Jedro

Možna je določitev pripadajočega zemljišča k enostanovanjski stavbi.

Tako iz akta nasprotne udeleženke o določitvi zemljišča, ki je neposredno namenjen za redno rabo obravnavanih stavb, ki je bilo tudi izhodiščna podlaga za določitev pripadajočega zemljišča v okviru denacionalizacijskega postopka, kot tudi iz denacionalizacijske odločbe izhaja, da predstavlja funkcionalno zemljišče k objektom parc. št. 1689/365 oziroma k obravnavanim objektom nepremičnina parc. št. 1689/876. Prav zato to zemljišče ni pripadlo denacionalizacijskim upravičencem. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da navedena upravna akta sicer ne predstavljata odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča oziroma gradbene parcele, vendar pa izkazujeta, da je nasprotna udeleženka sama štela zemljišče parc. št. 1689/876 za funkcionalno zemljišče k stavbam predlagateljic. Ugotovilo je tudi, da predlagateljici že od nakupa parcele uporabljata navedeno zemljišče oziroma ga imata v posesti in da se v vsem tem času raba ni spreminjala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se parc. št. 1689/876 k.o. X določi kot skupno pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu Č. 57, L. (ID stavbe 0000 – 7384) in k stavbi na naslovu Č. 55, L. (ID stavbe 0000 – 8117), ki stojita na parcelah 1689/365 in 1689/876 k.o. X. Odločilo je še, da se parcela 1689/876 k.o. X vpiše v zemljiško knjigo kot skupna lastnina vsakokratnih lastnikov stavb na naslovu Č. 57 in Č. 55. 2. Zoper takšno odločitev je nasprotna udeleženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da predlog predlagateljic zavrže ali zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. V pritožbi izpostavlja merila za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po določbah ZVEtL ter pojem funkcionalnega zemljišča in njegovo določitev. Ponavlja svoj ugovor iz pritožbenega postopka, da se pripadajočega zemljišča k enostanovanjski stavbi ne more določati po določilih ZVEtL. Sodišče se do tega ugovora sploh ni opredelilo, zato je obrazložitev v tem delu pomanjkljiva. Glede na določbo 1. člena ZVEtL ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine s sodno odločbo na predlog pridobitelja ali pridobiteljice posameznega dela stavbe in postopek za določanje pripadajočega zemljišča, ki pripada stavbi v etažni lastnini. Na enostanovanjski hiši ne more nastati etažna lastnina, ne na podlagi ZVEtL niti na načine, ki jih predvideva 107. člen SPZ. ZVEtL ne ureja postopka določanja pripadajočega zemljišča k vsem stavbam. Odločbe, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče bodisi niso dostopne ali pa za predmetni postopek niso relevantne. Odločba II Ips 724/2008 napotuje na merila, ki jih določa za pripadajoče zemljišče k stavbi ZVEtL. Vrhovno sodišče pa se v tej odločbi ni opredelilo do vprašanja, ali je pripadajoče zemljišče k enostanovanjski stavbi dopustno določati v postopku, kot ga določa ZVEtL. Prvostopenjsko sodišče je kljub navedbi, da delna odločba o denacionalizaciji in dokument občina X ne predstavljata odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča oziroma gradbene parcele, odločilo, da nepremičnina predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbama. Pri tem se je nekritično oprlo na izvedensko mnenje, ki je nepremičnino določilo kot pripadajoče zemljišče na podlagi omenjene delne odločbe in dokumenta občine X. Z navedenima aktoma funkcionalno zemljišče ni bilo opredeljeno. Glede določitve funkcionalnega zemljišča nikoli ni bila izdana upravna odločba. Iz dokumenta občine X tudi izhaja, da bo potrebno gradbeno parcelo k stavbi šele določiti. Omenjeni listini pa tudi ne predstavljata „drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno funkcionalno zemljišče“ v smislu 30. člena ZVEtL. Omenjeni listini ne predstavljata niti listine iz časa izgradnje stavbe, saj je bila hiša na naslovu Č. 57 zgrajena leta 1966, hiša na naslovu Č. 55 pa leta 1997. Opozarja tudi, da je bila parcela 1689/271, iz katere je nastala navedena parcela, iz pogodbe, ki je bila realizirana (kupna pogodba iz leta 1966), izpuščena. Predmetna parcela tudi ne ustreza kriterijem redne rabe po določilih ZVEtL. To izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, ki poudarja, da je oprto prvenstveno na obstoj dokumenta občine X in delne denacionalizacijske odločbe upravne enote. Predmetna nepremičnina ni namenjena redni rabi stavb. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je približno 15 % parcele zemljišče pod stavbami, 20 % utrjena površina dovoza, preostalih 65 % pa zelene travnate površine z drevesnim in grmovnim rastjem ter vrtna površina. Kar 65 % nepremičnine torej predstavlja zelenice, ki brez dvoma niso namenjene redni rabi predmetnih stavb. Nasprotna udeleženka še opozarja, da sodišče v nepravdnem postopku ne sme presojati, kdo je bil imetnik pravice uporabe na dan 25. 7. 1997, in s tem reševati spora o lastništvu. Ta ni bil predmet tega postopka. Tretji odstavek 7. člena ZVEtL izrecno določa, da se pripadajoče zemljišče k stavbi lahko določa le na način, ki ne posega v lastninsko pravico tretjega. Če je prišlo do spornega dejstva o tem, kdo ima lastninsko pravico na nepremičnini, sodišče o tem ne sme odločati po pravilih nepravdnega postopka. Izpodbijano odločitev predstavlja razlastitev nasprotne udeleženke in ni v skladu s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave Republike Slovenije. Predlagateljici nista izkazali pravnega naslova, na podlagi katerega naj bi pridobili predmetno nepremičnino. Zaključuje, da se nepremičnina 1689/876 k.o. X ne bi smela določiti kot pripadajoče zemljišče, podredno pa vsaj ne celotna navedena parcela.

3. Predlagateljici sta v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži pritožbeni očitek nasprotne udeleženke, da je mogoče določbe Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) uporabiti zgolj za določitev pripadajočega zemljišča, ki pripada stavbi v etažni lastnini, ne pa tudi k enostanovanjski stavbi. Po določbi prvega odstavka 7. člena ZVEtL je pripadajoče zemljišče k stavbi last vsakokratnega lastnika stavbe. Če je stavba v etažni lastnini pa je skupni del stavbe in je v solastnini vsakokratnih lastnikov stavbe. Ugotavljanje pripadajočega zemljišča zato pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lastnini lastnika stavbe oziroma v solastnini etažnih lastnikov. S prehodno določbo 30. člena ZVEtL je dal zakonodajalec možnost predlagati postopek za določitev pripadajočega zemljišča tudi zemljiškoknjižnemu lastniku in mu s tem omogočil uporabo poenostavljenega postopka za odpravo neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem (1). Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje je v obravnavani nepravdni zadevi bistveno vprašanje obseg pripadajočega zemljišča k stavbi in njegovo lastništvo. Kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v etažni lastnini ali pa enostanovanjski stavbi so enaki (2). Pred uveljavitvijo ZVEtL je imel lastnik enostanovanjske stavbe možnost uveljavljati tak zahtevek z ugotovitveno tožbo v pravdi. Takšno možnost ima še vedno. Z uveljavitvijo ZVEtL pa je dobil dodatno procesno možnost, da enako varstvo zahteva (z vložitvijo predloga po 30. členu ZVEtL) v posebej za ta namen uzakonjenem in njegovim posebnostnim prilagojenem nepravdnem postopku. Vrhovno sodišče se je že izreklo, da je ZVEtL določil poseben postopek kot novo procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč, ki po novem ureja to materijo in je celo primernejši od pravdnega postopka (3).

6. Po določbi tretjega odstavka 7. člena ZVEtL določi sodišče kot pripadajoče zemljišče tisti del zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Po četrtem odstavku 7. člena ZVEtL se za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer ugotavlja zlasti tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno, preteklo redno rabo zemljišča in merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so v času gradnje stavbe veljali na območju, kjer zemljišče leži (šesti odstavek 30. člena ZVEtL). Zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta (Zakon o urejanju naselij je uveljavil pojem funkcionalno zemljišče) je bistveno za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. Pravica uporabe pa je bila podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi predpisov, ki urejajo lastninjenje (prim. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ZLNDL). ZVEtL izhaja iz predpostavke, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. januarjem 2003, skupaj s pridobitvijo lastninske pravice na stavbi ali njenem delu pridobili tudi pravico uporabe na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo, z uveljavitvijo ZLNDL pa lastninsko pravico. To izhaja iz pravila, da zemljišče, na katerem stavba stoji, in zemljišče, ki je potrebno za njeno redno rabo, neločljivo delita usodo glavne stvari, ki je bila v družbenolastninskem sistemu stavba. Tako je po prejšnjih predpisih (Zakon o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih, Zakon o prometu z nepremičninami, Zakon o stavbnih zemljiščih) prenos lastninske pravice na stavbah pogojeval tudi prenos pravic na zemljiščih.

7. V obravnavanem primeru obstoj in obseg funkcionalnega zemljišča k stavbama na parc. št. 1689/365 ni bil določen. Sodišče prve stopnje ga je zato pravilno ugotavljalo po izključujočem vrstnem redu, določenem v zgoraj navedenih določbah 7. in 30. člena ZVEtL. Ugotovilo je, da iz prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje obravnavanih stanovanjskih stavb izhaja, da so bila določena zgolj splošna merila za določanje gradbenih parcel in funkcionalnih zemljišč, ne pa tudi konkretne vrednosti za določitev njihovega obsega. Ugotovilo je tudi, da Upravna enota L., Z. L. in občina X v svojih arhivih nimajo upravnih dovoljenj, na podlagi katerih so bile zgrajene stavbe, za katere se določa določitev pripadajočega zemljišča. Ugotovilo pa je, da je nasprotna udeleženka v letu 2002 izdala akt o določitvi zemljišča, ki je neposredno namenjen za redno rabo obravnavanih stavb, ki je bilo tudi izhodiščna podlaga za določitev pripadajočega zemljišča v okviru denacionalizacijskega postopka. V tem je bilo predhodno vprašanje določitev funkcionalnega zemljišča k obravnavanim stavbam. Tako iz omenjenega dokumenta nasprotne toženke kot tudi iz denacionalizacijske odločbe izhaja, da predstavlja funkcionalno zemljišče k objektom parc. št. 1689/365 oziroma k obravnavanim objektom nepremičnina parc. št. 1689/876 k.o. X. Prav zato to zemljišče ni pripadlo denacionalizacijskim upravičencem. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da navedena upravna akta sicer ne predstavljata odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča oziroma gradbene parcele, vendar pa izkazujeta, da je nasprotna udeleženka sama štela zemljišče parc. št. 1689/876 za funkcionalno zemljišče k stavbam predlagateljic. Ugotovilo je tudi, da predlagateljici že od nakupa parcele (1689/365) uporabljata navedeno zemljišče oziroma ga imata v posesti in da se v vsem tem času raba ni spreminjala. Navedeno zemljišče res ni navedeno v kupni pogodbi iz leta 1966, saj glede na tedanje predpise ni moglo biti predmet lastninskega razpolaganja, kar izhaja tudi iz navedbe cenilca A. V., ko je navedel, da tega zemljišča ni vrednostno ocenil, ker je dano le v uživanje. Druga predlagateljica in pravni prednik prve predlagateljice sta s pridobitvijo lastninske pravice na stavbah pridobila pravico uporabe tudi na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo. Ta pravica se je spremenila v lastninsko pravico z uveljavitvijo ZLNDL (25. 7. 1997). Zemljiškoknjižno stanje ob uveljavitvi ZLNDL se je torej razlikovalo od dejanskega stanja. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno navedlo, da se nasprotna udeleženka ne more sklicevati na dobro vero (4). Glede na navedene ugotovljene okoliščine so neutemeljene tudi tiste pritožbene navedbe, iz katerih izhaja, da naj bi obseg določenega zemljišča presegal namen redne rabe stavb. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek nasprotne udeleženke o njeni razlastitvi in kršitvi pravice do zasebne lastnine. Sodišče je v tem postopku ugotavljalo pridobitev lastninske pravice predlagateljic za nazaj oziroma, kdo je imel ob uveljavitvi ZLNDL na tem zemljišču pravico uporabe, ki je bila na podlagi navedenega predpisa podlaga za pridobitev lastninske pravice.

8. Pritožba nasprotne udeleženke se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

(1) Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1131/2012. (2) Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 724/2008 z dne 19. 1. 2012. (3) Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 262/2009. (4) Zemljiškoknjižna pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL še ne utemeljuje dobrovernosti pridobitelja.