Jedro

Toženec je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, tožena stranka pa svoje obveznosti po pozivnem sklepu sodišča prve stopnje, po katerem je morala tožbo popraviti tako, da navede pravilen naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča tožene stranke, ni izpolnila. Zato je tožba ostala nepopolna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (4. odstavek 108. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2. Zoper sklep pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku ter predlaga razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Navaja, da je v roku, določenim s sklepom z dne 5. 11. 2014, popravila tožbo in navedla naslov, opisan kot naslov za vročanje v centralnem registru prebivalstva. Meni, da je s tem popravila nepopolno vlogo tako, da je bila sposobna za obravnavo, saj je vsebovala naslov za vročanje sodnih pošiljk, kot je izhajal iz centralnega registra prebivalstva. Navaja, da je sodišče prve stopnje nato z dopisom, ki ni procesno dejanje in je brez pravnega pouka, pozvalo tožečo stranko, naj sporoči, ali vztraja pri vloženi tožbi, nakar je tožeča stranka odgovorila, da vztraja. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, saj bi jo moralo sodišče pozvati k popravi tožbe s sklepom ter jo v njem opozoriti na pravne posledice, kolikor ne bi ravnala skladno z njim, zavrženje tožbe pa ne more biti posledica dopisa. Dalje meni, da če sodišče ne bi izdalo sklepa o popravi nepopolne vloge, bi moralo tožečo stranko pozvati, naj predlaga vročanje prek pooblaščenega vročevalca sodnih pisanj ali pa postavitev začasnega zastopnika ter založi predujem za kritje njegovih stroškov. Meni, da bi šele v primeru, če tožeča stranka pooblaščenega vročevalca ali začasnega zastopnika ne bi predlagala oziroma ne bi plačala predujma, lahko sodišče tožbo zavrglo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. –ZPP).

5. V predmetni zadevi je 18. 9. 2014 tožeča stranka vložila tožbo, v kateri je kot naslov tožene stranke navedla A. ulica 87, B.. Glede na to, da se je pošiljka s tožbo sodišču vrnila z oznako „nima HP“ je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 5. 11. 2014 tožečo stranko pozvalo k popravi tožbe tako, da navede pravilen naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča tožene stranke, v njem pa je tožečo stranko opozorilo, da bo nasprotnem primeru tožbo zavrglo. Tožeča stranka je 12. 11. 2014 tožbo popravila tako, da je kot naslov toženca navedla C. ulico 3, B., vendar pa se je pošiljka vrnila k sodišču z oznako, da je toženec na tem naslovu neznan. Sodišče prve stopnje je po uradni dolžnosti preverilo podatke o tožencu v centralnem registru prebivalstva (CRP), iz katerega izhaja stalno bivališče oziroma naslov za vročanje prav na navedenem naslovu, zato je po uradni dolžnosti o naslovu toženca napravilo še poizvedbo pri Pošti Slovenije d. o. o. Glede na prejeto informacijo, da na nobenem izmed navedenih naslovov toženec dejansko ne prebiva, je sodišče prve stopnje pravilno sprožilo postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča toženca pri Upravni enoti B. (dopis z dne 25. 11. 2014, r. št. 13). Upravna enota A. je z dopisom z dne 24. 2. 2015 (r. št. 15) sodišče obvestila, da je postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča toženca končan ter da je bil imenovani izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.

6. Glede na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil toženec izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, tožena stranka svoje obveznosti po pozivnem sklepu z dne 5. 11. 2014, po katerem je morala tožbo popraviti tako, da navede pravilen naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča tožene stranke, ni izpolnila. Tožeča stranka je sicer sodišču z dopisom z dne 12. 11. 2014 res sporočila, da je naslov toženca C. ulica 3, B., vendar pa to ni naslov, na katerem bi bilo mogoče tožencu vročiti tožbo, zato je ostala tožba nepopolna in jo je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP zavrglo.

7. Pritožba zmotno meni, da je zavrženje tožbe posledica dopisa sodišča prve stopnje z dne 2. 3. 2015, s katerim je tožečo stranko pozvalo k izjavi, ali vztraja pri vloženi tožbi. Tak dopis in odgovor tožeče stranke, da pri tožbi vztraja, nista imela v postopku nikakršnih posledic, tožba tožeče stranke pa je bila zavržena zato, ker kljub dopolnitvi tožba ni bila dopolnjena s pravim naslovom toženca, kar pomeni, da je ostala nepopolna. Tožeča stranka se v pritožbi smiselno zavzema za to, da bi jo sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da tudi sporočeni drugi naslov ni pravi, ponovno pozivalo k dopolnitvi nepopolne tožbe, za kar pa ni podlage v veljavni zakonodaji. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka v pritožbi niti ne navaja podatka o naslovu toženca, na katerega bi mu bilo mogoče vročiti tožbo.

8. Tožeča stranka se neutemeljeno zavzema za to, da bi jo sodišče prve stopnje moralo pozvati k predlogu za vročanje prek pooblaščenega vročevalca sodnih pisanj. Določba drugega odstavka 132. člena ZPP, katere kršitev smiselno zatrjuje, je predvsem tehničnega značaja, namenjena izvedbi vročanja sodnih pisanj, ne nadomešča oziroma dopolnjuje pa zakonske določbe drugega odstavka 105. člena ZPP, ki določa dolžnost stranke, da sodišču pošlje popolno vlogo. Predstavlja pomoč sodišču, da se zagotovi uspešno vročanje na sicer v vlogi že navedeni pravi naslov stranke, dolžnost vročevalca pa ni ugotavljanje naslova namesto tožeče stranke, temveč le uspešno vročanje, v kolikor za to obstajajo objektivni pogoji. Ta zakonska določba tudi sicer predstavlja le izjemo od pravila, določenega v prvem odstavku 132. člena ZPP, ki določa, da se pisanja prvenstveno vročajo po pošti, po delavcu sodišča, na sodišču ali na drug način, določen z zakonom. Sodišču le dopušča (celo torej ne določa njegove obveznosti), da na predlog stranke odredi drugačen način vročanja - to je po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot registrirano dejavnost na podlagi posebnega dovoljenja ministra za pravosodje (prim. s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 293/2002 z dne 12. 6. 2002).

9. Tudi zavzemanje tožeče stranke, da bi jo moralo sodišče prve stopnje pozvati, ali predlaga postavitev začasnega zastopnika, nima podlage v veljavni zakonodaji. V prvem odstavku 82. člena ZPP je določeno, da postavi sodišče na predlog tožeče stranke toženi stranki začasnega zastopnika, če se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika toženi stranki predolgo trajal, tako da bi lahko zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali obe stranki. V predmetni zadevi tožena stranka ni zatrjevala, da toženec ne bi imel pravdne sposobnosti, da bi ga torej moral zastopati zakoniti zastopnik (prvi odstavek 78. člena ZPP). Zgolj dejstvo, da naslov toženca ni znan, ne pomeni, da toženec nima popolne poslovne sposobnosti, kar pomeni, da lahko sam opravlja pravdna dejanja, pravdno sposobnost torej ima (77. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tako pravilno ni pozivalo tožeče stranke k postavitvi začasnega zastopnika in založitvi predujma za njegove stroške.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.