Jedro

Potrdili se nanašata na razliko do stoodstotne osnove plače po kolektivni pogodbi za leto 1992. Ker kolektivna pogodba za tožnika (direktorja) ni veljala, sodišče ni moglo šteti, da je na podlagi navedenih potrdil dokazano, da razlika med plačo, ki naj bi tožniku šla za delovno mesto direktorja in dejansko izplačano plačo, znaša toliko, kot je v potrdilih navedeno. Potrdil o razliki do stoodstotne plače ni mogoče šteti za pripoznavo dolga, ker s temi potrdili tožena stranka le potrjuje, kakšen znesek je tožniku priznala za sodelovanje v lastninskem preoblikovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja njegove terjatve zoper prvotoženo stranko v višini 2.832.337,31 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1996 do plačila in stroškov prijave te terjatve v postopku prisilne poravnave z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o napotitvi na pravdo do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev tožnikovih stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) pritožuje tožnik. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče M. M., ki se je na naroku 23.2.1999 zavezal, da bo zastopniku prvotožene stranke pomagal pri iskanju dokumentacije, vendar te dokumentacije očitno ni našel. Sodišče prve stopnje bi pričo moralo (še enkrat) zaslišati, da bi se izkazala vsebina dokumentacije, ki je očitno obstojala, s tem pa bi se izkazalo pravo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj ni upoštevalo potrdil o prikrajšanju pri plači, ki jih je predložil tožnik. Tožnik teh potrdil ni sestavljal sam, ampak jih je napisala prvotožena stranka. Tožniku zato že po obligacijskem pravu pripada znesek, za katerega je potrdilo izdano. Enaka potrdila so bila izdana 280 delavcem, stečajni upravitelj na njihovi podlagi priglašenih terjatev ni prerekal, kar pomeni, da so bila ta potrdila očitno verodostojna. Pritožba opozarja, da je priča T. P. izpovedal, da zneski na potrdilih predstavljajo razliko v plači, ki bi jo tožnik moral prejeti. Eventualnih pomanjkljivosti sestave potrdil ni mogoče šteti v breme tožniku. Sodišče prve stopnje naj bi nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker je zavrnilo zahtevo tožnika do plačila razlike v plači, ker naj bi podjetniška kolektivna pogodba izključevala njegovo pravico do plače, ki mu pripada. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da tožniku razlika v plači pripada po kriterijih, ki so bili sprejeti in uveljavljani za plače direktorjev v I. nekdanje T.. Ti kriteriji so fiksni in spremenljivi, tožniku naj bi vsekakor pripadale pravice po takoimenovanih fiksnih kriterijih kot so kompleksnost podjetja, kompleksnost tržnega spleta, obseg angažiranih sredstev, kvalifikacijska struktura zaposlenih in število zaposlenih. Tožniku so se priznavale pravice po teh kriterijih, ko se je odločalo o njegovi plači, zato bi mu morale biti priznane tudi pri izplačilu razlike. Tožene stranke niso ugovarjale tožnikovi izpovedbi, da je zadolženost prvotožene stranke zmanjšal od 19,6 mio SIT na 4,2 mio SIT. Nesprejemljivo naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ne pripada razlika v plači, ker je izključen iz podjetniške kolektivne pogodbe. S takšnih stališčem naj bi bila kršena tožnikova ustavna pravica do enakosti. Tožnik zaradi tega, ker so za njegovo zaposlitev in plačilo veljale posebnosti, ne more biti v slabšem položaju od drugih zaposlenih. Sodišče prve stopnje naj bi verjelo tretjetoženi stranki B. K. čeprav so vse njegove navedbe bile brez dokazov in naperjene izključno v osebno diskreditacijo tožnika. Sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti tako kot je, zgolj zaradi tega, ker prvotožena stranka in predložila dokumentov, ki bi jih morala. Tožnik je izplačilo razlik zahteval, ker ni prejemal toliko, kot bi mu po pogodbi pripadalo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni znova zaslišalo priče M. M., potem ko prvotožena stranka ni predložila dokumentacije, glede katere se je priča M. M. zavezal, da jo bo pomagal iskati. Iz takšnih pritožbenih navedb niti ni razvidno, katere določbe ZPP sodišče ni uporabilo oz. naj bi jo uporabilo nepravilno. Vsekakor pa je potrebno ugotoviti, da tožnik niti ni predlagal dopolnilnega zaslišanja priče M. M.. Sodišče prve stopnje s tem, da te priče ni še enkrat zaslišalo, ni kršilo nobene od določb ZPP. Razen tega se je prvotožena stranka na naroku, na katerem je bila zaslišana priča M. M., zavezala le, da bo sodišču dostavila vso dokumentacijo, ki se nanaša na znižanje plač v spornem obdobju, kakor izhaja iz danih potrdil, zlasti pa zapisnike delavskega sveta, ki se nanašajo na to problematiko. Glede teh dokumentov pa je kot priča zaslišani M. M. že izpovedal, da je sklepe o znižanju plač sprejemal delavski svet tožene stranke in da so ti sklepi veljali za vse delavce, pri čemer poslovodni delavci niso bili izjeme, zato ni jasno, o čem bi ta priča še lahko izpovedala. Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ga tožnik ni prepričal o verodostojnosti obeh potrdil, ki se v spisu nahajata kot prilogi A 4 in A 5, tožnik smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta je vselej podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedenih potrdil. Navedlo je, da potrdili nista datirani, da sodišču ni bila predložena preostala dokumentacija o znižanju plač za tožnika v spornem obdobju, tako da ni moglo ugotoviti, do kakšne plače je tožnik sploh bil upravičen po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 22.5.1991. Ravno zadnje pa je za odločitev v tem sporu bistveno, saj iz pogodbe o zaposlitvi ni mogoče razbrati, kakšno plačo bi tožnik moral prejemati in zato tudi ni mogoče preveriti, ali je v spornem obdobju v resnici prejemal manj ter koliko bi ta razlika znašala. Navedeno pomeni, da izpobijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z višino razlike v plači, ki naj bi tožniku šla glede na kriterije za oblikovanje plač. Ravno na podlagi v prvem odstavku 4. čl. pogodbe o zaposlitvi navedenih kriterijev, na katere se pritožba sklicuje, sploh ni mogoče ugotoviti, do kakšne plače bi bil tožnik upravičen, saj gre le za abstrakten opis kriterijev, na podlagi katerih bi nek drug akt, katerega obstoj pa ni zatrjeval niti tožnik niti tožena stranka, lahko določil način oblikovanja izhodiščne plače. Ob naštetih kriterijih (kompleksnost podjetja, kompleksnost tržnega spleta, obseg angažiranih sredstev, obseg prihodka, kvalifikacijska struktura zaposlenih, število zaposlenih) tudi ni jasno, na kakšen način naj bi na oblikovanje plače vplivalo zatrjevano dejstvo, da naj bi tožnik zadolženost prvotožene stranke zmanjšal od 19,6 mio SIT na 4,2 mio SIT. Glede na to, da se obe predloženi potrdili, ki ju je podpisal tožnik sam, nanašata na razliko do stoodstotne osnove plače po kolektivni pogodbi za leto 1992 in da sta bili potrdili izdani za namen lastninskega preoblikovanja tožene stranke, ki je bilo celo izvedeno, kakor izhaja iz izpovedbe priče M. M. ter ob dejstvu, da kolektivna pogodba za tožnika ni veljala, sodišče prve stopnje res ni moglo šteti, da je na podlagi navedenih potrdil dokazano, da razlika med plačo, ki naj bi tožniku šla za delovno mesto direktorja in dejansko izplačano plačo, v resnici znaša toliko, kot je v obeh potrdilih navedeno. Potrdil o razliki do stoodstotne plače ni mogoče šteti za pripoznavo dolga v tem smislu, da tožena stranka s temi potrdili priznava, da tožniku iz naslova razlike med dogovorjeno in dejansko izplačano plačo dolguje v obeh potrdilih navedeni znesek. S temi potrdili tožena stranka le navaja, kakšen znesek je tožniku priznala za sodelovanje v lastninskem preoblikovanju podjetja kot razliko do osnovne plače po kolektivni pogodbi, ki pa tožniku v resnici sploh ne gre, saj zanj niso veljale določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo oz. panožne kolektivne pogodbe, kakor je to pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje. Navedeno tudi pomeni, da tožnik ni bil v enakem položaju kot zaposleni delavci pri toženi stranki, za katere so veljale določbe kolektivne pogodbe, zaradi česar se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bilo kršeno načelo enakosti, ker naj bi tudi tožniku pripadalo to, kar je pripadalo drugim zaposlenim pri toženi stranki. Zaradi navedenega se tožnik tudi neutemeljeno sklicuje na to, da eventualna pomanjkljivost pri sestavi potrdil ne more biti v škodo tožniku, glede na to, da so enaka potrdila bila izdana tudi ostalim delavcem. Za zavrnitev tožnikovega zahtevka ni odločilno to, da na potrdilu ni datuma, temveč okoliščina, da ni bilo mogoče preveriti, kakšna plača bi tožniku na podlagi pogodbe o zaposlitvi šla in ali je v resnici prejemal manj. Glede na to, da tožnik trdi, da nikoli ni prejemal toliko, kot bi mu šlo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, tega ni mogoče ugotoviti niti na podlagi plačilnih list, ki jih je tožnik predložil v spis. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.