Jedro

Upravni organ krši pravila postopka, če v postopku ugotovitve državljanstva stranko ne seznani z odločilnimi dejstvi in dokazi, na katere namerava opreti svojo odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 13.9.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve in občo upravo občine z dne 23.3.1994, s katero je ta ugotovil, da tožnik ni državljan RS. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je ugotovitev, da tožnik ni državljan, utemeljena, saj zaradi opcije tožnikovih staršev za italijansko državljanstvo, ki sta jo podala v skladu z 19. členom Mirovne pogodbe z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 74/47) in v skladu z 2. členom Zakona o državljanstvu oseb na področju priključenem k FLRJ po Mirovni pogodbi z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 104/47). Ta je določal, da so imele osebe, ki so imele na dan 10.6.1940 domicil na območju, ki je po mirovni pogodbi z Italijo pripadalo k ozemlju FLRJ in so imele na dan 15.9.1947, torej na dan uveljavitve mirovne pogodbe, italijansko državljanstvo, pravico, da v roku enega leta od uveljavitve pogodbe, optirajo za italijansko državljanstvo, pod pogojem, da je njihov pogovorni jezik italijanski. Osebe, ki so izkoristile navedeno pravico, se smatrajo, kot da nikoli niso pridobile državljanstva FLRJ. Opcija staršev pa vpliva tudi na državljanstvo mladoletnih otrok. Čas za opcijo je bil kasneje na podlagi posebnega sporazuma med Vlado FLRJ in Vlado Italije z dne 23.12.1950 podaljšan do 15.4.1951. Tožena stranka nadalje v izpodbijani odločbi zavrača pritožbene navedbe, da tožnikov oče ni nikoli podal opcijske izjave z utemeljitvijo, da ministrstvo za notranje zadeve v svojem arhivu sicer ne hrani opcijskih izjav, ker pa sta ohranjeni opcijski odločbi, je z njima nedvomno dokazano, da sta bili potrjeni podani izjavi njegovih staršev. Ker je odločba javna listina, ki jo je izdal pristojni organ v mejah zakonskih pooblastil v skladu z dokazno močjo javne listine po 164. členu ZUP, velja za resnično, kar je z odločbo potrjeno.

Tožnik v tožbi dvomi v obstoj take odločbe, s katero naj bi bila potrjena opcijska izjava, sicer pa meni, da je po 164. členu ZUP dovoljeno dokazovati, da so dejstva, navedena v taki listini, neresnična oziroma netočna. Prav zato je tožnik že v pritožbenem postopku predložil dokaz, izdano listino italijanskih upravnih organov, iz katere izhaja, da je bil tožnikov oče še februarja 1952 begunec v Italiji, kar pomeni, da hkrati ni mogel biti tudi italijanski državljan, kot naj bi to izhajalo iz opcijske odločbe. V kolikor taka odločba sploh obstaja, tožnik je ni videl oziroma upravni organ ga z njo ni seznanil, pa tožnik meni, da ni bila izdana na podlagi resnične izjave njegovega očeta.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

Ugotovitev, da tožnik ni državljan RS, je tožena stranka oprla na odločbi Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 15.6.1951, s katerima sta potrjeni opcijski izjavi tožnikovih staršev, kar pomeni, da starša nista postala državljana FLRJ, temveč sta zadržala italijansko državljanstvo. Če starši v času tožnikovega rojstva niso bili jugoslovanski državljani, tudi tožnik kot njun sin ni pridobil državljanstva FLRJ in ne državljanstva RS. Pravilna je sicer dokazna presoja tožene stranke, da sta opcijski odločbi javni listini, za kateri na podlagi 1. odstavka 164. člena ZUP velja, da je v postopku dokazovanja treba vzeti za resnično, kar se z njima določa. Toda kljub obstoju takega dokaza mora upravni organ v postopku upoštevati temeljna načela upravnega postopka, med katera spada tudi načelo zaslišanja stranke (8. člen ZUP), ki določa, da je pred izdajo odločbe treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožnikove navedbe o tem, da ni bil seznanjen z opcijskima odločbama, pomenijo po svoji vsebini prav ugovor o kršitvi navedenega pravila postopka. Čeprav ga tožnik izrecno uveljavlja šele v tožbi, je po presoji sodišča ugovor utemeljen. Upravni organ bi moral v postopku tožnika seznaniti z odločilnim dejstvom in dokazom, na katerega namerava opreti svojo odločitev. Še zlasti v tem primeru, če je bil tožnik vpisan v evidenco državljanov pri Krajevnem uradu v Sloveniji, kot je to ugotovil prvostopni upravni organ.

Zaradi kršitev pravil postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS odpravilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 34/I/94) je sodišče navedene določbe ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.