sodišča zahtevati podatke o vrednosti zapuščinskega premoženja, saj se lahko dediča zaveže k plačilu le tistega zneska, ki ne presega vrednosti podedovanega premoženja. Trdi, da ni šlo za nesrečo pri delu, ker je bila služba redarja le priložnostno delo nezaposlenega tožnika. Nadalje pravi, da delo redarja ni delo s povečano nevarnostjo, kot je npr. delo policistov in gasilcev. Ti so v službi in so se dolžni izpostavljati vsaki nevarnosti, tožnik pa se kot redar ni bil dolžan izpostavljati nevarnosti, ampak se je sam odločal ali, kdaj in kako bo ukrepal. Delo redarja v gostilni je podobno delu redarjev na kopališčih ali na glasbenih predstavah. Pritožbeno sodišče je zmotno zaključilo, da sta drugotoženec in M. P. odgovorna samo zato, ker je znanje borilnih veščin pogoj za redarja. Trdi, da je škoda nastala izključno zaradi protipravnega ravnanja tretjega, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, saj je imel prvi toženec orožje skrito in zanj ni imel dovoljenja. Zato je za nastali škodni dogodek odgovoren le prvi toženec. Meni, da je zaključek pritožbenega sodišča, da redarji niso imeli izrecnih navodil, v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da se je bil tožnik dolžan odzvati posredovanju med M. in E., ki ga tedaj sploh ni bilo v lokalu. Pritožbenemu sodišču očita, da ni utemeljilo zavračanja pritožbenega očitka o obstoju ekskulpacijskih razlogov, da ni preizkusilo prvostopenjske sodbe in da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da niso podane v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je ustrezno odgovorilo na pritožbene očitke drugotoženca. S tem, ko se je pridružilo razlogom prvostopenjskega sodišča v zvezi z zaključkom, da ni izkazal obstoja razbremenilnih razlogov in pri tem razlogov prvostopenjskega sodišča ni ponovno povzemalo, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča je nižji kot je standard obrazloženosti odločb prvostopenjskega sodišča (prim. sodbo II Ips 201/2005 z dne 23.3.2006). Šele če je obrazložitev sodbe do te mere nezadostna, da onemogoča njen preizkus, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3). Ker izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, očitana postopkovna kršitev ni podana. Revizijsko sodišče tudi ne vidi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v ugotovitvi nižjih sodišč, da redarji niso imeli posebnih navodil o načinu ravnanja ob neredih, vendar pa je kritičnega dne drugotoženec naročil tožniku, da prvotoženca odstrani iz lokala. To je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, zato ne držijo revizijske trditve, da je pritožbeno sodišče v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča zaključilo, da redarji niso imeli izrecnih navodil. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato niso upoštevne revizijske trditve, ki izpodbijajo dejanske ugotovitve nižjih sodišč (npr. da E. ob škodnem dogodku ni bilo v lokalu). Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je 7.12.1991 okrog 2.50 ure zjutraj prvotoženec v vinjenem stanju v diskoteki s pištolo ustrelil proti tožniku tako, da je krogla prestrelila njegovo glavo. Tožnik je tedaj v diskoteki opravljal delo redarja. Kot obrtnica in lastnica lokala je formalno nastopala žena drugotoženca M. P., vendar sta dejavnost dejansko izvajala oba - drugotoženec in njegova žena. Oba sta kot šefa dajala navodila in od obeh so redarji prejemali plačilo. Redarsko službo sta organizirala, ker drugače lokala ne bi mogla odpreti. Tožnik je bil s P. v poslovnem odnosu. Delo redarja je p ri njih opravljal že pet let pred škodnim dogodkom dvakrat tedensko, kot redar pa ni bil nikoli zaposlen. Vsebina njegove službe je bila tudi v posredovanju med razgrajači. Ob škodnem dogodku je drugotoženec od tožnika izrecno zahteval, da prvotoženca odstrani iz lokala.

Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je drugotoženec tožniku odgovoren za nastalo škodo ne glede na krivdo (drugi odstavek 154. člena in 173. člen ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl. ). Ne drži, da je pritožbeno sodišče objektivno odgovornost drugotoženca utemeljilo le na okoliščini, da je kot redar moral obvladati borilne veščine. Obe sodišči sta poudarili, da je t ožnik opravljal delo redarja, v okviru katerega je moral iz gostinskega lokala odstranjevati vinjene osebe, ki povzročajo konflikte ali so njihovi potencialni povzročitelji. Opravljanje takega dela, ki vključuje izpostavljanje večji škodni nevarnosti, tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja dejavnost s povečano nevarnostjo. Drugačnega zaključka ne utemeljuje splošna primerjava redarskega dela z delom gasilcev in policistov, ki jo ponuja revizija. Ali je določeno delo dejavnost s povečano nevarnostjo, je treba oceniti glede na konkretno vsebino tega dela in okoliščine, v katerih se opravlja. Ni vsako delo policistov delo s povečano nevarnostjo (prim. sklep II Ips 158/99 z dne 13.10.1999 ) in tudi vsako delo redarja ne. Vendar pa v tej zadevi ugotovljena dejstva o vsebini in naravi tožnikovega dela terjajo zaključek, da je opravljal delo s povečano nevarnostjo. Za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno dejavnostjo, odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (prvi odstavek 174. člena ZOR). Sodišči sta pravilno presodili, da za škodo, ki je nastala tožniku, objektivno odgovarjata drugotoženec in M. P., ki sta v svojem lokalu redarsko dejavnost organizirala. O dsotnost obstoja delovnega razmerja med njima in tožnikom ne izključuje njune odgovornosti. Ob upoštevanju, da je bil tožnik poškodovan med opravljanjem redarskega dela za interes in dejavnost P., njegov status zaposlitve ne more biti odločujoč (prim. sodbo II Ips 715/95 z dne 25.09.1997).

Revizijsko sodišče se pridružuje sklepanju nižjih sodišč, da so neredi v gostinskih lokalih, kjer se točijo alkoholne pijače in kjer se zadržuje večje število ljudi, predvidljivi in da bi lahko drugotoženec in njegova žena preprečila škodni dogodek, če bi upoštevala prepoved točenja alkoholnih pijač vinjenim gostom. Revizija zmotno zatrjuje, da ravnanja prvotoženca ni bilo mogoče pričakovati, ker je imel orožje skrito in ker zanj ni imel dovoljenja. Zgrešeno bi bilo sklepati, da posesti nevarnih stvari pri gostih v diskotekah ni mogoče pričakovati, če te na zunaj niso vidne. Tudi revizijsko sodišče zato zaključuje, da bi drugotoženec moral in mogel pričakovati, da imajo lahko nekateri gostje pri sebi nevarne predmete in da jih lahko - zlasti v vinjenem stanju - tudi uporabijo. Še manj je pomembna okoliščina, da drugotoženec za nošnjo orožja ni imel dovoljenja. Nastala škoda ne bi bila nič bolj predvidljiva ali lažje preprečljiva, če bi ga imel. Revizija zato neutemeljeno uveljavlja obstoj razbremenilnih razlogov po drugem odstavku 177. člena ZOR.

Sodišči sta odgovornost drugotoženca utemeljili na njegovi lastni odgovornosti in na odgovornosti M. P., ki je med pravdo umrla in katere dedič je tudi drugotoženec. Revizijske trditve, da izpodbijani sodbi nista izdani proti pravi toženi stranki, so neutemeljene že zato, ker odgovornost drugotoženca ne temelji le na podedovani odškodninski obveznosti M. P., ampak tudi na ravnanju njega samega. Sodišči pa sta tudi pravilno zaključili, da dediči pokojne M. P. niso enotni in nujni sosporniki, ampak so solidarni dolžniki. S sklepom o dedovanju Temeljnega sodišča v Celju pod opr. št. D 88/93 z dne 20.12.1993 je bila dediščina po pokojni M. P. razdeljena, tako da dediči za njene dolgove odgovarjajo nerazdelno (drugi odstavek 142. člena Zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl.). Solidarni dolžniki pa niso ne nujni ne enotni sosporniki, ker ne gre za situacijo, ko bi bilo mogoče spor rešiti samo na enak način za vse solidarne dolžnike (196. člen ZPP). Vsak od njih odgovarja upniku za celo obveznost, upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev od vsakega solidarnega dolžnika, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 414. člena ZOR). Vsak lahko dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki (drugi odstavek 414. člena ZOR). Sodba izdana le proti enemu solidarnemu dolžniku zato ne predstavlja ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne zmotne uporabe materialnega prava. Drugotoženec se šele v reviziji prvič sklicuje na vrednost podedovanega premoženja (prvi odstavek 142. člena ZD), zato te revizijske trditve niso upoštevne. Poleg tega so tudi neutemeljene, saj svoje odgovornosti, ki izvira iz okoliščin njegovega ravnanja, po višini ne bi mogel omejiti z vrednostjo premoženja, ki ga je podedoval po pokojni ženi.

Odločitev nižjih sodišč, da je za tožnikovo škodo odgovoren tudi drugotoženec, je materialnopravno pravilna. Ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP) pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je revizijsko sodišče ugotovilo, da sta sodišči ustrezno upoštevali vse kriterije iz 200. in 203. člena ZOR in tožniku prisodili pravično denarno odškodnino.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.