Jedro

Izhajajoč iz stališča vrhovnega sodišča tožnik ne more uveljavljati pravice do obrazložitve, zakaj na razpisu za prosto delovno mesto ni bil nihče izbran, saj v tem primeru niti v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena URS ni mogoče uveljavljati ustavne pravice iz 22. člena URS, ker se s spornim obvestilom ni končal postopek o tožnikovi pravici do zasedbe delovnega mesta. Ker torej tožnik ustavne pravice kot jo je v upravnem sporu želel uveljavljati s tožbo, ne more uveljavljati, je sodišče njegovo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim obvestilom tožnika obvestila, da na javnem natečaju za zasedbo uradniškega delovnega mesta podsekretar (šifra DM 6012) v Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo ni bil izbran nihče izmed prijavljenih kandidatov in da mu bodo na njegovo zahtevo vrnjeni vsi dokumenti, ki jih je predložil kot dokaz o izpolnjevanju zahtevanih pogojev.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper obvestilo zavrgel kot nedovoljeno.

3. Zoper zgoraj citirano obvestilo je tožnik vložil tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi med drugim navaja, da odločitev, da se ne izbere noben kandidat, ni v prosti presoji komisije oziroma pooblaščene osebe ministrstva za vodenje izbirnega postopka, temveč je mogoče le, če nihče od prijavljenih kandidatov po merilih izbirnega postopka ni dovolj strokovno usposobljen, za uradniško delovno mesto. Po tožnikovem mnenju predstojnik oziroma pooblaščeni vodja kadrovskega poslovanja ni imel zakonske ali podzakonske podlage za odločitev, da ne izbere nobenega kandidata. Poleg tega akt nima podane nobene obrazložitve in tožena stranka po njegovem mnenju v obrazložitvi niti ne bi mogla pojasniti, na kateri pravni podlagi utemeljuje svoje ravnanje in ne navesti upravičenih razlogov za svojo odločitev. Zatrjuje kršitev ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), saj mu je bila onemogočena pravica do sodnega varstva in pravica do pravnega sredstva. Nadalje tudi meni, da mu je poseženo v pravico iz 49. člena URS. Predlaga, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijani akt nezakonit in protiustaven ter ga iz tega razloga odpravi in naj ugotovi, da je tožnik najprimernejši kandidat za zasedbo razpisanega delovnega mesta in ga je tožena stranka dolžna pozvati k sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, podrejeno pa predlaga, naj sodišče ugotovi, da je akt nezakonit in protiustaven in ga iz tega razloga odpravi in naj toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku izdati sklep o izbiri, v katerem bo ugotovilo, da je tožnik najprimernejši kandidat za zasedbo razpisanega delovnega mesta ter ga pozvati k sklenitvi pogodbe in zasedbi delovnega mesta. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika. Zagovarja stališče, da ker na natečaju ni bil izbran nihče izmed kandidatov, ni bilo poseženo v konkretne pravice oziroma pravne koristi kandidata za razpisano delovno mesto, zato njegovega položaja ni mogoče primerjati s pravnim položajem neizbranega kandidata, ki ga ureja 65. člen Zakona o javnih uslužbencih. Obvestilo o neizbiri ne izpolnjuje pogojev za upravni akt po določbah 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj ne gre za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava, ampak za seznanitev z odločitvijo v kadrovski zadevi, kjer državni organ nastopa kot delodajalec in ne kot nosilec upravne oblasti. Takega obvestila se ne more izpodbijati v upravnem sporu. Zaradi izdaje akta ni mogoče uveljavljati kršitve ustavnih pravic v smislu 4. člena ZUS-1. Predlaga, naj sodišče tožbo tožnika zavrne.

5. V pripravljalni vlogi tožnik dodatno pojasnjuje, zakaj je bilo tožbo potrebno vložiti na podlagi 4. člena ZUS-1, kar je tudi storil. 6. Prvostopenjsko sodišče je v prvotnem postopku s sodbo št. I U 1182/2016-14 z dne 23. 11. 2016 tožbi ugodilo, izpodbijano obvestilo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, kateri je naložilo tudi, da mora tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Sodišče je v prvotni sodbi navedlo, da je po njegovi presoji v obravnavanem primeru zaradi izostanka drugega sodnega varstva potrebno vložiti tožbo zaradi varstva ustavnih pravic na podlagi 4. člena ZUS-1, na podlagi katerega sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožnikovo tožbo je obravnavalo po vsebini. V sodbi je sodišče ugotovilo, da tožniku ni bila kršena pravica iz 49. člena URS, saj ta ustavna norma zagotavlja le enako dostopnost, torej možnost, da se vsak posameznik pod enakimi pogoji poteguje za katerokoli delovno mesto, če zanj izpolnjuje predpisane pogoje, ne zagotavlja pa, da bo ali da bi moral biti izbran prav on. Pač pa tožnik po mnenju sodišča utemeljeno opozarja na to, da izpodbijano obvestilo ni vsebinsko obrazloženo in da v njem ni naveden noben razlog za odločitev tožene stranke o tem, da po izvedenem javnem natečaju nikogar ne izbere oziroma ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki so izpolnjevali vse razpisane pogoje. Po mnenju sodišča pomeni uresničevanje pravice iz 22. člena URS tudi potrebo po obrazloženosti odločitve državnega organa. Sodišče je ugotovilo, da je bilo tožniku poseženo v to pravico. Sodišče je zavzelo stališče, da je vsak državni organ dolžan uporabljati zakon v skladu z osnovnimi ustavnimi načeli, ki obsegajo tudi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, eno od teh pravic pa je tudi pravica do obrazložene odločitve osebi, na katero se ta odločitev nanaša. Zavzelo je stališče, da ima delodajalec v primeru izvedbe javnega natečaja ob koncu izbirnega postopka sicer pravico, da ne izbere nobenega od prijavljenih kandidatov, vendar pa mora imeti zato opravičljive, razumne in pravno dopustne razloge ter mora biti prijavljenim kandidatom omogočeno, da se s temi razlogi seznanijo, saj se taka odločitev nanaša prav nanje. Zgolj na splošno in ne v povezavi s konkretno zadevo pa je sodišče tudi pojasnilo, da če bi izhajalo iz stališča, da imajo lahko državni organi pri odločitvi o neizbiri nobenega od prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, popolno diskrecijo, da lahko kadarkoli ne izberejo nikogar tudi brez razloga in da prijavljenim kandidatom ni treba pojasniti, zakaj nihče ni bil izbran, potem bi to lahko privedlo do arbitrarnega in netransparentnega odločanja, ki bi bilo v nasprotju z načeli pravne države, kot je določeno v 2. členu URS. Sodišče je tako ugotovilo, da je prišlo do posega v tožnikovo človekovo pravico in temeljno svoboščino do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Drugih kršitev ustavnih pravic, ki jih tožnik zatrjuje s tožbo, pa sodišče ni ugotovilo. Sodišče je tudi odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka.

8. Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožena stranka, vrhovno sodišče je njeni pritožbi ugodilo ter s sklepom št. I Up 11/2017 z dne 15. 3. 2017 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču da opravi nov postopek. Odločilo je tudi, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločitev. Vrhovno sodišče je v svojem sklepu pritrdilo sodišču prve stopnje, da rezultati javnega natečaja, ko ni bil izbran nihče, ni pomenil odločitve o tožnikovi pravici ali pravni koristi in iz tega sledi, da obravnavana tožba zoper obvestilo ne more biti tožba v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče navaja, da je kljub temu prvostopenjsko sodišče zapisalo, da gre v konkretnem primeru za odločitev državnega organa o tožnikovi pravici in da naj bi za to imel pravico do obrazložitve obvestila. Po mnenju vrhovnega sodišča je kljub pravilnim začetnim stališčem sodišča o pravni naravi obvestila, le to dejansko obravnavalo kot upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Po mnenju vrhovnega sodišča je določba 22. člena URS procesna in zagotavlja jamstvo v postopkih, ki pomenijo odločanje o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih oseb, torej v postopkih, ki se končajo z odločitvijo, s katero se posega v tožnikov pravni položaj. Po mnenju vrhovnega sodišča je zgolj tak akt lahko obremenjen z napako, ki pomeni kršitev navedene ustavne pravice. Vrhovno sodišče je še zapisalo, da bo moralo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku preveriti obstoj procesnih predpostavk za tožbo z vidika prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in odgovoriti na s tem povezano vprašanje, ali je obvestilo o neuspelem javnem natečaju posamični akt iz navedene določbe. Sodišče bo moralo presoditi, ali v obvestilu vsebovano odločitev sama zase sploh lahko poseže oziroma vpliva na katero od tožnikovih človekovih pravic, zatrjevanih v tožbi. Prav tako bo moralo sodišče preveriti tudi vpliv ukinitve delovnega mesta, za katerega se je vodil javni natečaj, na tožnikov pravni interes glede postavljenih zahtevkov, da se ga izbere na to delovno mesto.

K točki I izreka:

9. Sodišče je v ponovljenem postopku tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

10. Tožnik je tožbo vložil na podlagi 4. člena ZUS-1, saj priznava, da skladno s splošno sprejeto prakso upravnega in vrhovnega sodišča zoper obvestilo o neuspelem javnem natečaju ni pravnega sredstva.

11. Sodišče meni, da med strankama ni sporno, da obvestilo ni akt iz 2. člena ZUS-1, saj je tožnik celo sam vložil tožbo po 4. členu ZUS-1. Sporno pa je, ali je bilo z aktom poseženo v ustavne pravice, torej, ali je izpodbijani akt lahko akt, ki bi ga bilo možno presojati po 4. členu ZUS-1. 12. Sodišče je v svoji prvotni sodbi zavzelo stališče, da ima delodajalec v primeru izvedbe javnega natečaja sicer pravico, da na javnem natečaju ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, vendar pa mora imeti zato opravičljive, razumne in pravno dopustne razloge ter mora biti prijavljenim kandidatom omogočeno, da se s temi razlogi seznanijo, saj se taka odločitev nanaša prav na njih. Navedlo je tudi, da je ena od pravic iz 22. člena URS tudi pravica do obrazložene odločitve osebi, na katero se odločitev nanaša. Upravno sodišče je torej v sodbi zavzelo stališče, da se obvestilo, ki se izpodbija, nanaša na tožnika, saj je bilo naslovljeno prav nanj in to v zvezi s tem, ker je kandidiral na določeno delovno mesto. Izhajalo je iz stališča, da če se neka odločitev na nekoga nanaša, mora biti taka odločitev obrazložena, izhajajoč iz tega stališča pa je zavzelo stališče, da če ni obrazložena, pomeni to poseg v pravico iz 22. člena URS. Upravno sodišče je izhajalo iz predpostavke, da pravica iz 22. člena URS ni nujno vezana na nek postopek, ki bi se končal z odločitvijo o pravici, dolžnosti ali pravnih interesih nekoga, ampak je to ustavno pravico interpretiralo širše. Razlagalo jo je tako, da mora biti ta pravica zagotovljena tudi v tistih postopkih, ko se odločitev državnega organa zgolj nanaša na nekoga, ne glede na to, ali je to povezano s postopkom, ki se bo na koncu končal z odločitvijo o pravici, dolžnosti ali pravnemu interesu. Sodišče je sicer zavzelo stališče, da prijavljeni kandidat nima pravice biti izbran na delovno mesto, temveč ima le pravico kandidirati pod enakimi pogoji kot vsi drugi kandidati, vendar pa je vseeno izhajalo iz stališča, da čeprav te pravice nima, ima vseeno pravico do obrazložitve razlogov, zakaj nihče ni bil izbran.

13. Vrhovno sodišče je sprejelo drugačno razlago 22. člena URS. Tako je v 10. točki obrazložitve sklepa št. I Up 11/2017 navedlo, da je določba 22. člena URS procesna in zagotavlja jamstvo v postopkih, ki pomenijo odločanje o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih oseb, torej v postopkih, ki se končajo z odločitvijo, s katero se posega v tožnikov pravni položaj. Vrhovno sodišče torej meni, da je možno pravico iz 22. člena URS (tudi do obrazložitve odločitve) uveljavljati le v zvezi z nekim konkretnim postopkom, ki se bo končal z odločitvijo o pravicah in dolžnostih, in ne bolj splošno, kot je to ustavno določilo razlagalo upravno sodišče. 14. V obravnavani zadevi gre torej za pomembno odprto ustavnopravno vprašanje, kjer je vrhovno sodišče izhajalo iz drugačne razlage 22. člena US kot v predhodni sodni odločitvi upravno sodišče. 15. Če se izhaja iz take razlage 22. člena v zvezi z drugim odstavkom 157. člena URS, kot jo je sprejelo vrhovno sodišče, potem tožnik pravice do enakega varstva pravic v smislu obrazložene odločitve res ne more uveljavljati, saj se z obvestilom, ki se je sicer nanašalo nanj - na njegovo kandidaturo - dejansko ni odločalo o njegovi pravici do zasedbe delovnega mesta, saj te izključne pravice nima. 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Izhajajoč iz stališča vrhovnega sodišča tožnik ne more uveljavljati pravice do obrazložitve, zakaj na razpisu za prosto delovno mesto ni bil nihče izbran, saj v tem primeru niti v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena URS ni mogoče uveljavljati ustavne pravice iz 22. člena URS, ker se s spornim obvestilom ni končal postopek o tožnikovi pravici do zasedbe delovnega mesta. Ker torej tožnik ustavne pravice kot jo je v upravnem sporu želel uveljavljati s tožbo, ne more uveljavljati, je sodišče njegovo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

16. Drugi razlog za zavrženje tožbe pa je ta, da je bilo delovno mesto, na katerega je tožnik kandidiral, ukinjeno, kar je tožena stranka navedla in tudi dokazovala šele v pritožbenem postopku zoper prvotno sodbo. Iz navedenega razloga tožnik na to delovno mesto posledično niti ne more več kandidirati in je zato brezpredmeten zahtevek, da bi se odpravilo sporno obvestilo, da nihče ni bil izbran na delovno mesto, ki ga sedaj ni več. Torej si tožnik z ugoditvijo tožbi svojega položaja ne bi mogel več izboljšati, saj o njegovi kandidaturi ni več mogoče odločati, ker je bilo razpisano prosto delovno mesto naknadno ukinjeno. Tožnik tako ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, da pravni interes obstaja ves čas postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe. Ker je sodišče ugotovilo, da je pravni interes tožnika za vodenje postopka zaradi ukinitve delovnega mesta prenehal, je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo tudi iz tega razloga.

17. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh tožbenih navedb v ponovljenem postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

18. Ker je vrhovno sodišče sodbo sodišča razveljavilo, je ponovno potrebno odločiti o zahtevi za povrnitev stroškov postopka. Iz razloga, ker je vrhovno sodišče odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločitev, je potrebno odločiti tudi o teh stroških. Skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče tožbo zavrže, zato tožniku ni bilo mogoče priznati stroškov, ki jih je uveljavljal v tožbi. V pritožbenem postopku tožena stranka stroškov ni uveljavljala, pač pa jih je uveljavljal tožnik. Ker pa v pritožbenem postopku ni uspel, saj je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke, skladno s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi stroške pritožbenega postopka. Iz navedenih razlogov je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.